Članek meseca

Samostojen otrok – samozavesten šolar

Petra Kastelic Marinko, univ. dipl. socialna pedagoginja

Septembrski članek kot uvod v novo šolsko leto ponavadi nastaja konec meseca junija, ko se šolsko leto končuje. Zato sem vedno malo pod vtisom poslavljanja od šolskih klopi, pričakovanja počitnic in želje mnogih, da na družabnih omrežjih pustijo trajen pečat s svojimi komentarji o svojih izkušnjah s šolo.

Tudi letos je bilo slišati in videti kar nekaj pritožb čez prezahtevne učitelje, ki za dobre ocene hočejo od otrok čisto preveč, saj so otroci preobremenjeni, ves čas pod stresom in na lovu za čim boljšimi ocenami. Poleg tega je bilo precej besedi čez šolski sistem, saj ta ni prilagojen vsakemu učencu posebej, je preveč uniformiran in ne ceni individualnosti in edinstvenosti posameznikov. Ob tem je kar nekaj reklame za zasebne šole, ki da vse to nudijo.
Sama prav tako lahko prispevam svoj pogled »od znotraj « in moja ugotavljanja so, da vse našteto večinoma drži. Šola je ogromen sistem, ki mora biti v svojem delu uniformiran in imeti kar se da objektivne kriterije, da lahko ostane pošten in enak za vse. Res je tudi, da je individualiziran pristop do vsakega učenca težko doseči, saj so razredi številčni, učna snov preobsežna, otroci pa vajeni dobiti pozornost takoj, ko jo zahtevajo. Zato ne vidim toliko smisla v tarnanju o krivičnosti šole in učiteljev, temveč v opolnomočenju otrok. Otrok mora v tem sistemu preživeti, tukaj in zdaj. Če ga umaknemo in ga damo v drug sistem, je to le začasna rešitev, saj se bo moral slej ko prej vključiti, če bo želel biti del družbe, v njej ustvarjati in preživeti.

Samostojnost kot veščina

Veščine, s katerimi otrok vstopa v šolo, pomembno pripomorejo k njegovemu dobremu počutju in zaupanju vase. Te veščine niso vedno takšne, kot si jih starši zamišljajo. To ni poznavanje črk, branje, pisanje, računanje, saj je se bo tega na pravi način in ob pravem času naučil v šoli. Te veščine se gibajo od osnovnih do kompleksnejših, od skrbi za higieno, umivanja rok, brisanja ritke, zavezovanja čevljev, samostojnega oblačenja, priprave potrebščin do sledenja navodilom, upoštevanja učitelja, zmožnosti igre z vrstniki, prenašanja frustracij ipd. Predvsem je pomembno, da je otrok samostojen pri opravilih, ki jih razvojno zmore opraviti sam. Starši in tudi učitelji včasih pozabimo, da imamo pred seboj šolarja in ne več majhnega, nebogljenega otroka. Zato ni napačno, da na začetku šole naredimo sami pri sebi nekakšen pregled, kaj otrok že zmore sam, kaj naj bi v teh letih že moral znati in koliko pomoči še res potrebuje na določenih področjih.

Samostojen otrok je namreč samozavesten otrok. To je otrok, ki nosi v sebi prepričanje, da zmore. Ki si zaupa, ker mu je bilo zaupano. Takrat, ko je bil na to pripravljen. Otrok, ki ni naredil vsega prav in takoj, ampak si je upal narediti napako in se iz nje naučiti. To seveda ne pride samo od sebe, čeprav vemo, da imajo otroci različne karakterje in prinesejo marsikatero značajsko črto na svet in so nekateri že po naravi malce pogumnejši in neustrašni, drugi boječi in zadržani. Pod črto smo starši tisti, ki dajemo dovoljenje za napake in smo scenaristi otrokove samostojnosti in posledične samozavesti.

Napake kot učno orodje

»Sedemkrat padeš, osmič vstaneš.« Tako pravi stara vzhodnjaška modrost, pri nas pa prav tako radi rečemo, da se iz napak učimo. Koliko v resnici temu verjamemo in to dopuščamo, je pa druga zgodba. Z odraščanjem otrok in njihovo vse večjo sposobnostjo raziskovanja sveta se neuspehi pojavljajo naravno. Ko otroku omogočimo, da raziskuje, poizkuša, izbira, neizogibno pride do napak in s tem neuspeha. To izzove frustracijo, jok, žalost, kar je povsem normalno. Kako pa ob tem reagiramo sami, kaj otroku sporočimo, je pa dragocena popotnica za življenje. Smo tudi sami razočarani ob neuspehu, smo žalostni, jezni, morda prestrašeni?

Vse to bo otrok začutil. Če bomo to podkrepili še z besedami, kot npr.: »vidiš, da je nevarno, premajhen si še, sem ti rekla, da ne boš zmogel, prav ti je, zakaj pa siliš v to …«, otroku sporočamo, da je svet nevaren, on sam nesposoben, neuspeh pri poskusih obvladovanja sveta pa pomeni razočarane in jezne starše. To je točka, na kateri se starši srečamo z lastnimi izkušnjami in družinsko zgodovino, ki nam večkrat nezavedno kroji naše sedanje postopke z lastnimi otroki. Tako so morda govorili starši nam, ko smo precenili svoje sposobnosti in nam ni uspelo. Če smo bili sami kot otroci preveč zaščiteni in se nam ni zaupalo, da bomo zmogli sami, bomo težko spremenili naš odnos do tega, ne da bi prej to ozavestili in se potrudili delati drugače.

Pogovarjajmo se o napakah

Starši imamo torej ključno vlogo pri razvijanju otrokove samostojnosti, do katere pride preko učenja iz napak, usvajanja spretnosti, postopnega samozaupanja in samozavesti. Prva stvar, ki jo naredimo, je, da poskušamo biti zgled. Začnimo pri pogovoru o lastnih napakah.

Otroci bodo slej ko prej spoznali, da starši nismo nezmotljivi. Zato se ne smemo bati, da bodo mislili slabo o nas, če bomo priznali, da smo v življenju naredili več napak. Delimo izkušnje, kako smo se s situacijo spoprijeli in kaj smo se iz nje naučili. Priložnosti za tak pogovor je veliko, največ ravno takrat, ko otrok doživi neuspeh ali sam naredi napako. Takrat bomo najverjetneje v skušnjavi, da bi iskali krivca drugje in /ali ponujali rešitve. Verjetno želimo, da se otrok nauči tudi sprejemanja odgovornosti za svoja dejanja, zato prepustimo reševanje njegovih težav in popravljanje napak otroku.

Skrb kot ovira za otrokovo samostojnost

Do sedaj je nekako veljalo prepričanje, da smo mame bolj zaščitniške od očetov. Oče je tisti, ki naj bi otroka potegnil iz simbioze z mamo in mu omogočil izkušnje, ob katerih bi bilo včasih bolje, da mame ne bi bilo zraven. Bojim se, da se danes premikamo bolj v smeri, ko so otroci preveč zaščiteni od obeh staršev, s tem pa prikrajšani za pomembne učne izkušnje. Starši kljub zavedanju, da se otrok mora naučiti veščin, kot je rezanje kruha, uporaba noža, škarij, električnih aparatov ipd., včasih predolgo odlašajo z dovoljenjem in učenjem, ko želja otroka mine in je lažje, če mu mama na primer pripravlja hrano. Otroci imajo naravno željo po učenju in preizkušanju, ki jo moramo starši prepoznati in ujeti v pravem trenutku. Ob tem moramo sami sebe večkrat prepričati, da ne bo nič hudega, če se bo otrok ob tem malo urezal ali razbil kak krožnik.

Kako spodbujati samostojnost v vsakdanjem življenju

Eden od nasvetov v strokovnih člankih o razvijanju otrokove samostojnosti je, naj otroke pošljemo ven, v naravo. In to ne takrat, ko menimo, da imajo dovolj zaslonov, prerivanja, prepiranja, pritoževanja zaradi dolgčasa. Namesto da je odhod ven kazen oz. odziv na težavo, naj bo priložnost za učenje. Otroci naj zunaj raziskujejo, gradijo, se učijo, mlajši otroci naj se igrajo v lužah, med listjem ali v blatu.

Otroka prenehajmo oblačiti, ampak mu raje pokažimo, kako naj to naredi sam. Od lažjega proti težjemu, od obuvanja nogavic, oblačenja majic do zapiranja zadrge in zapenjanja gumbov. Ne pozabimo na dodaten čas, ki ga bo otrok porabil pri urjenju te veščine. Hitro se lahko zgodi, da se nam mudi v službo in v naglici in po možnosti še v jeznem tonu to naredimo namesto njega. Priprava šolske torbe je tudi pomemben osnovni gradnik otrokove samostojnosti. Otrok bo na začetku potreboval usmerjanje, kar zopet zahteva svoj čas. Zato se je lažje in bolj praktično lotiti tega zvečer in ne zjutraj pred šolo.

Za piko na i je tukaj še obvladovanje časa, s čimer se bori tudi marsikateri odrasli. Naučimo otroka, kako naj uporablja uro. Mlajši otroci bodo potrebovali vizualno oporo v obliki morda peščene ure, z namenom da usvojijo pojem časa. To so lahko povsem vsakdanja opravila, na primer otrok opazuje, koliko časa traja risanka ali koliko časa potrebuje za zajtrk, umivanje ali nekaj podobnega. Občutek za čas mu bo zelo pomagal pri samostojnem načrtovanju, organizaciji dela in popoldanskih dejavnosti.

Za konec

Samostojnost ni nekaj, kar otrok doseže čez noč, temveč se gradi iz dneva v dan – z majhnimi koraki, s številnimi poskusi, tudi napakami in predvsem z zaupanjem odraslih. Otroci ne potrebujejo staršev, ki bodo namesto njih reševali vse težave, temveč starše, ki bodo verjeli v njihove sposobnosti, jim dovolili poskusiti, se zmotiti in ponovno poskusiti.

Objavljeno v reviji Zmajček št. 1, letnik 33 (september 2026)

Še več člankov o vzgoji najdete TUKAJ.