Preberi mi pravljico

Petra Kastelic Marinko, univ. dipl. socialna pedagoginja

Žarenje v očeh, radovednost, prepletena z vznemirjenostjo ob razmišljanju, predstavljanju, kaj se bo zgodilo potem, ne glede na to, kolikokrat ste pravljico otroku že prebrali … Verjamem, da so v spominih številnih staršev to tisti najdragocenejši trenutki, ko smo si bili z otrokom blizu. Otrok ob poslušanju pravljic postane eno z zgodbo, z junaki, z nami, ki mu beremo, in ima nešteto vprašanj. Nekatere nam celo postavi …

Da ne pozabimo, kako nujno in koristno je branje pravljic tako za otroka, njegov intelektualni, čustveni razvoj, kot tudi za vaš odnos z njim, sem se odločila, da ponovno nekaj besed namenim branju pravljic. Študije kažejo, da ima branje pravljic, mitov, legend, ljudskih pripovedk številne koristi za otrokov razvoj. Med drugim jim pomaga razviti se v kreativna, inteligentna in emocionalna bitja. Glasno branje pa pripomore k razvoju ljubezni do branja, bogatemu besednemu zakladu, razvoju domišljije in še več.

Pravljice in razvoj jezika

Bralna pismenost, jezikovna spretnost, besedni zaklad so področja, na katerih je v zadnjih letih opazen močan upad pri mlajših generacijah. Zagotovo je eden izmed načinov, kako pri majhnih otrocih to razvijati in krepiti, branje pravljic. Že od najzgodnejšega obdobja! Ne učenje tujega jezika, tečaji za razvoj neštetih spretnosti, ampak preprosto branje pravljic. Znanstveniki v Veliki Britaniji so namreč raziskovali vpliv vsega, kar otroci slišijo, na razvoj jezika in jezikovnih veščin. Naredili so poskus in izbrali veliko število družin z dveletnimi ali triletnimi otroki, ki so jim sledili vse do konca osnovnega izobraževanja (do približno enajstega leta). Poenostavljeno rečeno, otroci so dobili nekakšne mini super lahke mikrofone, ki so jih imeli pod obleko. Preko njih so raziskovalci slišali vse, kar so otroci rekli drugim in kar je bilo rečeno njim. Odkrili so, da bolj ko so bili otroci vključeni v pogovore okoli njih, hitreje in polnejše so razvili jezikovne veščine. Najzanimivejše odkritje pa je bila bogata izkušnja časovno neomejenega pogovora, ki je izhajal iz branja pravljic. V zaključkih so raziskovalci zapisali, da je sam jezik v take vrste pogovoru semantično in sintetetično bolj kompleksen, iz česar sledi, da je pogostost branja pravljic, zgodb, pripovedk močen kazalec njihovega kasnejšega uspeha v šoli.

Zakaj ravno pravljice

Na prvi pogled so mn oge pravljice izredno krute in nasilne. Hudobneže čaka grozna smrt, dobre pa mnogo težkih preizkušenj, ki na koncu premagajo hudobneže in živijo srečno do konca svojih dni. Zakaj naj bi bilo branje takih pravljic koristno za otroke? Ali ne bi bilo bolje, če bi jim prebirali prijetne zgodbice?
Ameriška psihologinja Nann Regan pravi, da so od vseh vrst mitologije pravljice tiste, ki ponujajo slikovito predstavo, simbole, preproste arhetipe in duhovne koncepte, ki otrokom pomagajo, da se razvijajo v ustvarjalne, inteligentne posameznike. Poleg tega pa ojačujejo moralni razvoj otroka. Simboli in arhetipi živijo v otroku kot semena leta in leta, dokler moč teh nezavednih podob ne ustvari sile, s katero lahko vzcvetijo, ko so v stiski. Pravljice slikajo pretirano verzijo boja med dobrim in slabim in odražajo bitke, ki smo jim priča v vsakodnevnem življenju. Omogočijo nam učenje veščine kritičnega razmišljanja in učijo otroke o pomenu in moči posledic. Ko otroci poslušajo pravljico in sledijo posameznim pravljičnim junakom, začenjajo razumeti, da je tisto, kar se jim je zgodilo, posledica njihovih odločitev.

Črno beli svet

Otroški svet je še vedno črno bel, prav tako je tudi njihovo razmišljanje in čustvovanje. Majhni otroci še niso sposobni razumeti sivih odtenkov življenja, da človek ni samo dober ali slab. Niti ne loči vedenja od osebnosti niti pri drugih niti pri sebi. Načini, kako so predstavljeni pravljični liki, pa so takšni, kakršen je otrokov notranji svet, poln protislovij (dobro-slabo, ljubezen-sovraštvo, pogum-strahopetnost, sreča-nesreča). Lastna notranja protislovja otroka večkrat spravljajo v stisko, saj ne more razumeti, kako se npr. enkrat počuti dobrega in ubogljivega, drugič pa slabega in uporniškega. Pravljice mu na ta način pomagajo urediti njegova protislovna čustva in vnesti red v notranje doživljanje. Pravljice s svojimi liki pomagajo ublažiti grozo pred svetom tako, da mu slikajo pogum, modrost, dobroto, hvaležnost kot vrednote, s katerimi se lahko junak bori proti zlobi, nevoščljivosti, prevzetnosti, strahopetnosti. In je pri tem uspešen.

Domišljijske igre

Angleški pisatelj Phillip Pulmann pravi, da so bile izkušnje branja pravljic in domišljijskih iger pomemben del njegovega učenja in razvijanja domišljije. Ko je v mislih odigraval, preigraval zgodbe o herojstvu in žrtvovanju, je vgrajeval vzorce obnašanja in pričakovanj samega do sebe v lastni moralni kompas. Čutil je, kako je biti pogumen in biti soočen s skoraj stoodstotno možnostjo smrti. Intenzivnost čustev je tisto, kar po njegovem mnenju polni in nagrajuje branje pravljic. Otrok tisto, o čemer bere ali posluša, ko mu starši berejo, preigrava skozi igro (sam ali pa z drugimi otroki). Skozi igro se na primer kot junak (ali njegov pomočnik) bori za vrednote, ki jih ceni, in takrat odkriva področja in globine čustev, ki so po drugih poteh nedosegljive. Vznesenost, herojstvo, obup, odločnost, zmagoslavje, plemenit umik, žrtvovanje … Vse to pa ima možnost občutiti v varnem okolju. Otroci tako preigravajo delčke zgodb, kar jim pomaga, da se počasi razvijajo v celostna bitja, skupaj s slabi spajata, svet postaja manj črno-bel in strašen. Otroci na ta način počasi bolje razumejo sami sebe, kdo so in tudi, kdo niso. Tukaj pa nastane prostor za razvoj inteligence, miselnih sposobnosti. Ko se otroku ni več potrebno ukvarjati z vprašanjem, kdo je, po besedah Nell Regan lahko začenja razumeti “drugega”. To pa j e način, kako se razvija logično mišljenje.

Branje pravljic s čim manj ilustracijami

Težko si je predstavljati otroške pravljice brez ilustracij, ki so včasih bolj vabljive od same zgodbe. Zato se sliši nenavadno, da strokovnjaki predlagajo pravljice, ki naj imajo čim manj ilustracij. Njihova logika se morda najbolje razloži z vprašanjem: “Kako lahko pričakujemo, da bodo otroci razvijali domišljijo, če jim polnimo glave z nešteto podobami?“ Tako v knjigah kot po televiziji, računalniku, telefonih? Težko. Razvojno gledano je pozitiven vidik poslušanja pravljic ta, da si otrok predstavlja in si ustvari le tisto podobo, ki jo je sposoben obvladati. Ko beremo knjige z ilustracijami in nazornimi prikazi junakov, bitk … lahko otroku vsilimo podobo, na katero ni pripravljen in je morda zanj preveč strašljiva. Otroci se morajo navaditi sami razvijati lastne podobe in predstave, da se bodo naučili reševati probleme, razmišljati s svojo glavo in raziskovati skrivnosti življenja. Z vsiljevanjem podob bodo vse to težje počeli.

Kako izbrati primerno pravljico?

V večini pravljic se otrok sooča s problemom, ki mora biti rešen, in/ali s hudobnimi junaki. Manjši problemi so primernejši za mlajše otroke, medtem ko naj temne in strašljive probleme “rešujejo” malo starejši otroci. Nekako do tretjega leta so primerne otroške pesmice, pravljice, zgodbe iz narave, slikanice s preprostimi ilustracijami, kratke zgodbe. Pa tudi zgodbe, ki si jih mama ali oče izmislita, so dobre. V teh letih ni potrebe po strašljivih, temnih problemih, saj majhni otroci še nimajo dovolj razvite domišljije, ki bi jim lahko pomagala obvladovati zgodbe z zapleteno metaforiko in težkimi temami. Pri treh, štirih letih otrokom že lahko beremo mite, legende, ljudske pravljice in pravljice s preprosto lahkotnejšo vsebino in srečnim koncem. Pri šestih, sedmih letih pa so že pripravljeni na pravljice z zahtevnejšo temnejšo vsebino, s težjimi boji junakov, kakršne najdemo v izvirnih Grimmovih pravljicah.

Za konec

“Če imate majhne otroke in se izogibate branju pravljic, ker mislite, da so to samo trapaste zgodbe, ki bodo otroke le prestrašile … jih s tem prikrajšate za izkušnjo učenja, kaj pomeni biti človek. Ščitite jih pred velikimi skrivnostmi življenja, ki se ohranjajo v pravljicah predvsem z namenom, da nam jih pomagajo razumeti, ko odrastemo. Če vzamete otrokom pravljice, bodo verjetno odrasli v dobre, razumske odrasle ljudi v osamljenem svetu brez magičnosti in skrivnosti …” (Rudolf Steiner)

 

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, november 2019 (št. 3, letnik 26)

Viri

Foto: iStock

https://www.newstatesman.com/culture/2014/06/imaginary-friendsphilip-

pullman-fairy-tales, pridobljeno dne, 24. 9. 2019.

https://rhythmsofplay.com/best-read-aloud-fairy-tales-and-how-theyaid-

child-development/ pridobljeno dne, 24. 9. 2019.

ZALOKAR DIVJAK, Z. Brez pravljice ni otroštva. Krško: Gora, 2002.