Kako se z razvezo soočajo otroci

Tina Zupančič, univ. dipl. socialna delavka

 

Vsak otrok doživlja razvezo drugače – gre za proces žalovanja, ki ga vsak doživlja na svoj način. Na nekate­re dejavnike lahko vplivamo, na nekatere ne moremo. Najpomembnejše je, kako se starši spoprijemamo z lo­čitvijo ter kako se po razvezi sporazumevamo drug z drugim.

Otroci pogosto ne uporabljajo besed, da bi nam pove­dali, kako se počutijo, ali pa nam govorijo drugače, kot se vedejo. Lahko rečejo, da je vse v redu, pa ob tem lo­putajo z vrati, zavijajo z očmi, se zavijejo v molk. Ob tem pa nas vedno zmede še to, ker ne vemo, ali naj takšna vedenja pripišemo razvojni fazi in je potrebno nanje ostro odreagirati ali so posledica stiske.

Čustvene faze žalovanja ob razvezi  pri otrocih  

1.ZANIKANJE: Otroci lahko odklanjajo pogovore o razvezi, zamenjajo temo pogovora, če se želimo z nji­mi pogovoriti o njihovih občutkih, ali pa rečejo ali se obnašajo, kot da je vse v redu. Včasih ne povedo prija­teljem, učiteljem, starim staršem o razvezi in govorijo o družini, kot da se ni nič zgodilo. Nekateri se zamotijo z obveznostmi ali drugimi aktivnostmi (gledajo televi­zijo, preživljajo več časa izven družine, s prijatelji, na dejavnostih …). Na ta način se izognejo vsakodnevni resničnosti, t. j., da mama in oče nista več skupaj. Otrok lahko odklanja preživljanje časa s staršem, ki je odšel, saj bi ga to spomnilo na izgubo. Pomembno je, da se zavedamo te možnosti, saj se nam v nasprotnem pri­meru kaj hitro lahko zgodi, da napačno sklepamo, da noče k drugemu staršu, ker ta v odnosu z otrokom dela nekaj narobe. Po drugi strani pa lahko starš, ki je odšel, misli, da otroka hujskajo proti njemu in otrok zato noče k njemu na obisk.
Starši moramo razumeti, da razveza tudi za otroka po­meni veliko izgubo otrok, pa potrebuje čas, da sprejme spremembo. Pomagamo mu lahko s tem, da je na začet­ku naše življenje čim bolj predvidljivo, ohranimo stalne rutine, ritem hranjenja, spanja, sprehode, dejavnosti, obiskovanje sorodnikov, prijateljev … Ne uvajajmo spre­memb, ki niso nujno potrebne. Prav tako je pomembna rednost pri tem, da otrok preživlja čas z drugim star­šem, saj s tem otrok dobi zagotovilo, da sta se ločila le mama in oče, nobeden pa se ni ločil od njega. Otroku povejmo, da ga bomo imeli vedno radi, objemimo ga in kakovostno preživljajmo skupni čas.

2.JEZA: Jeza je najtežje obdobje žalovanja, s katerim se ob ločitvi soočimo starši. Otrok krši pravila, preiz­kuša meje, nam reče, da smo mi krivi za razvezo, da bo živel pri drugem staršu … Več je lahko tudi prepirov med sorojenci, hitro se razjezijo in imajo pogoste ču­stvene izpade. Spet drugi se umaknejo v sobo in kričijo, da vse sovražijo.
Razburjenost, ki jo čuti otrok, je logična posledica ne­gotovosti, ki jo razveza prinese v njegovo življenje. V ži­vljenju se jim je vse spremenilo, sami pa ne morejo nič spremeniti, zato se čutijo nemočne. Pomembno je, da se spomnimo tega, da se otroci najbolj čustveno odzovejo v prisotnosti tiste osebe, pri kateri se počutijo najbolj varne. Torej, če se jezijo na nas, to pomeni, da nam gre dobro. Ob zavedanju tega bomo lažje zdržali.

3.SPRAVA: Otroci se usmerijo v to, da bi rešili družino in da bi bila oči in mami spet skupaj. Z bivšim partner­jem morda komuniciramo le še o zadevah, povezanih z otroki. Če se zgodi prepir, se pogosto o tem, kdo se je držal dogovora in kdo ga je prekršil. Otrok nehote pre­vzame krivdo, zaradi česar je še toliko bolj pomembno, da se poskusimo izogniti prepirom v prisotnosti otrok. Otroci se na različne načine trudijo, da bi bila starša ponovno skupaj, obljubijo, da bodo pridni, prosijo star­še, naj se objamejo ali poljubijo, hlinijo bolezen ali se v šoli neprimerno vedejo in s tem dosežejo, da se starša skupaj ukvarjata s težavo … Otroku moramo povedati, da ni kriv za razvezo, zato tudi ne more popraviti ali spremeniti, kar se je zgodilo med mamo in očetom, če­prav si to želi.

4.DEPRESIJA: Ko otroci dojamejo, da ne morejo spre­meniti, kar se je zgodilo, lahko zapadejo v globoko žalost, ki se lahko kaže tako, da se jim poslabšajo ocene, izgu­bijo zanimanje za šolo in dejavnosti, ki so jih imeli radi, zaprejo se vase, celo prosijo, da jih pustimo pri miru, ni jim do družbe sorodnikov ali prijateljev, delujejo napeto, razdraženo, premalo ali preveč jedo. Ne posmehujmo se čustvom z izjavami, kot je ˝dojenčki jokajo˝, ali zmanj­šujemo pomen in rečemo ˝jutri bo vse bolje˝. Včasih starši želimo preusmeriti pozornost in npr. otroku sve­tujemo, naj ne pokliče mami, če je potem žalosten, ali pa da bi se raje pogovarjali o lepih stvareh. Otrok mora imeti občutek, da ima pravico biti žalosten, po občutku lahko tudi svojo žalost delimo z njim ˝razumem te, tudi jaz sem žalostna, težko nam je˝ in ga objemite.

5.SPREJETJE: Ko otrok sprejme situacijo, ga prehaja­nje od enega do drugega starša ne vznemirja več, vidi, da sta oče in mama srečnejša. Običajno je to povezano tudi s sprejetjem situacije pri obeh partnerjih, saj otrok vidi, da se lažje pogovarjata in dogovarjata.

Predšolski otroci   

Predšolski otrok si samopodobo gradi s tem, da se primerja s starši. Poistoveti se z lastnostmi enega od staršev in pozorno spremlja, kako govorimo o drugem staršu. Če je npr. starš neredoljuben in je tak tudi otrok ter izjavimo ˝Zakaj nikoli ne pospraviš za seboj? Tak si kot oči.˝, kaj hitro ugotovi, da on ni v redu. Podobno je, če oči reče, da ˝si tako čustven kot mami˝ in je to izre­čeno v negativnem tonu. Ne glede na jezo na bivšega partnerja o njem govorimo lepo. Seveda to ne pomeni, da smo neiskreni, vendar pa je prav, da povemo kaj le­pega o njem. Če je jeza prehuda, raje ničesar ne recimo. Ko okaramo otroka, pa okarajmo njegovo vedenje, brez dodatka, da je podoben enemu od staršev. Ta nasvet je na mestu tudi v primeru, če živimo skupaj.

Včasih se zgodi, da se ob izgubi otroci začnejo vesti, kot da bi bili mlajši. Če so že nehali lulati v hlače ali pa že zdavnaj spijo sami v postelji, se to ob ločitvi lah­ko spremeni. Pomembno je, da vemo, da otrok tega ne počne zavedno, temveč je to odziv na stres, odselitev enega starša otroku predstavlja grožnjo, da ga bo mor­da zapustil tudi drugi starš. Če se vam to zgodi, bodite potrpežljivi, ne sramotite otroka, če ponovno lula v po­steljo, temveč se vrnite na začetek. Ravnajte tako, kot ste ravnali, preden se je navadil na kahlico. Ne bodite pretirano pozorni npr. na sesanje prsta, raje ga stisnite k sebi in pomirite. Tudi v teh primerih lahko rutina in zmanjšanje sprememb koristita.

Ni redko, da se otroci čutijo odgovorne za ločitev in morda celo rečejo ˝saj bom priden, če mami pride nazaj domov˝. Pogovarjajmo se z njim o razvezi, preberimo kakšno knjigico na to temo in naredimo vse, kar je v naši moči, da bo otrok dobival sporočila, da ni kriv, da odgovornost za ločitev ni njegova.

Prva triada    

Če se mlajši otrok počuti odgovornega za razvezo, po šolsko pomisli, da bi lahko rešil družino in če bo dovolj priden, pameten, bosta oči in mami spet skupaj. Seveda mu to ne uspe, kar čuti kot osebni neuspeh. Poiščimo priložnost, da mu odvzamemo breme. ˝Oba te imava rada in veva, da bi rad, da sva ponovno skupaj, vendar najina odločitev ni povezana s tabo in s tem, kako se vedeš. Ne moreš spremeniti, kar se je zgodilo.˝

Šolar se že bolj zaveda izgube, kot se je predšolski. Mor­da se ukvarja z mislijo, kako ga bodo videli drugi. Vča­sih je otroku s poistovetenjem z likom iz knjige lažje predelati neprijetna čustva in se soočiti z izgubo.

Poskušajmo normalizirati razvezo in se v pogovoru z otrokom izogibajmo dramatiziranju. Če se bomo mi trudili sprejeti, da razveza ni konec sveta, bo to lažje čutil tudi otrok.

 

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, marec 2019 (št. 7, letnik 25)

Viri

McGhee, Christina (2015), Vzgajati ločeno, Kako lahko ločeni in razvezani starši vzgojijo srečne in brezskrbne otroke; Grosuplje: Svetovalno izobraževalni center MIT.

Foto iStock