Članek meseca

Je ljubezni lahko preveč?

Petra Kastelic Marinko, univ. dipl. socialna pedagoginja

“Ni bila dobra mati. Preveč rada je imela svoje otroke”
(afriški pregovor)

Na prvi pogled nesmiselno naslovno vprašanje kljub vsemu ponuja kar nekaj snovi v razmislek. Rekli bi, da seveda ljubezni ni nikoli preveč. Še sama se spomnim, da sem na razgovoru za službo na vprašanje, kaj je po mojem mnenju v vzgoji najpomembnejše, odgovorila: »Ljubezen.« Službe nisem dobila, saj bi lahko vedela, da vzgojiteljica v vzgojnem zavodu ne sme razmišljati kot novopečena mama, kar sem takrat bila. Pod vtisom materinstva in vrtiljaka čustev je bila seveda ljubezen na prvem mestu.

Odnos do otrok se je skozi zgodovino spreminjal. Trenutno veliko poslušamo o zloglasni permisivni vzgoji, ki je uničila milijone otrok in je pomemben razlog, da gre družbi in njenim vrednotam vse slabše. Permisivna vzgoja je bila odgovor na strogo, avtoritarno vzgojo, ki je otroka videla kot nekoga, ki ga je treba s strogostjo, disciplino, tudi s silo pripraviti na življenje v družbi.

Permisivna vzgoja se je ujela v past, v katero stopi vsak, ki se želi upreti in narediti vse drugače kot ta, kateremu se je uprl. Diametralno nasprotno, brez premisleka, se je od otroka kot objekta zakorakalo k otroku kot središču sveta, če ne kar vesolja. Z globalizacijo pa so se kot požar razširili vsi mogoči trendi moderne vzgoje in staršem odvzeli še tisto malo notranjega kompasa, ki jim ga je še ostalo. Tako danes poslušamo o brezpogojni ljubezni in sočutju, obenem gledamo nemoč avtoritet, ki jih ti ob ljubezni in sočutju vzgojeni otroci ne poslušajo več. Kaj je prav? Da bi lahko razumeli nevidne in obenem zapletene razlike med ljubeznijo, ki je je ravno prav, in ljubeznijo, ki je je preveč, si je treba obe dobro ogledati.

Brezpogojna starševska ljubezen

Starševska ljubezen je globoka, brezpogojna naklonjenost, ki ustvarja varno navezanost in je ključna za čustveni, socialni in ter kognitivni razvoj otroka. Je temelj, na katerem se gradi celotna življenjska izkušnja. Brezpogojna ljubezen je sporočilo otroku, da ga bodo starši imeli radi ne glede na vse. Obenem taka ljubezen otroka zasidra, mu po eni strani daje občutek varnosti pred zastrašujočim svetom, po drugi pa pogum, da vanj vstopa. Teorija navezanosti pravi, da je za otrokov normalen razvoj nujna prisotnost osebe, na katero se otrok lahko naveže. Otrok ponotranja občutke, vzdušje, ljubezen, sprejemanje, z eno besedo vse vidno in nevidno, kar se dogaja v tem odnosu. Otroci, ki ne doživijo brezpogojne ljubezni v najzgodnejšem in najranljivejšem obdobju svojega življenja, imajo malo možnosti za zdrav razvoj osebnosti in ustvarjanje zdravih medosebnih odnosov.

Zato seveda, ljubezen da. V prvem letu življenja starši negujemo in ljubimo svojega otročka do neba. Počasi naš dojenček postaja vse bolj samostojen, samosvoj, raziskovalen, trmast in zahteven. In kar naenkrat imamo pred seboj cel kup izzivov, ki od nas zahtevajo več kot le skrb in nego. Zahtevajo, da rečemo ne, postavimo mejo in vztrajamo. Kje je sedaj naša ljubezen? In tukaj se začnejo lomiti kopja in naša prepričanja. Logično je, da se nas otrokova stiska dotakne. Saj smo empatični in ljubeči, želimo si, da naš otrok ne bi bil žalosten in frustriran. Zato bomo naredili vse, da bi bilo tega čim manj. Na tej poti se hitro lahko ujamemo v past, saj ko enkrat začnemo umikati ovire, jih bo vse več in kmalu preveč, da bi vse odstranili. Zato se na tej točki ustavimo in naredimo projekcijo v prihodnost. Bomo postali starši, ki na fakulteti pritiskajo na profesorje glede svojih že odraslih otrok, se bomo vmešavali v njihove razgovore za službo? Morda bo naš odgovor, da to delamo zato, ker se naši otroci ne znajo nič zmeniti ali se jim dela krivica, ki je ne znajo sami popraviti. To je najbrž res, a vse to ima svoj začetek. In sicer najverjetneje v prej opisanem trenutku dolga leta nazaj, ko je naš otrok prvič postal frustriran, žalosten, jezen, besen. Morda pa takrat, ko smo ga prvič prijeli v roke in si obljubili, da bomo naredili vse, da bo srečen in zaščiten. In tako pridemo do pretirane skrbi, ki hromi in duši.

Pretirana skrb in vzgojni slogi

Ameriški psiholog David J. Bredehoft je pretirano skrb za otroke primerjal s skrbjo za orhidejo, ki sta jo z ženo prinesla s potovanja in jo skrbno negovala, zalivala, gnojila. Uboga roža je od te stalne skrbi, pretiranega zalivanja in gnojenja umrla. Otroci tako kot rožice seveda potrebujejo nego, da lahko uspevajo, vendar lahko preveč skrbi hitro postane pretirana skrb, ta pa vodi v pretirano razvajanje. Čeprav je na prvi pogled lahko videti dobro, pretirana skrb preprečuje, da bi otroci postali uspešni in samozavestni.

Danes poznamo veliko vzgojnih stilov, poimenovanih po značilnostih določenih živali, prevoznih sredstev ali drugih predmetov. Poznamo helikopterske starše, starše kosilnice oz. starše, imenovane snežni plug, starše tigre ipd. Vsak stil ima svoje posebnosti, po katerih se razlikuje od drugih, skupno pa jim je, da starši v svoji pretirani skrbi, ki jo zamenjajo za brezpogojno ljubezen, naredijo za otroke preveč in s tem zavirajo njihovo rast.

Helikopterski starši so tisti, ki ves čas lebdijo v zraku nad svojim otrokom, opazujejo okolico in čakajo, da bodo vskočili, če bo otrok potreboval pomoč. Otroku organizirajo dejavnosti, izbirajo učitelje, trenerje, vzgojitelje. Sam vzgojni stil je reaktivne narave, torej čakanje na potencialen problem, ki ga bodi po potrebi odstranili otroku s poti. Vzgojna stila kosilnice oz. snežnega pluga sta v primerjavi s helikopterskim stilom vzgoje bolj proaktivna. Med seboj sta si precej podobna, pri obeh starši aktivno in pretirano posegajo v otrokovo življenje, da bi tako kot snežni plug odriva in umika sneg s cestišča oz. kosilnica melje pod seboj travo, odstranili ovire, konflikte ali izzive z otrokove poti in mu zagotovili življenje brez stresa. Čeprav imajo dobre namene, to pogosto vodi v preveliko vpletenost, na primer dokončevanje domačih nalog namesto otroka ali reševanje sporov s prijatelji, kar ovira razvoj otrokove odpornosti, samostojnosti in sposobnosti reševanja problemov. Taki starši na vsak način želijo preprečiti otrokov neuspeh, rešujejo probleme, še preden se otrok z njimi sreča, da ne bi bil razočaran in žalosten. Taki starši kličejo učitelje, izsiljujejo, se pogajajo za ocene, prinesejo pozabljen zvezek za njim v šolo … Take starše imenujemo tudi angele varuhe ali nindže, ki rešijo vsako otrokovo težavo.

Vzgojni stil staršev tigrov je strog in zelo akademsko orientiran. Starši spodbujajo in pričakujejo odličnost za vsako ceno in temu primerno natančno nadzorujejo otrokovo življenje. Otrok ima malo ali skoraj nič možnosti, da bi sodeloval pri načrtovanju svojega dneva, dejavnosti, prostega časa. Starši imajo visoka pričakovanja, omejujejo, načrtujejo druženje s prijatelji, vključujejo otroka v prestižne obšolske dejavnosti in spodbujajo druženje z »njim koristnimi« vrstniki. V primeru otrokovega neprimernega vedenja kot vzgojno sredstvo uporabljajo čustvene grožnje in tudi telesno kaznovanje. Nimajo zaupanja v otrokovo sposobnost samostojnega odločanja in ne upoštevajo njegove zasebnosti.

Posledice

Zagotovo ni treba posebej poudarjati, da noben od opisanih vzgojnih stilov ne spodbuja odgovornih, samostojnih, samozavestnih posameznikov, ki jih brez težav spustimo v odraslost. To so otroci, ki jih je v naših šolah polno. To so otroci, ki čakajo v predolgih čakalnih vrstah za psihološko obravnavo, saj starši njihovih stisk ne znajo več reševati. Ali otroci, ki zaradi preveč stresnega vsakdanjega šolanja, ostajajo doma in se šolajo od doma pod budnim očesom staršev. Takšni otroci ne bodo razvili zaupanja vase in v svoje sposobnosti, ne bodo nikoli samostojni in si ne bodo upali razmišljati s svojo glavo. Ali pa bodo razmišljali s svojo glavo, misleč le na svoje potrebe in želje, ne ozirajoč se na druge. Najbolj žalostno je opazovati, kako starši iz nemoči dvignejo roke od otrok, ki so jim zrasli čez glavo in jih ne obvladujejo več. In teh ni malo. Sprašujem se, ali kdaj sami sebi priznajo, da so napačno postopali in kljub opozorilom predolgo hodili v napačno smer.

Za konec

Odgovor na naslovno vprašanje je torej da. Ljubezni je lahko preveč, če jo zamešamo s skrbjo, ki v obdobju razvijajoče se otrokove samostojnosti postaja dušeča in vseprisotna. Verjetno se lahko vsak izmed nas prepozna v nekaterih delih opisanih vzgojnih stilov in nič ni narobe, če se kdaj ujamemo v kakšno past. Imejmo pa pred očmi našo osnovno nalogo, ki smo jo dobili, ko smo sprejeli vlogo staršev, in to je pripraviti otroka na samostojno življenje v družbi. Da bo nekoč zmogel poskrbeti zase brez naše pomoči. Tako da izstopimo iz helikopterja, odložimo kosilnice in snežne pluge, izpustimo tigra v sebi in ostanimo samo starši.

Objavljeno v reviji Zmajček št. 9 letnik 32 (maj 2026)

Še več člankov o vzgoji najdete TUKAJ.