Gibanje in razvoj otroka

Tina Zupančič, univ. dipl. soc. del.

Gibanje je otrokova biološka potreba. Otrok je raziskovalec, ki se uči z dejavnostjo. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) pripo­roča, da so otroci in mladostniki vsak dan telesno aktivni od 60 do 90 minut, saj telesna dejavnost ni dobra samo za skladen telesni razvoj in zdravje, temveč tudi za uspeh v šoli. Če otrok veliko časa preživi sede ali leže, je veli­ko možnosti za nastanek kognitivnih težav. Vsako uro sedenja naj bi otrok nadomestil z dvema urama igranja ali druge telesne dejavnosti (Rajović, 2016).
Otrok uživa v igri in se skozi igro uči. Ko se otrok »zatopi« v igro, se v možganih vzpostavljajo števil­ne povezave med nevroni. To stanje možganov ime­nujemo stanje REM, ko se informacije urejajo, utrju­jejo in umeščajo v pravilne dele spomina. Gibanje v obliki igre sproža v možganih posebne snovi – opi­oide. Najbolj znan je oksitocin ali hormon sreče, ki daje otroku občutek ugodja in zadovoljstva.

Razvoj možganov v predšolskem obdobju

Kljub temu da se možgani celo življenje spreminjajo, je za razvoj možganov predšolsko obdobje ključno. Vsak otrok ima biološki, prirojen potencial, ki pa se pri vsakem razvija drugače. Aktiven otrok, ki živi v okolju, ki spod­buja in podpira njegov telesni in duševni razvoj, bo svojo genetsko danost optimalno razvil. Otrok, ki ni aktiven in ga starši, vrtec in šola ne spodbujajo in zanj ne ustvarjajo možnosti za razvoj potencialov, teh ne bo razvil.
Znanstvena odkritja s področja nevroznanosti, nevro­fiziologije, kognitivne psihologije, kineziologije (vede o gibanju) in sodobne pediatrije nam kažejo nove vidike razvoja otrokovih potencialov. Možgani so v stalnem funkcionalnem spreminjanju, so »gradbišče«. S tre­ningom (uporabo) jih krepimo, z netreningom (neupo­rabo) jih oslabimo. Sinapse, povezave med nevroni, se lahko odebelijo, stanjšajo ali propadejo. Po eni strani se v predšolskem obdobju razvije več kot 70 odstotkov sinaps, po drugi strani pa neaktivni nevroni odmrejo, neaktivne poti pa se izgubijo za vedno. To velja tako za miselni kot tudi za gibalni razvoj.

Pomen telesne dejavnosti pri otroku

Možgani otrok so do sedmega leta starosti prvenstve­no senzorični procesor, to pomeni, da se otrok uči s pomočjo čutil in gibanja. Otrok s plazenjem, lazenjem, skakanjem, igro na igrišču, plezanjem po drevesih in raziskovanjem narave sprejema številne informacije:

• TAKTILNE INFORMACIJE, dotikalne: igra v pe­skovniku, gnetenje, barvanje, risanje, pisanje, igre z vodo, meti žog in drugih predmetov;
• VESTIBULARNE INFORMACIJE z vajami ravno­težja: vrtenje, hoja po kamnih, hoja po gredi, guganje, hoja po vrvi;
• PROPRIOCEPTIVNE INFORMACIJE: zaznavanje svojega telesa ali dela telesa v prostoru; hoja, tek, igre z žogo, gumitvist, akrobatika, gimnastika, vaje na trampolinu, plezanje, premagovanje ovir.

Pri otroku do desetega leta spodbujajmo naravne obli­ke gibanja (hojo, tek, lazenje, plazenje, skoke, valjanje, plezanje, kotaljenje) in elemente športnih iger (metanje lovljenje, vodenje žoge, zadevanje cilja, poskoke …).

Osnovne motorične sposobnosti

Z gibanjem otrok razvija osnovne motorične sposob­nosti, ki so temelj vsakega gibanja in kasneje vsakega športa. Naraven in skladen telesni razvoj otroka je nu­jen predpogoj za kasnejši razvoj telesnih sposobnosti do mere, ki je potrebna za vrhunskega športnika.

Športni pedagogi govorijo o sedmih osnovnih motorič­nih sposobnostih:

• GIBLJIVOST – možnost izvajanja gibov z maksimal­no amplitudo,
• HITROST – izvedba giba v čim krajšem času,
• KOORDINACIJA – sposobnost izvajanja zapletenih gibalnih vaj,
• MOČ – sposobnost dvigovanja oziroma premagova­nja težkih bremen,
• RAVNOTEŽJE – sposobnost ohranjanja ravnotežne­ga položaja,
• PRECIZNOST – sposobnost zadevanja cilja,
• VZDRŽLJIVOST – sposobnost dolgotrajnega gibanja.

Majhen otrok mora početi čim več različnih stvari, ne le trenirati enega športa, saj je ravno ta raznolikost gi­banja tista, ki je nujna, da se njegove motorične, gibalne sposobnosti skladno razvijejo na vseh področjih. Gu­mitvist je za otroke eden najbolj koristnih pripomočkov za vaje.

Vaja dela mojstra

Najboljša vaja za hojo je hoja, najboljša vaja za tek je tek, najboljša vaja za smučanje je smučanje.
Vsakokrat, ko otrok izvede novo dejavnost, se v možga­nih vzpostavljajo nove povezave. Ko ponavlja že nauče­no gibanje, se utrjujejo stare, že vzpostavljene možgan­ske povezave. Zato je treba otrokom omogočiti čim več različnih gibalnih dejavnosti.

Kdaj je čas za treniranje

Potrebno je razmejiti ukvarjanje s športom in treniranje določenega športa. Seveda je za otroka koristno, da je od malega naravno telesno aktiven, da telovadi ter iz­vaja telesne aktivnosti, ki so del različnih športov. Naj­lažje si to predstavljamo, če pomislimo na pouk športa v šoli. Pri telovadbi smo delali različne stvari, nismo le npr. igrali odbojke. Tako so nas športni pedagogi spodbujali k telesni aktivnosti, ki omogoča skladen telesni razvoj. Ko pa otrok začne resno trenirati le en šport, pri tem ne razvija vseh motoričnih sposobnosti, sploh pa ne uravnoteženo. Zato ni priporočljivo, da se otroci že zelo zgodaj ukvarjajo le z enim športom, tem­več naj bodo dejavni na različnih področjih.

Stroka priporoča časovne okvire, pri katerih letih naj otrok začne z vadbo oz. treniranjem določenega športa.

Če pa se boste odločili, da otroka bolj zgodaj usmerite v treniranje enega športa, je priporočljivo, da to storite z zavedanjem, da je dobro, da kljub specialnemu trena­žnemu procesu razvija tudi vse ostale osnovne moto­rične sposobnosti.

Starši športnika

Pri mlajšem otroku je pomembno, da se giba, da se trudi. Pohvalimo ga za delo, ki ga je vložil v neko aktivnost, in ne skoparimo s tolažbo, kadar mu ne uspe. Pomembno je, da se kot starši športnika zavedamo, da smo starši in ne trenerji. Trenersko delo prepustimo trenerju, sami otroku omogočimo ljubeče in sprejemajoče družinsko okolje in z njim aktivno preživljajmo prosti čas.
Spremljajmo otroka na tekmah, spodbujajmo ga, ven­dar se izogibajmo pretiranim pogovorom o rezultatih in številkah. Na tekmah navijajmo spoštljivo, bodimo pozitivni do vseh tekmovalcev, trenerjev in sodnikov. Ne stopajmo v čevlje sodnikov in pred otrokom glasno ne razpravljajmo o poštenosti sojenja. Analizo tekme bo naredil trener. Udeležimo se razglasitev rezultatov ne glede na to, če je otrok dosegel vrhunski dosežek, in z aplavzom nagradimo vse tekmovalce, ne le »naše«.
Ukvarjanje s športom otroka nauči tovarištva, sodelova­nja v skupini, sprejemanja zmag in porazov, ferpleja. Da bo otrok te osebnostne lastnosti in veščine pridobil ob športni aktivnosti, mu moramo biti starši pozitiven vzor.
Otroka je potrebno spremljati, opazovati in poslušati. Mogoče za določen šport nima dovolj notranje motiva­cije. Če mu prisluhnemo, včasih spoznamo, da naše želje niso usklajene z njegovimi željami in interesi. Pozabimo na svoje želje in kot odgovorni starši sledimo otroku ter mu pomagajmo pri njegovih korakih v svet športa s ci­ljem, da otroka vzgojimo v odgovorno odraslo osebo.

Soavtor članka: Aleš Prosen, športni pedagog / Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, junij 2021 (št. 10  letnik 27)