KAZNOVANJE – TABU SODOBNE VZGOJE

Petra Kastelic, univ. dipl. socialna pedagoginja

Predsodki o kazni in kaznovanju so že dolgo prisotni v naši družbi. Zdijo se kot zastarele oblike vzgoje, ki so jih uporabljali naši predniki, zdaj pa jih ne potrebujemo več. Tako kot za obdelovanje zemlje smo tudi za kaznovanje in vzgojo otrok našli boljše načine. Pa smo jih res? 

Vsak od staršev se je zagotovo že znašel v dilemi, ko se je srečal z nesprejemljivim vedenjem svojih otrok in iskal načine, kako to vedenje odpraviti oziroma izboljšati. Ker smo si različni, prihajamo iz različnih okolij in imamo različna družinska ozadja in svoje zgodbe, so tudi naše reakcije različne. Včasih res potrebujemo nekaj pomoči, smernic, da razumemo otrokovo vedenje in najdemo sebi in otroku ustrezen odziv. Najdemo pa marsikaj. Od tistih, ki zagovarjajo telesno kaznovanje, do tistih, ki vsakršno kazen popolnoma zavračajo. Cilj, ki ga imamo kot starši, je zagotovo pripraviti otroka, da bo nekoč zaživel samostojno življenje v družbi drugih ljudi. Pred tem pa nas čaka še veliko dela.

OTROCI IN UGODJE

Otroci stremijo k ugodju, kar je povsem normalno. Igrali bi se in zabavali, delali ali celo dolgočasili pa se zagotovo ne bi. Delo in dolgočasje sta del življenja ravno tako kot igra in zabava. Če želimo, da bo otrok v odraslosti zadovoljen, uspešen in da bo imel na voljo veliko možnosti, izbir, potem igra in zabava brez omejitev zagotovo nista pravi recept. Za razvoj samostojnosti so nujne zahteve, ki pa niso prijetne. Če pri njih vztrajamo, se razvijejo navade, delovne navade. Tako otrok počasi odrašča, vsako leto od njega malo več zahtevamo, pričakujemo. Na ta način se uči odpovedati se ugodju, kar ne gre vedno brez boja in bolečin. Naslednje vprašanje je, kako to doseči. Rada bi rekla: s pogovorom, ljubeznijo, razumevanjem, empatijo, sočustvovanjem ipd., a vsi vemo, da je to zelo težko ali skoraj nemogoče. Vemo, da na svetu ne obstajata samo ljubezen in lepota, da nenehno ne čutimo samo prijetnih čustev, tako je tudi v vzgoji. Otroka imamo neizmerno radi, vendar se ničkolikokrat zgodi, da smo jezni, obupani in razočarani. Večkrat otrokom le pogovor ne zadošča, da bi spremenili svoje vedenje, večkrat so potrebna naša dejanja, vztrajanje in potrpežljivost.

DEJANJA IMAJO POSLEDICE

Pomembna življenjska lekcija je zagotovo ta, da imajo naša dejanja posledice. Otrok zgodaj spozna, da se bo opekel, če bo položil roko na vročo kuhalno ploščo. Če bo udaril sestrico, bo žalostna in bo jokala, mama pa bo jezna nanj. Kasneje bo dojel, da bo izključen iz igre, če ne bo upošteval pravil. Tako bi lahko naštevali v nedogled.

To pomeni, da otroku že zgodaj postavljamo določene omejitve, saj je v nasprotnem primeru ogrožena njegova varnost. Pravila in meje torej morajo obstajati. Vprašanje pa je, kaj sledi, ko se meje prestopi, krši? Sledijo posledice, in če hočete temu tako reči – kazen. Tu pa se mnenja začnejo razhajati.

KAZEN

Kaznovanje po vedno bolj razširjenem mnenju javnosti in tudi med različnimi strokovnjaki ruši odnos med otrokom in starši. Bilo naj bi dolgoročno neučinkovito, rezultat take vzgoje pa so podrejeni, ponižni posamezniki. Preden začnemo soditi o besedah zagovornikov kot tudi nasprotnikov kaznovanja, je dobro vedeti, kaj mislimo pod pojmom kaznovanje.

V sami definiciji besede kazen, ki jo najdemo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, je kazen tisto, kar je določeno za kršilca kakih norm, zahtev. Če to prenesemo na vzgojo otrok, je kazen torej posledica kršenja dogovorjenih pravil. Ta posledica pa zajema širok spekter ukrepov, ki so predmet spora med nasprotniki in zagovorniki kaznovanja. Kazni je namreč več vrst in nikakor ne pomenijo le telesnega kaznovanja, klečanja na koruzi, v kotu ipd. Kazen je lahko simbolična ali konkretna (tako jo opredeljujejo avtorji knjige Mala knjiga za velike starše (glej vir)).

SIMBOLIČNA KAZEN

Simbolična kazen je kritika vedenja in naša prva reakcija na vedenje, ki ga želimo pri otroku spremeniti. Paziti pa moramo, da res kritiziramo vedenje, ne pa otroka (namesto »kakšen pacek si«, rečemo »packati po mizi je grdo in tega ne dovolim«). S kritiko vedenja povemo, kakšne so naše zahteve, kaj dovolimo in česa ne. Z njo izrazimo tudi svoja čustva in občutke in seveda postavimo zahtevo. Primer: »Popacal si mizo in tega ne dovolim. Počisti za seboj.« ali »Jezna sem, saj sem skoraj padla čez tvoje čevlje, ki si jih pustil v predsobi. Čevlje pospravljamo v omaro.«

Kritika vedenja sama po sebi nikoli ni prijetna, vendar je nujna. Neprijetni občutki, ki nas takrat prevevajo, bodo za nas neprijetna izkušnja, ki nas bo silila k spremembi. Naslednjič bomo raje drugače ravnali. Otroku teh neprijetnosti ne smemo vzeti, saj mora občutiti, da je nekaj prav in nekaj narobe, vse to pa je povezano tudi z njegovim čustvovanjem. Večkrat pa kritika vedenja ne zaleže. Otrok ponavlja vedenje, ki krši dogovore, in to nas seveda jezi. Vpitje in obtoževanje ne dosežeta učinka. Najučinkoviteje je, da naše vztrajanje stopnjujemo, ne popustimo in ne delamo namesto otroka. Stopnjevanje zahteve pomeni, da uporabimo grožnjo s konkretno kaznijo kot posledico neupoštevanja naše zahteve.

KONKRETNA KAZEN

Avtorji omenjene knjige pod konkretno kazen razumejo odvzem ugodnosti in neprijetno, a koristno zadolžitev. Odvzem ugodnosti je nekaj, kar si otrok želi, pa ne dobi. To ni odvzem odnosa, poljuba za lahko noč, odvzem hrane ali česa podobnega, saj z odvzemom ugodnosti ne posegamo v otrokovo integriteto in njegove osnovne pravice. Posežemo na področje, brez katerega lahko živi. Na primer, prepovemo mu obisk prijatelja, obisk kina, prepovemo mu gledanje televizije, igranje računalniških igric … Neprijetna zadolžitev pa je na primer pospravljanje kopalnice potem, ko jo je v igri s prijateljem povsem pošprical. Najbolj smiselno in učinkovito je, če je kazen neposredna posledica otrokovih dejanj ali vnaprej dogovorjen odvzem ugodnosti ali neprijetna zadolžitev, četudi ta ni neposredno povezana z dejanjem. Otrok bo tako lažje sprejel odgovornost za svoje vedenje in dejanja in ne bo imel občutka, da se mu dogaja krivica (vsaj ne v takšni meri). 

IGNORIRANJE OTROKA: NIKOLI IN NIKDAR!

Ignoriranje otroka kot metoda kaznovanja pušča v otrokovi osebnosti globoke rane. Sporočilo, ki ga dobi otrok z ignoriranjem, je, da za starše ne obstaja. Globoko v sebi razvija občutek, da ni vreden, da bi bilo bolje, da ne bi obstajal. To ima lahko hude posledice za njegov kasnejši razvoj, saj na podlagi tega »piše« svoj življenjski scenarij, v katerem njegovo življenje nima smisla in ga v trenutkih krize kasneje v življenju na podlagi sprejetih (po navadi nezavednih) odločitev tudi sam konča. Sporočilo, da jeza ne pomeni prekinitve odnosa, temveč težnjo k spremembi vedenja, je pomembna popotnica za življenje.

ZA KONEC

Našega odnosa z otroki ne moremo poenostaviti na koncept kazni in nagrade. Otrok za optimalen razvoj potrebuje prostor, kjer se počuti varnega, kjer so stvari jasne in določene. Kar pomeni, da točno ve, kaj sledi določenim dejanjem in to mu pomaga pri odločitvah, ali bo nekaj upošteval ali ne. Za optimalen razvoj potrebuje pravo mero tako zahtev, pohval kot tudi kritike. Bodimo pozorni, da hvalimo tako otroka kot njegovo vedenje, medtem ko kritiziramo le otrokovo vedenje. Težava moderne vzgoje, v kateri se sicer poudarjata otrokova osebnost in dostojanstvo, pa je, da zavrača koncept moči staršev nad otrokom. Kazen je tista, ki starša postavlja v pozicijo močnejšega v odnosu do otroka, kar pa je za nekatere nesprejemljivo. Če želimo imeti z otrokom prijateljski odnos, potem to res težko sprejmemo. A odnos otrok – starš je vse prej kot prijateljski, če sledimo zgoraj zapisanemu cilju – samostojno življenje v družbi. Prijateljstvo ne dopušča omejevanja, ukazovanja, vztrajanja in kaznovanja, kot starši pa se slej ko prej znajdemo v situaciji, ko moramo nekaj od tega uporabiti. Omejevanje in kaznovanje puščata grenak priokus v odnosu kratkotrajno, medtem ko dolgoročno omogočata otroku, da na varnem prostoru preizkuša meje, jih prestopa in se uči tudi samoomejevanja. Kadar pogovor in sočutje ne pomagata, je potrebno poseči po aktivnejših ukrepih, se soočiti z otrokovo jezo in nasprotovanjem, to prenesti in vztrajati. Pri tem pa res nikoli ne pozabimo, da otroka ne smemo zmerjati, žaliti in poniževati.

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, november 2017 (št. 3, letnik 24) / Foto: iStockphoto

Viri

Milivojević, Z… et al. Mala knjiga za velike starše: priročnik za vzgojo otrok. Novi Sad: Psihopolis institut, 2008.

http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html, pridobljeno 29. 9. 2017.