Otrok in frustracije

Petra Kastelic Marinko, univ. dipl. socialna pedagoginja

“Otroštvo je maraton, dolg in naporen. Vloga staršev ni v tem, da ga pretečejo za svoje otroke, temveč da jim na postajah ponudijo sendvič in vodo. Le tako se bodo nji­hovi otroci naučili spopadati z bolečino. Nihče na tem svetu namreč ne more biti kar naprej srečen, lahko pa se nauči odgovorno spopadati s problemi.«
(Jasper Juul)

Ob vsem govoru o spreminjanju šolskega sistema, ki naj bo otrokom prijazen in naj jim nudi čim manj fru­stracij in neprijetnih doživetij, ne morem mimo tega, da ne bi zopet razmišljala o cilju vzgoje. Tako starševske kot tudi šolske, in to je pripraviti otroka na samostojno življenje. Ker vemo, da življenje ni pravljica, da je sesta­vljeno iz neprijetnosti kot tudi prijetnosti, je umikanje neprijetnostim v otroštvu huda napaka. Tako s strani staršev kot šole.

Kaj je frustracija?

Frustracija ali nezadovoljstvo je neprijetno čustvo, ki ga občutimo v situaciji, ko nam je onemogočeno, da bi zadovoljili svojo, v tistem trenutku pomembno željo. Da se frustracija razvije, mora najprej obstajati želja za ne­kim objektom ali stanjem, zadovoljitev pa je iz nekega razloga preprečena. Preprosto povedano, do frustraci­je pride, ko je pot do cilja blokirana. Večina ljudi misli, da je frustracija negativno čustvo, vendar ima tako kot vsako drugo čustvo tudi frustracija svoj namen. Ta je motivacija človeku, da vloži dodatne napore, da bi ure­sničil svojo željo oz. dosegel cilj.

Razlogi za frustracijo so lahko to, da moramo preložiti ali opustiti zadovoljitev neke želje, povečati napor za uresničitev želje, lahko pa je razlog tudi konflikt med željami, ko imamo dve nasprotujoči si želji.

Vsi imamo izkušnje z doživljanjem frustracije. To je ob­čutek, da smo se zataknili, občutimo napetost in se tež­je zberemo. Ameriški psiholog Jim Taylor ta občutek opiše z besedo AAARRGGHH!! To verjetno razumemo tudi pri nas.

Infantilna frustracija

Vsi vemo, da majhni otroci zelo dramatično doživlja­jo zunanjo frustracijo svojih želja. Milivojević pravi, da je to zato, ker še ne znajo razlikovati med seboj in svojo željo. Starši, ki ne izpolnijo otrokove želje, so tako v otrokovih očeh tisti, ki ga zavračajo in ga nimajo radi. To poimenuje infantilna frustracija. V prvem letu življe­nja ni naš cilj frustrirati otroka. Takrat mu nudimo vse, kar potrebuje, saj nima želja, le potrebe. In v otrokovem svetu smo mi tisti, ki zadovoljujemo njegove potrebe. Zato v prvem letu ne moremo govoriti o razvajanju otrok. V drugem letu življenja pa se pojavi otroški nega­tivizem, ko otrok kljubuje, nasprotuje, trmoglavi. Takrat mu postavljamo meje, mu ne izpolnjujemo vseh želja, ga oštevamo in takrat grdo pogledamo. Tako ima otrok vtis, da ima dve mami. Tisto, ki ga ljubi (mu izpolni že­ljo), in tisto, ki ga ne ljubi (mu ne izpolni želje).

Pomembna naloga staršev je, da poskrbimo za to, da otrok postopoma loči sebe od svoje želje, saj sam tega ne bo dojel. Pokazati mu moramo razliko med osebo in ve­denjem, da bo lahko spojil ljubezen in frustracijo. V na­sprotnem primeru ta razcep lahko povzroči težave, kot so psihoza, motnje osebnosti, pretirana socializacija ipd.

Sliši se morda strašljivo, vendar je precej enostavno. Pri komunikaciji z otroki moramo paziti, da pozitivno afirmiramo tako njegovo osebnost kot vedenje, kritika pa naj bo usmerjena le na njegovo vedenje (npr. name­sto da otroku rečemo, da je neumen, mu povemo, da je naredil neumnost). Pomembna razlika, čeprav za koga neznatna. Nikoli, res nikoli pa ne pogojujemo svoje lju­bezni do otroka z njegovim vedenjem (npr. če ne boš priden, te mami ne bo imela rada).

Zakaj je frustracija pomembna?   

Frustracija je pomembna, saj pozitivno vpliva na čustvo­vanje v smislu, da se pri doseganju cilja angažiramo, po­stanemo aktivni, stopimo v akcijo, da bi ga dosegli. Cilj namreč postane privlačnejši, če je pred njim ovira.

Pri spopadanju s frustracijo doživljamo neprijetnost in vsak človek ima svoj način, kako se s tem sooča. Neka­teri bodo napeli vse sile za dosego cilja, drugi se bodo umaknili, vdali, nekateri bodo pa iskali druge načine, kako doseči cilj. Naš način spopadanja s frustracijami je namreč odvisen od naše odpornosti na frustracijo. Temu rečemo frustracijska toleranca. Izoblikuje se v zgodnjem otroštvu in je odvisna predvsem od dru­žinskega okolja. V družinah, v katerih so prisotni nego­tovost, dominantno vedenje, agresija, zavračanje otrok, je večja možnost, da bo otrok razvil nizko odpornost na frustracijo. Tukaj bi dodala tudi vzgojo s šibko postavljenimi mejami, permisivnostjo, ko otroku umikamo ovire, da ne bi bil preveč frustriran in posledično nesre­čen. Tudi v takem okolju bo otrok težko razvil zdravo odpornost na frustracijo.

Kdaj je frustracija problematična?

Frustracija postane neprijetna, ko ovire ni možno pre­magati, ne glede na to, da vložimo v to veliko truda in napora. Takrat postane lahko frustracija desktruktivno čustvo. Če se z njo ne spopademo učinkovito in dovolj hitro, lahko sproži t. i. negativno čustveno verigo, v ka­teri frustracija vodi v resne čustvene težave.

V primeru neučinkovitega, neproduktivnega spopada­nja s frustracijo se ta spremeni v jezo. Jeza je sicer sama po sebi zopet čustvo, ki ima svoj namen, in sicer nas prav tako motivira, da spremenimo situacijo, odstranimo ovi­re s poti do cilja. Je pa intenzivnejše čustvo, podobno, kot bi povečali glasnost na radiu. Veliko situacij, v kate­rih otroci čutijo frustracijo in jezo, je takih, da težko ali sploh ne morejo odstraniti ovire do cilja. To so situacije v šoli, pri športu, igranju instrumenta, igrah ipd. Če so otroci takrat frustrirani, kasneje jezni, še kasneje zelo jezni, težko razmišljajo, ne zmorejo reševati problema, težko koordinirajo gibe pri športu, njihov fokus se zoži.

Če so otroci neuspešni pri odstranjevanju ovir s poti, se vsa ta čustva pomaknejo v zadnjo fazo negativne čustve­ne verige. Občutijo obup. Poskušali so in poskušali, pa jim ni uspelo in naravna stvar je, da odnehajo. Kakšen smisel ima vztrajati, če nič ne deluje? Če se jim to doga­ja redno, izgubijo motivacijo in se tudi v prihodnosti ne bodo trudili za doseganje ciljev. Z vsakim spustom po tej verigi navzdol bodo o sebi verjeli, da njihovi napori nimajo nobenega učinka in da je vse “brez veze”.

Tako smo počasi prišli do večine otrok v našem šol­skem sistemu in morda od tod angažiranje staršev, da je potrebno nekaj spremeniti. Okoli nas je vedno več otrok z nizko frustracijsko toleranco, neodpornostjo za prenašanje stresa ter staršev, ki so v strahu za njihovo duševno zdravje … Zadeve zagotovo niso enostavne, še manj pa enostranske. Nekaj lahko pripišemo družbeni stvarnosti, ki z zaslonsko tehnologijo pomaga obliko­vati take vrste funkcioniranje otrok, svoje prispeva tudi z nekaterimi nesmisli šolski sistem, velik delež pri tem pa imamo tudi starši. Z zavedanjem, da ni nič narobe, če naš otrok ni prvi, najboljši, nima samo odličnih ocen in prvih mest pri športu, ne blesti na glasbenem tekmo­vanju, lahko umaknemo marsikatero breme z otroko­vih pleč. Vsak otrok ima meje svojih sposobnosti (tako kot mi) in prav je, da to sprejmemo.

Kako se spopasti z občutki frustracije in jeze pri otrocih?

Enostavnega recepta seveda ni. Zagotovo pa to ni umi­kanje ovir niti zanikanje oz. minimaliziranje njegovih čustev, ko pride do ovire. V situacijah, ko otrok občuti silovitost čustev, mu stojimo ob strani, mu sporočamo, da ga razumemo in ga imamo radi, ne glede na to, da ni bil prvi na tekmi, ni dobil najboljše ocene, je bil morda najslabši … Spomnimo ga na njegova močna področja, kjer je uspešen, in poskrbimo, da so njegovi (in naši) cilji realistični. Realističen cilj ni, da bo na svoji prvi tekmi osvojil prvo mesto. Pomagajmo mu postaviti osebni cilj, ki bo njegova osebna mala zmaga, ko ga bo dosegel. Spodbujajmo vztrajnost, da bo dojel povezavo, da je s trudom in vztrajnostjo lahko uspešen.

Gre za proces, od prvih frustracij, ko otrok izgubi pri igranju družabnih iger v krogu družine, preko primer­jav z drugimi, ko ugotovi, da ni najboljši in najlepši, pa vse do odrasle dobe, ko se zaveda svojih močnih podro­čij in šibkosti, ki so sestavni del vsakega človeka.

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, april 2019 (št. 8, letnik 25)