Potovanja

Petra Kastelic Marinko, univ. dipl. socialna pedagoginja

Takšna in drugačna. Čez mejo, čez lužo, v domi­šljijo … Potovanja širijo obzorja, dajejo pogum in globlje razumevanje sveta okoli nas. Nekateri raje potujejo v domišljiji, drugi dajejo prednost potova­nju na vse konce in kraje sveta. Seveda ni odvisno samo od tega, kar nam je osebno blizu, ampak tudi od naših finančnih zmožnosti. Marsikdo bi rad po­toval, a le z grenkobo opazuje stanje na tekočem računu … Marsikdo bi otrokom nudil vso širino in bogastvo različnosti tega sveta, pa tega ne more…

Zato pa obstajajo različne vrste potovanj, saj potovanje ne pomeni nujno potovanja na drug konec sveta, lahko pomeni enostavno potovanje v različne kraje države, skok čez mejo in raziskovanje nam nepoznanih bližnjih krajev in držav. Da bi bilo pa potovanje vse to, kar je na­šteto, si moramo to želeti, občutiti, ne pa potovati zgolj zaradi »všečkov« na družabnih omrežjih in veselja ob vzbujanju zavisti ob tem.

Predvsem to velja, če potujemo z otroki. Naša notranja motivacija po odkrivanju novega in želja, da bi v ta svet pritegnili tudi svoje otroke, nam bo olajšala marsikate­ro stresno situacijo in nam dala moč, da ne obupamo pri prvi oviri.

Zakaj sploh potovati

Potovanje postane vrednota, način življenja le takrat, ko smo dovolj zasidrani in varni v vsakdanjem življe­nju. Tudi zasidranost in občutek varnosti, ki nam ga po­nuja rutina običajnega življenja, nista zanemarljivi, saj le preko tega lahko začutimo, da želimo nekaj več, skok vstran, pobeg drugam, drugačno izkušnjo in možnost  pogledati na svet spet z začudenimi, zvedavimi otro­škimi očmi. Izleti in potovanja nam omogočajo, da po­iščemo v sebi tistega radovednega otroka, ki se je bil zmožen čuditi že najmanjšim drobnim stvarem.

Potovanje odraslim pomeni nekaj drugega kot otro­kom. Otrokom je vsaka nova izkušnja posebna, prilo­žnost za čudenje in raziskovanje. Zato jim ni v tolikšni meri pomembno, kako daleč gredo, ampak kaj vse iz­kusijo, vidijo, čutijo, slišijo na tej poti. Odrasli smo že opremljeni z nešteto informacijami, obremenjeni s stra­hovi in skrbmi in si ne dopuščamo veliko prostora za uživanje v novih izkušnjah. S potovanjem lahko življe­nje spet postane dogodivščina, kjer lahko raziskujemo in spoznavamo nove stvari in ljudi.

Ni treba, da potujemo v daljne dežele, da temu rečemo potovanje, saj je po mojem mnenju potovanje pot, ka­mor se odpravimo bolj nevedni, kot pa se z nje vrnemo. Potovanje je lahko tudi pot, ki jo prehodimo v naših mislih, kamor nas popelje dobra knjiga, preko katere spoznamo nove razsežnosti bivanja, drugačne načine razmišljanja in življenja. Smo pa na taki poti bolj osa­mljeni, saj potujemo sami.

Potovanje je lahko tudi obisk nepoznanih krajev, neda­leč od našega doma. Veliko je še neodkritih koščkov naše dežele, za katero marsikateri tujec pravi, da je ena lepših na svetu. Zato denar ne sme biti izgovor, da ostajamo doma. V moderni dobi neštetih informacij ni težko najti kraja, ki nam je dostopen, tako fizično kot finančno. Že skok čez mejo nam ponuja nešteto desti­nacij, vrednih obiska.

Potovati z otroki

Zagotovo je enostavneje, ceneje in manj stresno, če potujemo sami. Potovanje z otroki se namreč kaj hitro izrodi v živčno vojno, ki izniči vse čare potovanja in ga spremeni v nočno moro. Da temu ne bi bilo tako, mora­mo najprej sami pri sebi razmisliti, čemu sploh gremo na pot, kam in na kakšen način.

Otroci so majhne spužve, ki kar srkajo informacije, izkušnje. Opazujejo svet okoli sebe, preko odnosov z bližnjimi gradijo svoj notranji svet, svojo osebnost. Ka­kršen odnos imamo starši do sveta, takšnega bo naj­verjetneje imel tudi otrok. Če se bojimo novih izkušenj, se jih bo verjetno bal tudi otrok. Če se bomo potovanj veselili, jih načrtovali skupaj z otroki, si prej ogledali ze­mljevid potovanja, začrtali pot, si pogledali fotografije, filmčke, bomo skupaj z otroki ne le ustvarjali veselja do potovanj, temveč tudi gradili naš odnos in dali otroku pomembno mesto v družini. Kot nekomu, ki je lahko vključen v pomemben družinski projekt.

»Odnos do sveta otrokom oblikujemo starši. Če za starše potovanja niso strašljiva, nevarna, potem to nezavedno ali zavedno projiciramo tudi na otroke kot dobro izkušnjo in jim damo pozitiven pogled na svet. V svet potemta­kem stopajo pogumno.« (https://www.2many4granny. com/potovanja-z-otroki-izkusnje-nasveti-prednosti/)

Kam potovati

Izbira destinacije je odvisna tudi od starosti otrok. Če je otrok še čisto majhen, potem bomo seveda izbrali tak način potovanja, ki bo morda manj dinamičen, z manj ogledi znamenitosti in lagodnejši, kar ni narobe. Če si zmoremo privoščiti, lahko odpotujemo na obale ekso­tičnih krajev v daljnih deželah, lahko pa samo čez mejo v Italijo ali pa Hrvaško, kjer je izbira bogata. Predšol­ski otroci uživajo že v dinamičnemu potovanju, če je to prilagojeno tudi njihovim željam. Zabaviščni parki so odlična ideja, zopet lahko potujemo daleč, v npr. Di­sneyland ali pa v malo bližnji Gardaland. Tega se ne branijo niti šolski otroci, z njimi si lahko ogledamo tudi že kakšen muzej, znamenitosti, saj so že dovolj stari in vedoželjni. Starejši kot so otroci, dovzetnejši bodo tudi za dojemanje kulturnih razlik, razlik v načinu življenja, prehranjevanja, komuniciranja, verovanja … Tako lahko povsem spontano dojamejo različnost sveta, lažje spre­jemajo drugačnost in jo tudi spoštujejo, s čimer prema­gujejo predsodke in stereotipe.

Kako potovati

Dolge vožnje z avtom ali čakanje na letališčih so zelo naporni in so svojevrstna potovalna izkušnja, ki se lah­ko razvije v več smeri. Lahko nam ostane v spominu kot nekaj neprijetnega, ko smo bili vsi nestrpni, nervo­zni, zadirčni, lahko pa nam pričara posebne trenutke skupnega druženja in preganjanja dolgčasa. Starši vse prehitro posegamo po instantnih rešitvah in otroke že­limo zamotiti z elektronskimi napravami, igricami na telefonih, tablicah, saj imamo tako mir pred »teženjem«. Obstaja nešteto iger, ki se jih lahko igramo na dolgih vožnjah in otroke zamotijo ter jim preprečujejo, da bi se smilili sami sebi. To so večinoma besedne igre ali igre v smislu, kdo prej kaj zagleda (npr. rumeni avto, psa v mimo vozečih se avtih …). Vse prave popotniške druži­ne imajo v svojih nahrbtnikih zagotovo spakiranih kar nekaj družabnih iger, ki so zaradi praktičnih rešitev v zvezi z velikostjo in obliko primerne prav za potovanja (npr. človek ne jezi se v pomanjšani verziji z magnet­ki, da med vožnjo ne zdrsnejo s polja). Poleg tega si je z otroki med vožnjo zanimivo ogledovati pokrajino in jim s tem dati možnost, da opazujejo in si vtisnejo v spomin, kar jih pač pritegne; ali jih enostavno pustiti, da so sami v svoji glavi, če jim to ustreza. Za kaj takega danes otroci skorajda nimajo več možnosti, saj opazo­vanje, razmišljanje, dolgčas, preganjanje katerega jim celo porodi kakšno zanimivo idejo, rajši zamenjajo z močnimi dražljaji, ki jim jih ponujajo zasloni. Seveda, če imajo to možnost. Zato je dobro, da imamo starši tudi v zvezi s potjo načrt, da bo tudi sama pot do cilja posebna, zanimiva in ne le nujno zlo.

Učinki potovanj na otroke

Pravi popotniki, ki potujejo s svojo družino, ne morejo prehvaliti učinkov potovanja na razvoj otrok. Iz svo­jih izkušenj, torej iz prve roke povejo, da so potovanja njihovim otrokom prinesla bogastvo izkušenj, krepila njihovo samopodobo, iznajdljivost, fleksibilnost, odpor­nost na stres, sposobnost soočanja in reševanja nepred­vidljivih situacij. Poleg tega so spodbujala razvoj empa­tije, sprejemanje drugačnosti, raznolikosti, pomenila so manj nestrpnosti, večjo odprtost do sveta. Seveda ne smemo pozabiti na splošno razgledanost in svetovljan­stvo, ki jih potovanja prinesejo že sama po sebi.

Sliši se odlično, zagotovo bi vsak peljal otroke na nekaj potovanj letno, ali vsaj eno na leto. Bolj verjetno pa je, da se bo povprečna družina s povprečnimi dohodki na potovanja odpravila redkeje, kar ni tako pomemb­no. Verjetno si bodo ti otroci taka potovanja vzeli bolj k srcu, jih bolj cenili in si jih bolje zapomnili, saj ne bodo nekaj samoumevnega. Zato le pogumno na pot novim dogodivščinam naproti.

Za konec

»Potujemo torej, ker je to dogodivščina, ki nas predrami iz našega vsakdana. Ker se v novih krajih kaj novega naučimo, kaj razburljivega doživimo, koga zanimivega spoznamo in kaj eksotičnega pojemo. Ni treba, da je potovanje potratno in okolju ter lokalnim skupnostim neprijazno – obstaja veliko načinov, kako potovati na odgovoren in sonaraven način.«

Objavljeno v reviji Zmajček št. 9, letnik 30 (maj 2024)