Spoštovane bralke in bralci!
Moje ime je Petra Kastelic, po izobrazbi sem socialna pedagoginja, trenutno pa sem v procesu študija transakcijske analize (smer psihoterapija) na Inštitutu za transakcijsko analizo IPTA v Ljubljani. Že od svoje prve nosečnosti sem vneto prebirala članke o negi, vzgoji otrok, pridno kimala in »se trepljala po hrbtu«, ko sem z njimi delila nekatere modrosti in stališča glede vzgoje. Kar nekajkrat pa sem očitajoče in jezno zrla v prebrane strani in nekaterih modrosti nisem mogla deliti, jih sprejeti, saj nikakor niso šle v moj okvir tega, kar mislim in delam kot mama. Moja stališča in sama filozofija vzgoje so se v teh letih spreminjala, bogatila in upam si trditi, da še vedno ne vem vsega. To pa povem z vso možno modrostjo, ki jo premorem. Ravno moja otroka sta tista, s pomočjo katerih mi je uspelo nekatere stvari sprejeti, nekatere pa tudi brez slabe vesti zavreči.
Kar želim povedati je, da se zavedam odgovornosti, ki jo prinaša tako zahtevna naloga, kot je pisati o vzgoji in skrbi za naše najmlajše. Zavedam se tega, da bodo morda tudi nekateri jezno in očitajoče strmeli v napisane strani. In prav je tako. Pravo bogastvo vzgoje je po mojem mnenju ravno v tem, da ni ene rešitve, ene poti, po kateri moramo peljati svoje otroke, če jim želimo najboljše. V vseh teh letih sem se naučila, da ponavadi ljudje od raznih strokovnjakov in strokovnih člankov vzamemo tisto, kar sodi v naš okvir dojemanja sveta, včasih sicer tudi tisto, kar ne sodi povsem vanj, a je dovolj blizu. Če pa nam je nekaj tuje, potem bomo to pustili, se včasih razjezili, na koncu pa delali po svoje naprej.
Pri pisanju novih Zmajčkovih strani si želim, da bi skupaj z vami ustvarjali in iskali nove poti, včasih pa se spomnili tudi na kakšno dobro preizkušeno staro modrost.
Petra Kastelic Marinko, univ. dipl. socialna pedagoginja
