Članek meseca

Pogovori o smrti

Petra Kastelic, univ. dipl. socialna pedagoginja

»To je preprosto; kar živi, umre, da se iz minljivosti prelije v večno.«
(William Shakespeare)

Jesen je čas, ko se v naravi življenje umirja in pripra­vlja na zimski počitek. Tam so stvari dokaj jasne, vse ima svoj namen in svojo vlogo. V človeškem svetu je te jasnosti manj, saj že davno ne živimo več v sozvo­čju z naravnimi silami. Doživljanje smrti skozi čas se je močno spreminjalo. V času vojn, bolezni, krutega boja za preživetje, ko so družine imele veliko otrok le zaradi večje verjetnosti, da bo vsaj kdo preživel in pomagal pri delu, se je smrt doživljala kot nekaj naravnega, sa­moumevnega, čeprav zagotovo boleče realnega. V naši kulturi je s časom dobila tančico misterioznega, skriv­nostnega in večkrat neizrekljivega. Lahko bi rekli, da so v nekaterih pogledih smrt oziroma pogovori o njej tabu tema. Nekaj, čemur bi se najraje izognili, dokler res ne bo nujno potrebno.
Razlog lahko poiščemo tudi v dejstvu, da kot starši mislimo, da moramo imeti vse odgovore na prav vsa otrokova vprašanja. Smrt pa nam je vsem neznanka in zagotovo nihče nima vseh odgovorov. Poleg tega pa lahko razmišljanje o smrti v nas vzbuja občutke tesno­be in žalosti, zato se pogovorom o tem raje izogibamo. Otroci pa bodo tudi to začutili in kaj kmalu bo smrt po­stala tabu tema tudi zanje.
Večina otrok se zaveda smrti, čeprav je ne razumejo povsem. S pojmom smrti se srečujejo v vsakdanjem življenju skozi risanke, pravljice, lahko poznajo vrstnika, ki je doživel izgubo bližnjega. Doživljanje žalosti ob izgubi je za otroka nekaj povsem drugega kot za odraslega.

Pogovori o smrti skozi pravljice

Skozi branje in poslušanje pravljic otrok doživlja celo paleto čustev. V pravljicah sreča dobroto in zlobo, ži­vljenje in smrt, trpljenje in na koncu vedno srečo in upanje. Vse to polni njegov notranji svet, preko pra­vljičnih junakov se srečuje z žalostjo, veseljem, stra­hom, jezo, upanjem, grozo, čudenjem in občutkom iz­gube. Pravljice lahko pomagajo ublažiti intenzivnost lastnih čustev, ko skozi pravljična bitja otrok kanalizi­ra svoje občutke, jih doživlja preko njih.
Pripravljeni bodimo, da bo ob branju imel otrok ne­šteto vprašanj. Na večino verjetno ne bomo imeli od­govora, lahko pa skupaj razmišljamo in pomagamo otroku pri izgradnji njegovega odnosa do minljivosti skozi pravljične junake. Kako si bo razlagal smrt bližnjega, ko bo do tega prišlo, je seveda odvisno od nje­gove starosti. Nihče se na ta občutek izgube ne more povsem pripraviti, lahko pa položimo temelje, ki bodo trdno držali, ko se bo nad njimi nakopičilo ogromno žalosti, jeze, tesnobe in vsega, kar lahko v nas povzro­či izguba nekoga.
Pravljice nam tako nudijo čudovito podporo, če se že­limo z otrokom pogovarjati o težki temi, kot je smrt. Zagotovo pa so eden izmed nujnih pripomočkov, če otrok doživi izgubo bližnjega.

Kako otroku razložiti smrt

Z načinom, kako razložimo otroku smrt, zgradimo te­melje za njegov odnos do koncepta umiranja in smrti. Zagotovo se ne bomo mogli izogniti vprašanju, kaj se zgodi po tem, ko nekdo umre. Kam gre? Ob tem se star­ši po navadi zatekamo k lastnim verskim prepričanjem ali filozofiji, ki smo jo prevzeli skozi življenje. Nekateri verjamejo v Boga in posmrtno življenje, drugi v rein­karnacijo, tretji spet v nekaj drugega. Vendar pa mora­mo v vseh primerih previdno izbirati besede, saj si otro­ci kaj hitro razložijo zadeve drugače, kot jih razumemo sami. Zelo pogosta je uporaba evfemizmov, ki nadome­ščajo besede smrt oz. umiranje, da bi otroka potolažili. Na primer, namesto »dedek je umrl« rečemo, da je za vedno zaspal. Ali pa »Bog je poklical babico k sebi« ali »babica je zvezdica na nebu in te ves čas gleda«. Kot po­sledica je lahko tukaj otrokov strah pred spanjem, jeza na Boga in občutek, da je ves čas nadzorovan.
Strokovnjaki s področja otroške psihologije trdijo, da je pri razlagi smrti otrokom potrebno biti čim bolj odkrit in se izogibati tolažečim evfemizmom, kot so nekateri omenjeni. Z izogibanjem besedam kot so smrt, umreti, umiranje in nadomeščanjem z beseda­mi izguba, zaspati, namreč ne pomagamo otrokom. Nasprotno, z napačnimi razlagami žalujočemu otro­ku lahko podaljšujemo agonijo žalovanja, celo v taki meri, da nikoli ne bo v celoti predelal izgube ob smrti njemu ljube osebe.

»Vse, kar živi, nekega dne umre. Smrt je konec življe­nja. Ko nekdo umre, njegovo telo preneha delovati. Ni mu treba več jesti, piti, dihati. To ni tako kot spanje. Ko nekdo umre, je za vedno mrtev in se ne more vrniti.«
Pri tej razlagi nas lahko strese od realne, krute raz­lage resničnosti, ki pa je edina preverljiva in otroku predstavi življenje in smrt taka, kot sta. Če to v nas sproži hudo zgražanje, je morda na mestu vpraša­nje, komu želimo olajšati pogovore o smrti, sebi ali otroku. V tej razlagi namreč ni nič magičnega, nič tolažečega, obenem pa ničesar, kar bi si lahko otrok napačno razložil. Ta naš odpor do tovrstnih razlag izvira iz tega, da je smrt v naši družbi res prevzela vlogo tabuja. To pa nikoli ni dobro. Če otroku razlo­žimo smrt na tak način, ne pomeni, da se ne moremo skupaj z njim spominjati umrle osebe, posaditi dre­vesa ali rožice, ki nas bo spominjala nanjo, opremiti albuma s slikami … Na ta način bo ta oseba vedno z nami in se je bomo spominjali.

Kako otroci doživljajo smrt

Tudi majhni otroci žalujejo. Nekateri jim pravijo kar po­zabljeni žalovalci, ki so ob vsem kaosu, ki zajame druži­no ob smrti, potisnjeni na stran. Na prvi pogled se nam namreč lahko zdi, da so še premajhni, da bi dojeli smrt. Morda razmišljamo, da otrok, ki tako lahko preklopi med žalostjo in igro, ni sposoben žalovati in si oddah­nemo, da očitno ni tako hudo. Otroci namreč žalujejo drugače kot odrasli. To je nor­malno, saj so njihov notranji svet, čustvovanje in razla­ga sveta okoli sebe povsem drugačni od našega. Manj­ka jim informacij, izkušenj in razvojne zrelosti, da bi vse skupaj povezali v celoto, kar ne pomeni, da ne čutijo žalosti, izgube, brezupa, da ne čutijo tega v nas, ki smo jim blizu. Le ne vedo, kaj naj s tem počnejo. In tukaj smo odrasli, da jim pomagamo pri risanju tega življenjskega zemljevida.
Že dojenčki čutijo, da so odrasli okoli njih žalostni ali jezni, seveda pa ne morejo dojeti koncepta smrti. Pred­šolski otroci smrt dojemajo kot povraten, nedokončen dogodek in si lahko izmislijo nekakšno magično teorijo o tem, zakaj je do smrti prišlo. Tu moramo biti izredno pozorni in preverjati njihove teorije, saj v nasprotnem primeru vztrajajo v njegovem notranjem svetu zelo dolgo in delajo škodo (npr. dedek je umrl, ker ga nisem ubogal).
Mlajši šolski otroci že razumejo trajnost smrti in razu­mejo povezavo med dogodki, ki so povzročili smrt (npr. bolezen, nesreča …). Vendar pa je v njihovih očeh smrt pogosto nekaj, kar se zgodi izključno drugim osebam. Starejši otroci imajo že boljše razumevanje fizičnih aspektov smrti in njene končnosti, medtem ko najstni­ki razumejo tudi učinek, ki ga ima smrt na druge in tudi njih same.

Nekaj pogostih otroških vprašanj in možnih odgovorov

– Boš ti umrla, mami?

Ja, saj sem živo bitje in vsako živo bitje enkrat umre. Starši po navadi živijo dolgo in gledajo svoje otroke, kako odraščajo in postajajo tudi sami odrasli. Vedno pa bo ob tebi nekdo, ki bo skrbel zate.

– Bom tudi jaz umrl?

Vse, kar živi, enkrat umre; živali, rastline, tudi ljudje. Ampak otroci so običajno zelo zdravi in še dolgo dolgo ne bodo umrli.

– Zakaj ljudje umrejo?

Veliko razlogov je, zakaj ljudje umrejo. Ljudje umrejo, ker so že zelo stari ali se jim zgodi nesreča, lahko zbo­lijo za hudo boleznijo. Misel ali želja pa nikoli ne more ubiti človeka.

– Kaj se zgodi, ko nekdo umre?

Ko nekdo umre, se od njega poslovimo. Tisti, ki so umr­li, se od nas ne morejo več posloviti, namesto tega se na pogrebu zberejo sorodniki in prijatelji, da se skupaj poslovijo od umrlega.

Za konec

Pogovori o smrti so pomemben del otrokovega življenj­skega mozaika, ki gradi njegov notranji svet. Od pre­prostih oblik in likov do vedno kompleksnejših, zaple­tenih in v vseh odtenkih barv se razvija in raste pred našimi očmi. Naj bo dan spomina na mrtve ena od pri­ložnosti, da se z otrokom pogovarjamo, skupaj razmi­šljamo in dodajamo vanj drobne, a pomembne koščke.

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, november 2021 (št. 3 letnik 28)

Viri

Foto: iStock
https://crhcf.org/insights/how-to-explain-death-to-children/, pridobljeno 30. 9. 2021.
https://childmind.org/article/helping-children-deal-grief, pridobljeno 30. 9. 2021.
https://www.kidshealth.org.nz/bereavement-reactions-children-young-people-age-group, pridobljeno 30. 9. 2021.