Otroci in njihov odnos do živali

Petra Kastelic Marinko, univ. dipl. socialna pedagoginja

Prastara vez med otrokom in živaljo odseva lju­bezen, ki ima univerzalno govorico in ne pozna meja ne starostnih razlik niti verske ali rasne nestrpnosti.

Odnos otrok do živali je res nekaj edinstvenega. Otroci imajo naravno, prirojeno ljubezen do živali, ki je uni­verzalna. Že od zgodnjega otroštva so živali del otroko­vega življenja. Starši se zagotovo spomnimo, kako smo naše malčke spodbujali z vprašanji: »Kako se oglaša kravica, kuža, muca …« in s kakšnim veseljem so jih oponašali. Spomnimo se prvih knjig, ki smo jih gleda­li z otrokom, brali, med njimi so bile zagotovo živali. Večina otroških pravljic, slikanic je vsebinsko poveza­nih z živalmi, glavni junaki so medvedki, kužki, muce, miške …
Odrasli živali vrednotimo glede na odnos, ki ga imajo z ljudmi, medtem ko otroci pripisujejo vrednost živalim iz preprostega razloga – ker obstajajo.

Zakaj tako poseben odnos

Otroci imajo na splošno zelo poseben odnos do vseh živih bitij. Biolog E. Wilson je že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja razvil t. i. »biofilično hipotezo«, po kateri imamo vsi ljudje naravno afiniteto oz. dovzetnost do vseh živih bitij, tako rastlin kot živali. Ker smo živi, nam je ljudem skupna notranja potreba po povezanosti z drugimi živimi bitji in ideja je, da se bodo otroci bolje razvijali, če bodo v svojem otroštvu čim več obkroženi z naravo. Ta hipoteza poudarja tudi pomembnost prilo­žnosti za povezovanje otrok z živalmi. Živali ponujajo edinstveno okno v drug svet, odnos z njimi je pose­ben, pomensko bogat in pomeni podporo otrokovemu razvoju.

Hierarhija odnosov v družini je takšna, da je otrok kot najmlajši, odvisen in ranljiv člen na »dnu« lestvice. Od­rasli postavljamo pravila, se odločamo, otroku nudimo ljubezen, hrano, varnost in vse drugo, kar je potrebno za preživetje. Če pa imamo domačo žival, se ta hierar­hija spremeni, saj otrok ni več najranljivejši in ima tudi sam naenkrat vlogo »močnejšega«, torej tistega, ki lah­ko poskrbi za šibkejšega. Živali so edina živa bitja, ki jim otroci lahko dominirajo, kar je zelo pomembno za otrokov razvoj. Otroci se namreč trudijo razumeti svoje sposobnosti in spretnosti in če jim damo priložnost, da skrbijo za žival, bo to za njihovo samozavest in samopo­dobo dragocenejše od vseh besed.

Pogovori z živalmi

Pogovor z domačim ljubljenčkom otroku nudi svobodo, ki je pogovor z odraslim nikdar ne more. Pogovori od­raslega z otrokom so namreč polni poučevanja, nasve­tov, poskusov pomoči, popravljanja izreke, besedišča in včasih tudi »neslišanega« sporočila otroka. V nasprotju z odraslimi živali poslušajo brez vprašanj, zahtev, otro­ka ne silijo, naj ponovi, pojasni, argumentira, se opravi­či, razloži … Žival samo posluša, kar je za otroka osvo­bajajoče. Karkoli ji bo zaupal, bo ostala skrivnost, muca, kuža, morski prašiček ali katerakoli domača žival se ne bo posmehovala, ga obsojala ali minimalizirala njego­vih čustev.

Magičnost živali

Živali kot glavne junakinje nastopajo v mnogo pravlji­cah, kjer imajo čarobne sposobnosti, poleg tega go­vorijo in mislijo kot ljudje: lahko letijo, se premikajo z nadnaravno hitrostjo, živijo pod vodo, preženejo poša­sti. Skratka, imajo posebno moč. Vse tisto, kar si otroci želijo imeti tudi sami.

Tudi v resničnem življenju imajo živali nekatere spo­sobnosti, ki so v otrokovih očeh čudežne, na primer sposobnost eholokacije, letenje, razvit čut za voh, sluh, sposobnost plezanja po steni, na vrh drevesa. Pri opa­zovanju otroške igre hitro opazimo, da živali oz. opo­našanje živali igrajo pomembno vlogo. Predstavljajo si, da so ta ali ona žival, da splezajo na vrh drevesa, hodijo po zidu, letijo med oblaki, plavajo v najglobljih oceanih. Taka domišljijska igra ni le zabavna, ampak otrokom pomaga, da se počutijo močnejše in pomembnejše. S tem tudi razvijajo empatijo in sočutje tako do živali kot do ljudi.

Procesiranje čustev

Hišni ljubljenčki, ki so del družine in se zanje v družini ustrezno skrbi, otroku predstavljajo varnost, vir ljube­zni in tolažbe, ki jo išče takrat, ko mora predelati svoja lastna čustva. Na primer, če se otrok boji grmenja ob nevihti in je strah tudi kužka, je otrok takrat sposoben kužka tolažiti, mu nežno, mirno prigovarjati in ga opo­gumljati. Nudenje tolažbe in varnosti drugemu živemu bitju otroku lahko pomaga najti notranje vire moči, s katerimi pomiri tudi samega sebe.

Navezanost in procesiranje empatije

Opredelitev navezanosti v svoji osnovi zajema samo medčloveške odnose, vendar novejše raziskave kažejo, da o navezanosti lahko govorimo tudi v odnosu otrok – žival, saj živali predstavljajo otroku vir zadovoljstva, zabave, igre, čustvene in fizične varnosti. Tudi v vsak­danji govorici slišimo o tem, kako je otrok na primer na­vezan na svojega kužka, zato nam pojem navezanosti v odnosu do živali ni tuj. O svoji živali otrok govori kot o svojem prijatelju, ki zna poslušati, obenem pa zanj skr­bi, ga skuša razumeti, je empatičen. Ravno empatija, ki je eden pomembnih gradnikov otrokove osebnosti, se pri otroku zaradi odnosa z živaljo in navezanosti nanjo, bolje razvija.

Empatija je namreč sposobnost posameznika, da se postavi »v čevlje drugega«, pri čemer zazna in razume drugega, se je zmožen vživeti v njegova čustva in misli. Empatija izvira iz občutka nečesa skupnega, kar si deli­mo spontano in nenačrtno. Je nekaj, s čimer se rodimo, vendar ne nujno nekaj, kar imamo razvito. V kolikšni meri bomo empatični, je odvisno od primarnega okolja, odnosov z najbližjimi, tudi odnosov z živalmi. Z. Golouh v svojem magistrskem delu navaja raziska­ve, po katerih imajo otroci, ki so močneje navezani na svoje ljubljenčke, bolj pozitivna stališča do živali na splošno, kažejo več empatije v odnosu do živali, hkrati pa kažejo tudi več empatije v odnosu do drugih ljudi in so na splošno bolj prosocialno usmerjeni.

Hišni ljubljenček, da ali ne?

Starši smo večkrat v dilemi, ali imeti ljubljenčka ali ne, saj se zavedamo, da bo ta ljubljenček slej ko prej postal naša skrb. Z odločitvijo odlašamo, čakamo, da bo otrok dozorel, prevzel odgovornost ipd. Kaj hitro se zgodi, da čakamo predolgo, ko je otrok že skoraj najstnik in je morda res že dovolj zrel in odgovoren, vendar bo ta najstnik prej ali slej odšel od doma. Čakanje na otroko­vo odgovornost in zrelost je lahko predolgo tudi zato, ker morda čakamo zaman. Le redki so otroci, ki so dol­goročno sposobni skrbeti in vzdrževati dnevno skrb za domačo žival. Zato je treba vedeti, da bo skrb za hišne­ga ljubljenčka stvar celotne družine in bo zahtevala de­litev dela. A to ne more biti slabo, saj vključuje prevze­manje odgovornosti, dogovarjanje, držanje dogovorov, pogajanje ipd., kar so vse spretnosti in veščine, ki jih v življenju še kako potrebujemo.

Imeti žival v hiši ali stanovanju kljub našim zadržkom glede čistoče, higiene, vonja, odgovornosti, prinaša to­rej več dobrega kot slabega, tako za otroka kot za celo­tno družino. Zato je moj odgovor na vprašanje, ali imeti žival pri hiši: DA. Katere vrste naj ta ljubljenček bo, je odvisno od našega sloga življenja, naših preferenc in časa, ki smo ga pripravljeni posvetiti živali. Nespame­tni, nepremišljeni nakupi in kasnejše zanemarjanje, bo vse opisane pozitivne učinke na razvoj otrokove oseb­nosti izničilo in ji raje škodovalo. Zato je bolje ne imeti hišnega ljubljenčka, kot imeti zanemarjeno živalco pri hiši.

Za konec

Otroci se v odnosu z živaljo že sami po sebi učijo ne­štetih dragocenosti, vendar ne pozabimo, da smo odra­sli zelo pomemben model. Otroci nas opazujejo, čutijo naše strahove (npr. do določene vrste živali) in se učijo. Bodimo pozitiven zgled tudi na tem področju, čeprav bomo včasih težko razložili dilemo, kako lahko tako ljubke živalce, ki jih občudujemo na polju ali v hlevu, potem pojemo. Ko nas bodo opazovali, da smo z žival­co potrpežljivi, nežni, bodo takšni tudi sami. Če imamo domačo žival in je otrok še majhen, ga bomo učili pra­vilnega rokovanja z njo in nežnosti ter seveda njegove lastne vloge pri skrbi zanjo. Ljubezen, veselje in skrb za žival nas bodo povezovali do neizbežnega konca, kar pa je zgodba za kdaj drugič.

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, marec 2024 (št. 7, letnik 30)

Viri

Viri:

– https://www.communityplaythings.com/resources/articles/ connecting-animals-and-children, pridobljeno 1. 2. 2024.

– https://animals-matter.com/odnos-mladih-do-zivali/, pridobljeno 1. 2. 20024.

– https://repozitorij.uni-lj.si/Dokument.php?id=137408&lang=s, pridobljeno 2. 2. 2024.