Odkrivajmo svet z vsemi čuti

Tina Zupančič, univ. dipl. soc. del.

Le kar otroci vidijo, slišijo, okusijo, čutijo in prime­jo, lahko tudi res v celoti razumejo. Za vse nas pa velja, da je naše življenje neizmerno bogato, če v polnosti občutimo stvari okrog sebe.

Danes smo ljudje veliko bolj sprogramirani, kot so bili kadar koli doslej. Vsakdan si pogosto od jutra do veče­ra dobro organiziramo. Vrtec, šola, služba, popoldanske aktivnosti, zvečer televizija ali knjiga, vmes za spro­stitev socialna omrežja. Zdi se nam, da moramo vsak delček dneva dobro zapolniti, da ravno to kaže, da smo ciljno naravnani, da ima naše življenje smisel. Ostane nam malo časa za spontano preživljanje prostega časa ali preprosto za nič, ko samo smo – ko si pogledamo v oči, si prisluhnemo, se objamemo in začutimo.
V vsakodnevne rutine vključimo tudi aktivnosti z otro­ki, ki so dobro premišljene, s pogledom v prihodnost, kaj bo otroku koristilo, česa se bo naučil. Vmesni čas včasih zapolnimo z elektroniko, saj vidimo, da se otrok tega razveselili – in kdo od staršev ne vidi rad zadovolj­nega otroka.
V vrtcih in šolah opažamo, da je vedno več otrok, ki imajo težave s pozornostjo in koncentracijo, so pasivni, brezvoljni. Redko česa se razveselijo, razen telefonov, tablic, video igric, video posnetkov na socialnih omrež­jih. Močni dražljaji aplikacij, narejenih tako, da nas po­tegnejo nase in vase otrokom in nam odraslim jemljejo dragocen čas za pravo intenzivno doživljanje stvari okoli sebe, narave ali sveta, ki ga ustvarimo sami. Ti­stega lepega, svetlečega, dišečega, mehkega.
Dobro je, da starši otrokom omogočamo razvoj različ­nih čutnih izkustev, pa ne le tistih, ki jih omogočajo bleščeče slikovne in zvočne podobe, ki nam jih nudijo elektronske naprave. Naj poskusijo tudi kaj novega, omogočimo jim izkušnje, ki jih silijo k temu, da so ak­tivni, da se ustavijo, skoncentrirajo, da se naučijo ne le poslušati, temveč tudi slišati, da opazujejo, potipajo, po­vohajo … saj jim to omogoča, da se razvijejo njihovi čuti in inteligenca.
Čas je, da se vrnemo malo nazaj, da postanemo čuječi, da čutno dojemanje sebe in okolice postane del našega delovanja in ne le nekaj v množici aktivnosti.

Vid

Približno 60 % informacij prejmemo po vidni poti. Obi­lica podob otroku preprečuje zbranost, zato je dobro, da usmerjamo njegovo pozornost. Zavestno dojemanje nečesa namreč prinese bistveno večje zadovoljstvo kot le bežno zaznane podobe.
Opazovanje drobnih živalic je lahko zelo zanimivo. Muho, ki se prikrade v sobo lahko le prepodimo ali po­končamo z muholovcem ali pa jo skupaj z otrokom opa­zujemo, kako leze po šipi, kako odleti, ko se ji približamo, opazujemo, kako leti, kako kroži pod stropom in dela vznemirljive ovinke. Otroku bomo s tem omogočili, da se bo umiril, osredotočil. Na sprehodu se lahko ustavimo ob mravljah in jih opazujemo, kako prenašajo tovore, ki so glede na njihovo velikost veliki. Pogovarjajmo se o tem.
Sestavljanke so odlične igrače. Opažam, da jih otroci danes ne marajo preveč. Najbrž zato, ker moraš biti ob njih potrpežljiv, napredek je počasen. Koliko časa iščeš pravi košček! Velikokrat poskusiš in se zmotiš, preden najdeš pravega. Otroke to večkrat jezi, a ravno v tem je dragocenost igre. Trening potrpežljivosti in opazova­nja. Preprosto sestavljanko lahko naredimo tudi sami iz fotografije iz časopisa ali revije. Lahko jo celo nalepimo na lepenko in jo nastrižemo na različne kose, za zače­tek so lahko različni trikotniki. Ko smo že pri striženju likov: iz nastriženih likov, kvadrata in trikotnika, lahko hitro nastane hiša ali kak drug predmet ali žival. Najljubšo slikanico lahko uporabimo tudi za igro. Po­krijmo del kakšne slike in otroka vprašajmo, kaj se skri­va pod našo dlanjo. Posadimo fižol in z otrokom opazujmo kalitev in rast. Fižol položimo na vlažno vato in hitro bo pognal kalčke in koreninice. Presadimo ga v lonček in ga vsak dan malo zalivajmo z vodo. Po nekaj dneh bodo zrasli steblo in listi. Naj bo to, da pogledamo, koliko je rastlinica že zrasla, del naše vsakodnevne rutine.

Sluh

Redko imamo priložnost, da smo v tišini. Brnenje hla­dilnika, zvok avtomobilov v daljavi, koraki sostanoval­cev po hodniku bloka … Mnoge družine imajo ves čas prižgan radio ali televizijo, kar še dodatno prispeva k zvočni onesnaženosti vsakdana. Pomagajmo otroku, da se osredotoči na en zvok, npr. zvok vrtalnika iz so­sednjega stanovanja, šelestenje listov pred hišo. Ko gremo v gozd in slišimo nenaden zvok se ustavimo in recimo: “Pssst, slišiš?” Za trenutek postanimo v tišini in prisluhnimo. Kaj slišimo? Morda ptička, ki se sprehaja po grmovju? Opazujmo, poslušajmo in ugotovimo, kaj slišimo. Na ta način otrok trenira, da lahko zavestno posluša zvoke, ki jih želi slišati in izloči moteče zvoke, kar mu bo v življenju prišlo prav.
Štiriletniki že prav lepo pripovedujejo o stvareh. Biti dober poslušalec ni lahko. To tudi odraslim pogosto ne uspeva dobro. Ko nam otrok pripoveduje, ni dovolj, da prikimavamo, to ni aktivno poslušanje. Hitro se nam lahko zgodi, da nam misli uidejo drugam. Lahko si pomagamo s tem, da povzamemo, kar reče otrok, npr.: “Hočeš reči, da so ti mucki všeč, ker so mehki?” Tako bo otrok videl, da ga res poslušamo, mi pa mu bomo s tem model, po katerem se bo zgledoval. Saj veste: nihče si ne želi, da bi njegovi malčki zrasli v otroke in najstnike, ki jim gre kar povemo skozi eno uho noter, skozi drugo ven.
Nekoč mi je neka mama rekla, da je psihologinja na rednem pregledu pred vstopom v šolo rekla, da se po otrokovem bogatem besednem zakladu vidi, da mu veliko berejo. Pa temu ni bilo tako. Doma so se veliko pogovarjali in pripovedovali. Ko sta starša kuhala, sta otroku zraven govorila, kaj delata, ko so se peljali z av­tom, sta pripovedovala, mimo katerih krajev se peljejo in usmerjala njegovo pozornost na okolico. Otrok je bil ves čas vključen v pogovor in deležen učenja posluša­nja; od tu mu bogat besedni zaklad.
Izdelajmo lončke telefončke. Potrebujemo dva jogur­tova lončka in nekaj metrov vrvice. Na dnu prelu­knjajmo lončka in od enega do drugega napeljemo vrvico, ki jo na notranji strani lončka zavežemo. Ta preprost telefonček deluje in prinese veliko veselja. Moj sin in njegov prijateljček sta ga napeljala z bal­kona na balkon in se tako pogovarjala. Zelo sta se morala truditi, da sta se osredotočila le na to, kar je povedal drugi in da sta ignorirala druge zvoke. Ve­selje ob igri, ki se je nista naveličala v prvem dnevu, je bilo izjemno.

Voh, okus

Vonji razveseljujejo. Uživamo, če nekaj diši, zato bo ko­pel otroku še boljša, če bomo vanjo kanili kakšno ka­pljico eteričnega olja. Vonj pa je tudi svarilo pred ško­dljivimi stvarmi. Pomembno je, da bo otrok prepoznal pokvarjeno salamo, plesniv kruh. Poimenujmo, kaj vohamo. Ko skuhamo čaj, spečemo piškote, komentirajmo, kako diši. Povohajmo jed ali pijačo pred nami in s tem navadimo otroka, da bo to počel tudi on. Spodbudimo ga: “Ali kaj vohaš? Po čem ima vonj tole?”
Tudi med sprehodom lahko ne le opazujete okolico, ampak jo tudi zavonjate. Izpuh avtomobila, gnoj iz hle­va, cvetlico, smrad iz smetnjaka …
S poskušanjem novih okusov ima kar nekaj otrok teža­ve. Če otroka vključimo v pridelavo zelišč in pripravo hrane, včasih lažje sprejme nove jedi.

Tipati in čutiti

“Dojeti svet pomeni prijeti svet.” (Patricia Mennen, Vir 1)
Učenje brez tega, da potipamo, primemo, prehodimo, prestavimo … je osiromašeno. Ne glede na to, kako se najlažje učimo, ali s poslušanjem ali s tem, da vidimo stvari, še vedno ne bomo imeli predstave o prostoru, razdalji, če je ne bomo prehodili, prekolesarili … Pomi­slimo na to, kako dojemamo razdaljo, če gremo na izlet peš, s kolesom, avtom ali avionom. Zdi se mi, da nas letalo prežarči v drug svet, a prave predstave o razdalji nimamo. Za nas je le številka na papirju.
Manjši kot so otroci, pomembnejša je tipna, gibalna izkušnja. Nekateri ljudje imajo manjšo potrebo po dotiku kot drugi, zato kot starši morda ne čutimo večje potrebe po tem, da se otroka dotikamo. Dotik daje otroku ob­čutek varnosti. Otroci se radi crkljajo. Vzemimo jih v naročje, pobožajmo jih, stisnimo k sebi. Rad te imam dobi popolnoma drugo dimenzijo z objemom, s tem ko si otroka privijemo k sebi.
Otroci, ki nimajo teh izkušenj, imajo lahko težave pri predelavi taktilnih informacij, imajo lahko kasneje te­žave z držanjem pisala, zapiranjem gumbov ipd., lahko so hiperaktivni in čustveno nestabilni.
Večino otrok in odraslih taktilne aktivnosti pomirjajo. Spomnimo se, kolikokrat slišimo, da nekoga pomirja, ko dela na vrtu, koplje z rokami po zemlji. Omogočimo te izkušnje tudi otroku. Naj otrok z rokami brodi po ze­mlji, pesku, v stanovanju po kinetičnem pesku, skledi riža. Otroci imajo radi plastelin, brivsko peno, ki smo jo nabrizgali na mizo. Naj z nami gnetejo testo, izdelujejo piškote.

Naj bo vaš in otrokov svet barvit, dišeč in mehak in naj ga spremlja prijetna melodija.

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, feb. 2024 (št. 6, letnik 30)