Otroci so naše ogledalo

Tina Zupančič, univ. dipl. soc. del.

Vzgoja, ki temelji zgolj na zahtevah in nasvetih, ne pa na zgledih, je slaba (Jan Amos Komensky). Kadar želimo nekaj spremeniti pri otroku, se moramo vedno vprašati, ali ne bi bilo v resnici bolje, da to spremenimo pri sebi (Carl Gustav Jung). Samo en način je, kako vzgojiti otroka tako, da bo krenil po pravi poti. In sicer, da tudi sami hodite po tej poti (Abraham Lincoln).

Starši si prizadevamo vzgojiti socializiranega otroka z etičnimi in moralnimi vrednotami, želimo, da je iskren, pošten, samozavesten, pogumen, prijazen in še kaj. Otroci morda ne bodo prevzeli tega, kar jim govorimo, bodo pa tisto, kar živimo. Zato je potrebno pogledati vase, kar je težko. Otroci vedo, če govorimo stvari, ki jih ne živimo, in nam po zgledu sledijo v vsem. Tako pri naših pozitivnih navadah in vedenjih kot tudi pri tistih, ki nam niso najbolj v čast. Starševstvo je res težka naloga, pred otroki smo najbolj razgaljeni in takšni, kot smo.

»Če otroci doživljajo grajanje, se naučijo obsojati.

Če otroci doživljajo sovražnost, se naučijo nasilnosti.

Če otroci doživljajo strah, se naučijo biti zaskrbljeni.

Če otroci doživljajo pomilovanje, se naučijo smiliti sami sebi.

Če otroci doživljajo zasmehovanje, postanejo zaprti vase.

Če otroci doživljajo ljubosumje, se naučijo zavisti.

Če otroci doživljajo sramoto, se naučijo prevzemati krivdo.

Če otroci doživljajo spodbudo, se naučijo samozavesti.

Če otroci doživljajo strpnost, se naučijo potrpežljivosti.

Če otroci doživljajo pohvalo, se naučijo ceniti sebe in druge.

Če otroci doživljajo sprejemanje, se naučijo ljubiti.

Če otroci doživljajo odobravanje, se naučijo imeti radi sebe.

Če otroci doživljajo priznanje, se naučijo zastavljati cilje.

Če otroci živijo tako, da delijo z drugimi, se naučijo velikodušnosti.

Če otroci doživljajo iskrenost, se naučijo resnicoljubnosti.

Če otroci doživljajo poštenost, se naučijo biti pravični.

Če otroci doživljajo prijaznost in pozornost, se naučijo spoštovanja.

Če se otroci počutijo varne, se naučijo zaupati vase in v ljudi okrog sebe.

Če otroci doživljajo prijateljstvo, se naučijo, da je svet prijeten kraj za življenje.«

(Dorothy Law Nolte)

Grajanje otrokovega vedenja, ne otroka

Opažam, da so danes ljudje pogosto negativni. Razumljivo, saj nam mediji ves čas servirajo slabe novice in nam kažejo, kaj bi morali imeti, kakšni bi morali biti. Bodite pozorni, kako se ljudje pogovarjajo. Ves čas nekaj tarnajo, nimajo časa, nimajo denarja, nimajo energije, ves čas jim nekaj manjka ali jih kaj moti. Vzgojiteljice ne znajo vzgajati, učiteljice ne znajo učiti, politiki delajo le slabo … Morda bi bil čas, da se kdaj ustavimo in pomislimo. Dejstvo je, da živimo v miru, v družbi relativnega izobilja, da imamo vsega preveč in da si kljub temu želimo še in boljše. Seveda je vedno možnost za izboljšave, pa vendar … Je res tako slabo? Ali je res nekaj nesprejemljivega in nedoumljivega, da so majhni otroci, ki so v vrtcu, večkrat bolni, da se nalezejo viroz en od drugega, da imajo uši, gliste, da kdaj ne marajo v vrtec in v šolo, da se sprejo s sošolcem, da jih ta užali? Meni se zdi, da so vse te stvari normalne, običajne, tako kot je običajno, če triletnik trmari, če se najstnica upira in se hoče po svoje oblačiti, če se otroku ne da narediti domače naloge. Če nam uspe nekatera neprijetna dejanja ljudi in svojega otroka sprejeti le kot neprijetne dogodke, nas ne bodo tako razburili. Lažje se bomo umirili in se lotili grajanja dejanj, vedenja, ne pa napadli odraslega ali otroka in ga kritizirali po dolgem in počez. Nekaj je naredil narobe, motiti se je človeško in napake se da popraviti. Od otroka zahtevajmo odgovornost, ne pričakujmo pa popolnosti. To nikakor ne pomeni, da minimaliziramo probleme ali neželena vedenja, temveč da se korekcije lotimo s trezno in z mirno glavo. Če otrok odrašča v družini, v kateri se veselijo sončnega dne, pa tudi dežja (saj se lahko skače po lužah), če ima ob sebi starša, ki sta pozitivno naravnana in ne iščeta pri ljudeh le napak, bo v takega človeka odrastel tudi sam. Neka najstnica mi je nekoč rekla: »Doma so me vedno učili, da bom v življenju srečala ljudi, ki mi bodo bolj ali manj všeč. In ko srečam takšne, ki mi niso všeč, si mislim, da imam srečo, da takšnih poznam le malo in da bodo kmalu odšli iz mojega življenja.«

Če otrok razbije skodelico, smo po vsej verjetnosti jezni. Lahko rečemo: »Joj, kako si neroden. Pojdi stran, da pospravim. In − danes ne bo risanke!« Prvič: če rečemo otroku, da je neroden, govorimo o tem, kakšen je on kot oseba, torej neroden in ne o njegovem dejanju, kritika naj bo vedno namenjena vedenju, nikoli osebnosti, saj bi v prvem primeru otrok dobil občutek, da ni v redu. Drugič: če otroka pošljemo stran in mi pospravimo, ne bo čutil posledice svojega dejanja, naj pospravlja z nami. Tretjič: če mu prepovemo risanko, to nima nobene zveze z razbito skodelico, gre le za kazen, ki ni povezana s kršitvijo. Poskusimo se domisliti posledice, saj bo tako lažje doumel, da je naredil nekaj narobe in da mora to popraviti. Npr.: iz svojih prihrankov mora dati nekaj denarja za novo skodelico.
Pogosto slišim, kako se starši pritožujejo nad otroki. Nekateri že pri mlajših šolarjih kar naprej govorijo: »Me ne uboga, nisem mu več kos, postal je nemogoč, ne morem mu zaupati, samo igrice bi igral in gledal televizijo.« To pogosto izrekajo tudi v pričo otrok. Otrok s tem utrjuje negativno predstavo o sebi, vendar svojega vedenja ne popravi. Sitnarjenje in pritoževanje ne pomagata, v najstniškem obdobju, če ne že prej, pa se zgodi, da nas otrok preprosto presliši. Saj je že navajen, da se kar naprej pritožujemo, naredimo pa pravzaprav nič. To mi tudi povedo. Rečejo: »Pol ure bom moral mamo poslušati, potem bo spet vse, kot je bilo. Saj potem vedno pozabi, s čim mi je grozila.« Jasno mu povejmo, kaj od njega pričakujemo in dokler tega ne naredi, ne sme početi drugega. Tudi če bo izsiljeval s tem, da je lačen, žejen … brez skrbi. Nikoli ne more biti toliko lačen, da bi mu bilo v škodo, če mu tisti trenutek ne bomo dali jesti. S tem le poskuša preusmeriti pozornost in nas zavesti, da ne bi vztrajali. Kar se tiče omejitev (TV, igrice ipd.), pa jasno postavimo meje in pri njih vztrajajmo. Otroci si jih sami ne morejo postaviti in iluzorno je pričakovati, da bodo sami od sebe vedeli in upoštevali, kdaj je preveč elektronike. Še večkrat kot nad otroki pa se starši pred otrokom pritožujejo nad učitelji, partnerji, starimi starši. Zakaj bi otroke obremenjevali s tem? Zakaj bi želeli skaliti dober ali vsaj sprejemljiv odnos z učiteljico? Otrok je z učiteljico vsak dan in bo že sam odkril njene slabosti. In če se mi osredotočamo samo na napake, bo tak postal tudi otrok.

Pretiran strah in zaskrbljenost

Vsakodnevno življenje v strahu poruši samozavest in osnovni občutek varnosti. Otroci srkajo naše skrbi in naša pogosta zaskrbljenost otroka lahko ohromi pri vzpostavljanju pozitivnih odnosov z ljudmi in spoprijemanju s konflikti in novimi okoliščinami. Spet se bom dotaknila medijev, ki so naš strah ponesli v nebo. Spremljamo novice o grozovitih stvareh, ki se dogajajo po svetu, v Sloveniji, v soseščini, z vsem smo na tekočem. In nas je strah za otroka, strah pred pedofili, strah pred tem, da bi bil neuspešen, strah pred boleznijo, pred tem, da bi padel …
Na spletu sem prebrala naslednje pismo zaskrbljene mame: »Ko je na morju stekel po plaži, sem za njim kričala “Pazi, kolo! Pazi, da ne padeš v vodo!” … Na ulici vidim meter od njega zarjaveli žleb in že kričim partnerju, naj ga prime za roko, da se ne ureže! Ja, vem, nehati moram s tem, a vendar … do kolike mere nadzirati triletnika? Ne vem več, ali je on nekoliko nerodne sorte zaradi mene ali pa sem jaz prestrašena, ker je dejansko nekoliko neroden.«
Otrok, ki bo deležen takšne skrbi, bo po vsej verjetnosti hitro postal negotov in če smo negotovi, nam nič ne gre dobro od rok. Mamin strah se je morda že prenesel na dečka in če te je strah, nisi sproščen, gibek, temveč zakrčen in nesreča se hitro lahko zgodi. Mami bi svetovala, naj se potrudi in zadrži, morda naj se večkrat umakne in naj prvi odreagira partner, da se bo imela čas umiriti. Včasih pomaga tudi, če si zamislimo, kaj je najhuje, kar se tisti trenutek lahko zgodi. Če smo v bližini otroka, je največkrat res majhna možnost za hudo nesrečo. Če pade v vodo, ga bomo potegnili ven, če bo padel na tla, bomo popihali koleno, prilepili prelep obliž z dinozavri in vse bo v redu. Bodimo pozorni na to, kako govorimo. Če pogosto izrekamo besede »bojim se«, »skrbi me«, »joj, pazi« in podobne izjave o strahu, bo strah postal način našega in otrokovega razmišljanja. Seveda nas skrbi, za majhne in velike otroke, vendar je modro, če kakšno misel kdaj zadržimo zase, ni potrebno, da izrečemo vse, kar se nam poraja v glavi.

Se nadaljuje …

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, april 2020 (št. 58 letnik 26)