Tina Zupančič

Spoštovani bralci in bralke!

Pravzaprav se večina mojega življenja vrti okrog otrok in mladostnikov. S svojimi otroki in pri delu z učenci uživam, seveda pa se srečujem tudi s celim kupom težav, dilem, strahov. Učim se iz dneva v dan, največ pa od otrok samih. Ko se mi zazdi, da sem požrla vso znanost tega sveta in da kot mama in šolska svetovalna delavka svoje delo res ‘obvladam’, me hitro kateri od otrok postavi na realna tla. Takrat se ustavim in se ponovno spomnim, da so odnosi nekaj živega, spremenljivega, kar me neizmerno navdušuje. Verjetno sem se prav zaradi tega pred mnogimi leti odločila za študij socialnega dela. Interakcije med ljudmi, povezanost, soodvisnost in sovplivanje je tisto, kar je včasih čar, spet drugič pa breme našega življenja. Ampak tukaj smo, vsi mi iz mesa in krvi, bolj ali manj gotovi vase, z bolj ali manj osvojenimi veščinami za sobivanje.
Starševstvo je nekaj najlepšega, pa vendar pogosto tudi bolečega. Otroci nam kar naprej postavljajo ogledalo in poleg naših močnih področij kažejo tudi na naše šibkosti. Tako se pogosto vlogi učitelja (starš) in učenca (otrok) zamenjata. Otrokom smo lahko hvaležni, da nas spodbujajo k osebnostni rasti.

Z vami v reviji Zmajček občasno delim svoj pogled na vzgojo. Vsak od nas ima svoja prepričanja, svoj stil življenja in nikakor si ne domišljam, da je moj pogled edini pravi. Izoblikovala sem si ga na podlagi znanj in izkušenj, ki so seveda samo moje, in sem si jih interpretirala glede na to, kakšna sem jaz kot človek. V vzgoji in življenju nasploh pa ni veliko univerzalnega. Zavedam se odgovornosti, ki jo prevzemam s pisanjem člankov, in upam, da boste ob mojih morebitnih spodrsljajih prizanesljivi, hkrati pa vas vabim, da z menoj podelite svoja mnenja. Sprva boleče kritike so dragocene in nujne za širjenje obzorja.

Vam pa želim veliko mero modrosti pri vzgoji vaših otrok.

Tina Zupančič, univ. dipl. socialna delavka