Zdrave prehranjevalne navade

Tina Zupančič, univ. dipl. soc. del.

Danes marsikatera družina ne kuha vsak dan. Do­mov prihajamo pozno, popoldne imamo starši ali otroci še druge obveznosti. Prav zato je kuhanje in obedovanje za skupno mizo postalo še večja drago­cenost, kot je bila v času, ko smo odraščali mi. Ta­krat je bilo to nekaj vsakdanjega, danes je marsikje že kar praznik.

Večina družin si čas za to lahko vzame ob koncih tedna. Ko se družina usede skupaj ob hrani, je to neprecenlji­vo. Posebej zajtrki med vikendi so res prijetni. Nikamor se nam ne mudi, vsi smo še spočiti in še nič znervirani. Otrokom morda dovolimo, da si pogledajo kakšno ri­sanko, mi v miru popijemo kavo ali čaj in pripravimo zajtrk. Čas imamo, zato lahko spečemo palačinke, jajč­ka ali skuhamo mlečni riž. Nekateri otroci želijo jesti eno in isto, zato se družinska idila lahko hitro prelevi v nočno moro, kadar pripravimo nekaj, česar otrok ne je. Otroka lahko razumemo, saj bi tudi mi pogosteje jedli tisto, kar imamo radi. Ker pa se odrasli zavedamo pome­na uravnotežene in zdrave prehrane, tega ne počnemo.
Privzgojiti otroku zdrave prehranjevalne navade je po­gosto vse prej kot lahka naloga. Še težje je pri neješčih otrocih, saj včasih obupamo in se zadovoljimo že s tem, da vsaj kaj pojedo.

Zdravilo zoper neješčnost

Nekateri starši otroku priklopijo risanko, da poje, kar mu pripravijo. Spomnimo se, ko so nam pripovedovali, da možgani potrebuje skoraj pol ure, da dobijo informa­cijo, da smo siti in da je zato pomembno jesti počasi. Sprašujem se, kako lahko možgani dobijo kakršnokoli informacijo, če so priklopljeni na elektroniko, saj nam niti ni tako pomembno, kaj jemo, niti ne opazimo, da smo siti. Staršem je pri neješčih otrocih elektronika vsekakor v pomoč. V restavracijah vidimo otroke, ki imajo pred sabo tablico in brez da bi se ji posvetili, no­sijo hrano v usta. Dolgoročno to vsekakor ni način, ki vodi v zdrave prehranjevalne navade.
V pomoč pri vzpostavljanju ustreznih prehranjevalnih navad so vam lahko spodnji nasveti.

Rutina prehranjevanja

Obroki naj bodo, kadar se le da, ob približno isti uri vsak dan. Med obroki naj bo tri do štiri ure razmika. Otrok naj ima tri glavne obroke in od dva do tri manjše prigrizke. Ne dovolimo nenačrtovanih prigrizkov. Če bomo omejili prigrizke, je verjetneje, da bo otrok poje­del obrok. Včasih nas skrbi, da bi bil lačen, zato imamo vedno in povsod za vsak slučaj s seboj nekaj malega za grizljanje. Prigrizki pa napolnijo majhne želodčke in potem otrok, seveda, ne more jesti obroka.

Posvetimo se hrani

Čim večkrat jejmo skupaj kot družina, prijetno se po­govarjajmo, ne prepirajmo se za mizo. Starši smo otro­ku zgled, zato jejmo za mizo, brez telefonov, televizije, časopisa. Otroku ne dovolimo, da ima na mizi igrače. Pomembno je, da ostali člani družine pohvalimo, če je nekaj dobrega okusa in se ne zmrdujemo, če nam ne­kaj ne paše. Če mama reče “Ah, spet ta fižolova juha,” je verjetnost, da se bo otrok pridružil negodovanju in ne bo jedel, večja. Negativne komentarje je primerneje zadržati zase. Bodimo pozorni tudi na to, da otrok med obrokom ne pije, saj si bo že vmes želodček napolnil z vodo ali s sokom, zato ne bo mogel jesti.

Zmanjšajmo pričakovanja

Otrokov želodec je velik približno toliko kot njegova stisnjena pest, zato ne more pojesti veliko naenkrat. Če mu bomo ponudili manj hrane na manjšem krožniku, se ne bo prestrašil količine živil in bo morda pojedel.
Pri uvajanju nove hrane starši pogosto hitro obupamo in sklenemo, da otrok nečesa pač ne mara. Po mnenju dr. Evgena Benedika, strokovnjaka za prehrano, mora otrok z novo hrano priti v stik vsaj 15-krat, preden ji za­upa in jo sploh pokusi, nato pa še od 10- do 15-krat, da mu hrana postane všeč.
Sama sem prakticirala, da sem otroku vedno dala na krožnik tudi tisto jed, ki je še ni sprejel. Malo, eno žlico. Pazila sem, da se ni dotikala jedi, ki jo je imel otrok rad. Zahtevala sem, da jo vsaj poskusi in to vsakič znova. Počasi so sprejeli večino jedi.

Jemo z očmi

Tako kot se odraslim zasvetijo oči ob lepo postreženi hrani in morda celo dekoriranemu krožniku, se to zgo­di tudi otroku. Potrudimo se, da bo hrana privlačna na pogled. Spomnim se, ko sem pred mnogo leti delala v vrtcu in nihče od otrok ni maral rdeče pese. Ugotovila sem, da jo zaradi pomanjkanja krožnikov postrežejo na istem krožniku kot krompir in meso. Seveda je bila vsa hrana obarvana pa še okus po kisu je bil povsod. Tega niti jaz, ki sem bila takrat odrasla, ne bi jedla. Rdečo peso sem jim potem postregla zraven na posebnem krožniku in nekaj otrok jo je celo poskusilo in vzljubilo, ostali pa so pojedli vsaj krompir in meso. Igrajmo se in na različne načine servirajmo hrano, da bo ta na krožni­ku privlačna. S sadjem ali z zelenjavo okrasite krožnik, izrežite različne oblike, npr. živali, avto, zvezdice, srčke.

Različne izbire

Morda se vam bo zdelo moje razmišljanje zastarelo, vendar pa menim, da ni potrebe, da bi kuhali več raz­ličnih jedi. Otrok se mora navaditi na različno hrano, mi pa si prizadevajmo, da njegov izbor živil in jedi ne bo zožen le na nekaj jedi. Razumljivo je, da vsak od nas česa ne mara, zato je samoumevno, da bomo to pri pri­pravi obrokov upoštevali. Če vemo, da tudi otrok česa res ne mara, ga s tem ne bomo silili, ne bomo pa pristali na to, da bo jedel le juhico in piščanca.

Ne delajmo drame, če otrok ne poje

Če otrok obrok zavrne, mu ne pripravljajte druge jedi, ne prosite ga ali silite k hranjenju. Krožnik brez besed vzemite. Obrok mu prihranimo za kasneje, ko bo la­čen. Pomembno pa je, da se ne uklonimo pritiskom in lepim očkam našega otroka. Vztrajamo na tem, da ne dobi druge hrane ali prigrizkov, dokler ne poje, kar smo skuhali. Pa tudi sladke pijače omejimo. Lakota je naj­boljša kuharica. Pa ne pozabimo na zgled. Če kuhamo posebej za moža, se bo otrok naučil, da si vsak lahko izmišljuje po svoje.

Še nekaj idej

V obrok vključite vsaj eno živilo, ki ga ima otrok zago­tovo rad.
Ponudite otroku sadje in zelenjavo, ki jo lahko prime v roke.
Za vmesne prigrizke so prikupni izdelki s sadjem in zelenjavo v majhnih kozarčkih.
Potrudite se in tudi otroku pripravite okusen obrok, saj nihče ne mara neokusne hrane. Uporabljajte začimbe.
Eksperimentirajte z različnimi načini priprave živila. Morda nima rad kuhane zelenjave, ima pa rad pečeno ali surovo.
Če otrok zelenjave ne mara, jo vmešajte v različne jedi, v testeninske omake, jajčne omlete, kolačke, kaši­ce, smutije.

Skupno kuhanje

Skupno kuhanje lahko dela čudeže. Če so otroci veli­ko z nami v kuhinji, kažejo več zanimanja za nove jedi. Otrok je ponosen na tisto, kar je pomagal skuhati in bo imel drugačen odnos do hrane na krožniku, verjetno jo bo z veseljem pojedel. Poleg tega bo videl rezultate svo­jega dela, na tak način mu bomo privzgajali delovne navade. Če pa bomo tudi drugi družinski člani z užit­kom jedli, kar bo pomagal pripraviti, in ga pohvalili, bo rastla tudi njegova samozavest.

Za kuhanje z otroki so primerni mirni dnevi, ko se nam nikamor ne mudi. Skupaj se dogovorimo, kaj bomo kuhali ali pekli. Pojdimo v trgovino in naku­pimo potrebno. Naj bo otrok zraven, ko pripravljamo živila, ki jih bomo potrebovali pri pripravi hrane, saj je to pomemben del kuhanja. Pred kuhanjem je potreb­no pobrisati mizo, si umiti roke in nadeti predpasnik ali staro majico za zaščito oblačil pred madeži. Sestav­ni del kuhanja je tudi pospravljanje, naj bo otrok vklju­čen tudi v ta del. Na koncu nas čaka le še priprava mize, ki je za otroka lahko imenitna priložnost za šte­tje in pripravo dekoracije. Dovolimo otroku, da okrasi mizo s tem, kar imamo pri roki. Z lepimi servietki ali celo s cvetjem iz vrta.

Kuhanje je priložnost za učenje

Kot sem že omenila, se otrok pri kuhanju nauči veliko pomembnih stvari za življenje, skrbi za higieno, ravna­nja z nevarnimi predmeti, izkusi lahko delovne pro­cese. Poleg tega krepi motoriko, nauči se rezati, lupiti, si zavezati predpasnik. Mimogrede krepi natančnost, vadi branje z branjem recepta in s štetjem, tehtanjem ipd., usvaja matematične veščine in se srečuje s fiziko, ko opazuje, kaj se s snovmi dogaja, ko jih zmešamo, gre­jemo, topimo. Češnja na torti pa je trening potrpežljivo­sti. Da je pecivo pečeno in ohlajeno do te mere, da se lahko posladkamo, moramo počakati.
Kuhanje je dejavnost, pri kateri zagotovo lahko rečemo, da gre za kakovostno preživet skupni čas. Veliko se po­govarjamo, urimo v sodelovanju, skupaj se navdušuje­mo, skupaj pričakujemo.
December je priložnost za peko dišečega peciva in že sama priprava hrane je lahko praznik. In kaj je bolj nav­dušujoče kot to, da otrok čuti ponos, da je sodeloval pri kuhi ali peki! Takšni piškoti so najboljši!

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, december 2023 (št. 4, letnik 30)