Zdrava samopodoba

Tina Zupančič, univ. dipl. socialna delavka

Za svoje otroke želimo, da bi se v svoji koži do­bro počutili in da bi znali živeti z drugimi. Zdra­va samopodoba je osnova za vse stvari v življenju, za zdrave medosebne odnose, za to, da smo lahko asertivni, da poskrbimo zase in da nam je mar za druge, da si upamo želeti več in se truditi k temu, da bi se razvili v najboljšo različico sebe. Pod do tega je dolga, polna ovinkov in preizkušenj. Otrok naleti na cel kup situacij, v katerih se počuti, da je v redu in drugih, ki zamajejo njegovo samopodobo; vse to se nadaljuje v najstništvu in tudi v odraslo­sti. Te preizkušnje nas naredijo takšne, kot smo, in nas okrepijo, da smo kos določenim situacijam.

Kaj je samopodoba

Samopodoba je naša predstava o tem, kaj smo, kako razmišljamo o sebi, kako se doživljamo, kaj si mislimo o svojih sposobnostih, spretnostih, osebnostnih lastno­stih, o svojem telesu, videzu, o tem, koliko smo vredni. Oblikujemo si jo na podlagi lastne predstave o sebi in na podlagi mnenj pomembnih drugih, t. j. staršev, so­rodnikov, učiteljev, vrstnikov, primerjamo se z drugimi in ugotavljamo, kakšna je naša vrednost. Predstava o sebi je vedno subjektivna. Tako lahko uspešen učenec misli, da ni bister, ker je njegov najboljši prijatelj učno uspešnejši kot on ipd.

Nihče se ni rodil z nizko samopodobo, to si pridobimo tekom življenja. Pa ne zato, ker imamo grozne starše ali vzgojitelje, učitelje, temveč ker je to neizogibno. Starej­ši je otrok, bolj se primerja z drugimi in več razmišlja o sebi. Majhni otroci ne razmišljajo, kako izgledajo, ali imajo posluh za petje, ni jih sram, če ne znajo dobro risati ali če so malo nerodni pri športu. Bolj se otrok zaveda sebe, bolj se primerja z drugimi, s sorojenci in z vrstniki. Tudi šola z ocenjevanjem, pa naj bo to za če­belice, opisne ali številčne ocene, otroku daje povratno informacijo o tem, kakšen je na učnem področju v pri­merjavi z vrstniki. Vrstniki mu s tem, ko ga sprejmejo ali ne sprejmejo v igro, dajo jasno sporočilo o njegovih socialnih spretnostih. Na samopodobo močno vplivajo tudi socialna omrežja – žal velikokrat slabo.

V najstniškem obdobju negativna samopodoba doseže vrhunec. Po nekaterih raziskavah ima kar 90 % najstni­kov negativno samopodobo. Vse te izkušnje človeka po drugi strani tudi krepijo in mu pomagajo, da najde mesto pod soncem, v družbi ljudi, ki so mu podobni, da najde potenciale, na katerih gradi in izboljša svoja šib­ka področja. V odraslosti se človek počasi sprejme in si reče: »Tak pač sem, z vsemi pozitivnimi in negativnimi lastnostmi, kakšno reč znam postoriti, nekatere druge mi ne gredo od rok. In sem kljub vsemu v redu tak, kot sem.«

Deli samopodobe so samozaupanje, samospoštovanje, občutek lastne vrednosti ter samozavest

Starši in vzgojitelji si zelo prizadevamo, da bi krepili otrokovo samopodobo, vendar pogosto zgrešimo, saj se osredotočamo le na samozavest, ne pa tudi na samo­zaupanje, samospoštovanje in občutek lastne vredno­sti, ki so temelji zdrave samopodobe.

Samozavest nam je najbolj poznana. Največkrat slišimo pohvale na račun dosežkov, videza, vedenja. S tem kre­pimo samozavest. Otrok, ki ima petice, je na šolskem področju samozavesten, deček, ki mu pogosto povedo, da je prikupen, ima dobro telesno samopodobo.

Samozaupanje pomeni, koliko zaupamo vase. Oblikuje se tako, da otrok ponotranji (realno) zaupanje ter spod­bude, ki mu jih izkazujemo starši, pa tudi izkušnje, ki jih je doživel, ko je nekaj naredil. Če otroku pred tekmo rečemo, da vemo, da se bo potrudil, pomeni, da mu za­upamo. Če otroka starši pohvalimo za dobro opravlje­no delo, to pozitivno vpliva na razvoj samozaupanja. Če otrok nekaj naredi sam, npr. posesa sobo, natanč­no nekaj pobarva, ugotovi, da zmore, zaupa v svoje sposobnosti.

Otrok samospoštovanje gradi na osnovi spoštovanja, ki mu ga izkazujejo pomembni odrasli, predvsem starši pa tudi vzgojitelji in učitelji. Samospoštovanje krepimo z brezpogojno ljubeznijo do otroka, radi ga imamo zgolj zato, ker je, ne glede na to, kaj počne, kako izgleda … Krepimo pa ga tudi z zgledi, t. j., kako si spoštovanje izkazujejo odrasli, denimo starši. Če oče ne spoštuje mame in o njej kot ženski grdo govori, je ne spoštuje, je do nje nasilen, je veliko možnosti, da se hčerka ne bo spoštovala ter ne bo zadovoljna sama s sabo.

Človek z zdravo samopodobo svojo osebnost in spo­sobnosti zaznava realno, se ne precenjuje niti ne pod­cenjuje. Ljudje, ki so, kot rečemo, polni samih sebe, pogosto pod to masko, ki jo kažejo v javnosti, skrivajo negotovost.

Človek s pozitivno samopodobo:

– si zastavlja visoke, vendar dosegljive cilje in je v ži­vljenju uspešnejši,

– se konstruktivno spoprijema s problemi in težavami,

– iz napak naredi izkušnje, iz katerih se uči, da drugič ravna drugače,

– laže razvija in ohranja dobre medosebne odnose ter je bolj pripravljen sodelovati,

– je samostojen in ne potrebuje nenehnega odobrava­nja drugih,

– je pogumen in radoveden pri sprejemanju novih iz­kušenj in izzivov.

Če bi nam po zapisanem nekdo postavil vprašanje, kaj si želimo za svojega otroka, sem prepričana, da bi vsak od nas rekel, da si želi prav to.

Pomembno je, da smo pozorni na vse aspekte samo­podobe, saj je ravno temeljni občutek lastne vredno­sti, samozaupanje in samospoštovanje tisto, kar nas v kritičnih življenjskih situacijah “ohranja nad vodo”. Na veliko stvari, dogodkov in razpletov v življenju ne mo­remo v celoti vplivati. Pomembno je, da iz njih pridemo čim manj poškodovani in ohromljeni, zdrava samopo­doba pa je najpomembnejši varovalni dejavnik.

Kako otroka voditi po poti odraščanja, da bo zrastel v osebo z zdravo samopodobo?

Uzrtost: pomembno je, da otroka vidimo, slišimo. Ni potrebno, da vedno komentiramo: “Super si skočil. Bra­vo, pogumna si …”, temveč lahko ostanemo pri: “Vidim te.” Ali pa, če vidimo, da otrok uživa, rečemo: “Vidim, da se zabavaš”. Kajti pomembno je, da je otrok uzrt, ne glede na to ali je naredil kaj posebnega ali ne.

Pohvala: pohvala je zelo pomembna, saj s tem otrok dobi povratno informacijo o svojem vedenju ali delu, starši mu s tem pokažemo tudi, da nam je pomemben. Pa vendar, kot vse, tudi to terja malo razmisleka. Hva­liti kar naprej, za vsako stvar, ima podoben učinek, kot če otroka ne hvalimo. V obeh primerih nima realne predstave o sebi. V prvem misli, da je izjemna oseba, v drugem pa, da je ničvreden. V obeh primerih bo imel otrok težave. Če ne prej, bo že v vrtcu in v šoli ugotovil, da ga ne hvalijo tako močno kot doma in da najbrž ni tako izjemen. Spoznanje bo težko. Poleg tega se tako prenapihnjen ego hitro razpoči ob najmanjšem izzivu, slabem spričevalu, zavrnitvi s strani prijatelja, saj ima otrok zase občutek, da mu mora iti vedno vse super in da bo vedno izjemno dobro sprejet med ljudmi. Po­hvalimo ga takrat, ko je naredil nekaj, kar je terjalo npr. pogum, s čimer je izkazal odgovornost, samostojnost, trud, prijaznost do sočloveka …

Sprejemanje: poskusimo se upreti skušnjavi, da otroka podpiramo in hvalimo, kadar mu gre, ko pa mu ne gre, postanemo redkobesedni. Spomnimo se reka: Ljubi me takrat, ko si to najmanj zaslužim, saj takrat to najbolj po­trebujem. Otroci se znajdejo v nezavidljivih razvojnih fazah in čustvenih ter razpoloženjskih stanjih, ko jih je težko sprejemati. Otroka z močno voljo, ki ima kar na­prej trmaste izbruhe, je težko stisniti k sebi in pocrkljati, saj nas razjezi. Menim, da je potrebno dati jasno sporo­čilo, da je neko vedenje neprimerno, prav je, da pokaže­mo jezo. Pomembno je, da podamo kritiko na njegovo vedenje (“To, da kričiš v trgovini, ni v redu.”), ne pa tudi na njega kot osebo (“Nemogoč si.”). Nikoli pa otroka ne zaničujmo ali ga ignorirajmo.

Pridobivanje kompetenc: Nujno je, da otroku omogo­čimo, da se nauči delati in poskrbeti zase. Z vsakim hišnim opravilom več, ki ga otrok opravi, z vsako pri­pravljeno torbo, oblečenimi hlačami ipd,, otrok bolj verjame vase. Otroci, ki jim nič ni potrebno narediti, ki jih starši pri vsem servisirajo, ostajajo nebogljeni in z nizko samopodobo. Tudi otroci, ki jih starši vedno za­govarjajo in so se pripravljeni skregati z drugimi starši, vzgojitelji ali učitelji, vse v dobri veri, da je to najbolje za njihovega otroka, mu s tem, ko mu odvzamejo priložno­sti, da se sam postavi zase, naredijo veliko slabega. Nič hudega, če se zgodi, da je vrstnik do njega nesramen in ga prizadene. V življenju ga bo doletelo marsikaj sla­bega in nepoštenega, zato se mora v času odraščanja z našo podporo in usmerjanjem naučiti, kako v teh si­tuacijah ravnati, kako se postaviti zase in ne prizadeti drugih.

Dragi starši, kot nasploh pri vzgoji, tudi tu ni recepta. Pomembno je, da smo z otrokom povezani, čuječi, da ga slišimo in ne le poslušamo, da smo primerno zahtevni, dosledni, na trenutke popustljivi … Da mu ves čas, ne glede na to, kaj “ušpiči”, sporočamo, da ga imamo radi, da mu dajemo realne povratne informacije o vedenju in dosežkih in da pustimo, da je on sam glavni igralec v svojem življenju.

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, okt. 2022 (št. 2, letnik 29)

Viri

– https://www.psihoterapija-ordinacija.si/osebnost-in-odnosi/osebnost/ osebnost-in-samopodoba, privzeto 30. 6. 2022.

– J. Juul (2008), Kompetentni otrok, Radovljica: Didakta.

– Foto: iStock