Zaskrbljen otrok

Tina Zupančič, univ. dipl. soc. del.

Mojca Z. Dernovšek, dr. med. spec. psihiatrije, pravi, da »otroštvo navadno velja za čas brezskrb­nosti in je marsikdo presenečen nad dejstvom, da je anksioznost v otroštvu pogosta in da za anksi­oznimi motnjami trpi približno eden od desetih otrok vseh starosti. Anksioznost se lahko pojavi ne glede na spol, materialno stanje družine, inteligen­co itd.«

Strahovi pri otrocih so do neke mere normalni. Otroci se v določenih starostnih obdobjih pogosteje srečujejo s specifičnimi strahovi, kot je npr. strah pred ločitvi­jo od staršev, strah pred temo, tujci … Tega se morda spomni tudi kdo od nas. Kljub temu da je to normalno, moramo otrokov strah vedno vzeti resno, saj otrok re­snično doživlja stisko, tesnobo. Nič manj ni resnična, kot je tesnoba pri odraslih.
Anksioznost je podobno kakor pri odraslih tudi pri otrocih najpogostejša težava v duševnem zdravju. Pomembno je, da vemo, kateri strahovi so nekaj pov­sem običajnega v določeni starosti. Pogosto so strahovi začasni in prehodni in bi jih v določeni starosti otrok moral, kot rečemo, prerasti. Če jih ni, to morda terja po­sebno pozornost in strokovno obravnavo.

Pogosti strahovi pri otrocih

Okrog enega leta so običajni strahovi pred tujci, otro­ci se ustrašijo nenadnih gibov, strah jih je ločitve od staršev, velikih neznanih predmetov, stranišča. Med prvim in drugim letom je prisoten strah pred ločitvijo, strah pred temo, živalmi, velikimi predmeti, maskami (npr. pustnimi, kostumi), strah jih je, če spremenimo bivališče, glasnih zvokov. Med tretjim in četrtim letom jih je še vedno strah loči­tve, teme, živali, mask, nočnega hrupa.
Tudi med petim in šestim letom je otroke še vedno lahko strah ločitve, živali, »hudobnih« ljudi, poškodb, grmenja, bliskanja, nadnaravnih bitij, bojijo se spati ali biti sami.
Sedem- in osemletniki se bojijo nadnaravnih bitij, biti sami, poškodb, imajo strahove zaradi gledanja televizije.
Poleg starosti otroka na njegove strahove močno vpli­vajo tudi izkušnje. Npr. povsem razumljivo je, da je otroka, ki ga je ugriznil pes, psov strah, težje pa je najti vzroke za strahove, ki nimajo logične podlage. Včasih strah prevzamejo od odraslih – če je mamo strah grme­nja, je lahko strah tudi otroka.

Zakaj je moj otrok tesnoben?

Obstajajo dejavniki, ki povzročajo anksioznost pri otro­ku ali pa jo ohranjajo. Raziskave kažejo, da imajo ljudje z anksiozno motnjo pogosto bližnje sorodnike, ki imajo podobne težave, pogosto ima vsaj en starš anksioznega otroka tudi sam izkušnje s tem, kar pa ne velja za speci­fične fobije (npr. pred tuneli, temo, pajki). Otroci v vsem posnemajo svoje starše in torej tudi nji­hov način soočanja s svetom. Če starša ves čas skrbi, se izogiba situacijam, ki so mu neprijetne, se otrok lahko nauči, da je to način obvladovanja strahu. Ni potrebno, da si starši ob tem spoznanju naložimo nepotrebno krivdo, dragoceno je že zavedanje lastnega vedenja in njegovega vpliva na anksioznost pri otroku.  Odzivi staršev in način, na katerega se soočajo s stra­hovi otrok imajo pomembno vlogo pri ohranjanju te­snobnosti. Nekateri starši delujejo preveč zaščitniško in s tem podpirajo izogibanje, kar za otroka ni koristno. Otroku ne moremo odvzeti vseh stisk, strahov … z ne­katerimi stvarmi se mora, seveda z našo podporo, tudi soočiti. Nekateri starši že kar predvidijo, da bo otroka strah in ga že vnaprej tolažijo, čeprav morda ne bi bilo potrebno. S tem otroku sporočamo, da je svet nevaren in ne bo zmogel sam.
Stresorji so stimulanti za povzročitev stresa. Otrok, ki se vsakodnevno sooča s stresorji, je ves čas vznemirjen in zato težje kos strahovom. Pogosti stresorji so nasilje v družini, ustrahovanje v šoli, slab šolski uspeh, bole­zen, ločitev staršev in druge travmatične izkušnje. Taki dogodki lahko pri otrocih sprožijo anksioznost.
Velik del anksioznosti predstavlja tudi način razmišlja­nja. Negativne misli in osredotočanje na nevarnost nas dela tesnobne, spregledamo dobre stvari in si zapomni­mo le slabe. Otroku se tako zdi svet nevaren.
Otroci, ki so tesnobni se najpogosteje izogibajo situaci­jam, saj je to osnoven in avtomatičen del njihove oseb­nosti (bežati). Tako otrok ne dobi izkušnje, da morda negativne misli ne držijo in ne dobi pozitivnih izkušenj.

Otrok se boji živali

Mag. Rudi Ocepek pove, da ob rojstvu strahov pred živalmi še nimamo, pridobimo jih s sprejemanjem stališč ljudi, s katerimi se družimo. Prenašajo se z zgledom in besedami. Izjemoma te strahove prido­bimo tudi po travmatični izkušnji z virom strahu, na primer po ugrizu psa ali po opazovanju travma­tične izkušnje nekoga drugega. Strahove običajno prevzamemo od nekoga, ki nam je blizu in v na­šem življenju igra pomembno vlogo, pogosto so to starši, stari starši, vzgojiteljica v vrtcu ali prijatelji. Otroci imajo neverjetne »radarje« in pogosto ne moremo prikriti svojih strahov. Spomnim se, ko me je hči pri štirih letih vprašala, zakaj se bojim psov. Sama sem vedno pazila, da ne bi strahu pred psi prenesla na otroke in sem se izogibala situacijam, v katerih bi se to pokazalo. Vprašala sem jo, zakaj tako misli, pa mi je gladko odgovorila: »Zato ker ne greš nikoli ti z nami do psov, vedno gre oči.« Na srečno mojih otrok ni strah psov, morda tudi zato, ker smo se po tem, ko je hči pove­dala, kaj je opazila, o tem pogovorili. Povedala sem, da psi niso strašni, da pa se jih jaz kljub temu bojim in da ne vem zakaj, njim se jih ni potrebno bati, saj so kužki nekaj čudovitega. Verjetno pa imata največjo zaslugo pri tem, da imajo vsi trije otroci radi pse, oče in pred­vsem babica, ki je prava ‘pasjeljubka’.

Otrok se boji ločitve

Nekateri otroci se poženejo v veliki svet, drugi so previ­dni in včasih prestrašeni. Bodimo potrpežljivi in otroka prijazno spodbujajmo k samostojnosti. Ne silimo ga v situacije, ki se jih boji, po drugi strani pa mu ne odvze­mimo dragocenih izkušenj, iz katerih bo črpal pozitiv­na sporočila, da svet ni strašen. Začnimo z majhnimi koraki. Na igrišču se lahko počasi umaknemo na klop, tja, kjer nas bo otrok videl. Ko bo šel k prijatelju na obisk, naj bo to najprej npr. pol ure ali eno uro in ne že prvič celo popoldne. Z izjavo, kot je »Ne skrbi, tam bom, če me boš potreboval«, nehote sporočimo, da pri­čakujemo, da ga bo strah. Naše pripombe naj bodo po­zitivne in celo spodbudne, npr. »Lepo se imej, se kmalu vidiva.« Pomaga tudi, če se vnaprej pogovorimo o do­godku, tako bo situacija za otroka predvidljiva in ne bo negotov. S pozitivnim pristopom povejmo, koliko časa bo pri prijatelju, kaj bo tam počel in kdaj bomo prišli ponj. Pomembno je, da obljubo držimo.

Otroka je strah namišljenih stvari

Otroci se bojijo pošasti, duhov, mislijo, da so pod njiho­vo posteljo, v njihovi omari. Otroci z bujno domišljijo si pričarajo božička, škrate, vile, vendar žal tudi strašne podobe. Otroka naučimo ločevati med resničnim in do­mišljijskim svetom. Ko gledate po televiziji namišljene stvari, mu povejte, da niso resnične. Lahko se igramo igrico, da naštevamo osebe in predmete, otrok pa pove, ali so namišljene, ali so žive ali ne. Otrok nikoli ne stra­šite s parklji, s hudobnimi tetami, ki ga bodo odnesle, če ne bodo pridni ipd.
Lahko mu daste namišljeno orožje, ki se ga bodo poša­sti ustrašile in ušle, ali pa na vrata namestite napis ali slikico, da je pošastim vstop prepovedan. Neverjetno, vendar včasih deluje.
Morda boste pustili odprta vrata otroške sobe, da bo vanjo prihajala svetloba, mnogi otroci pa so mirnejši, če jim v sobi sveti diskretna nočna svetilka.
Najpomembnejše pri otroških strahovih je, da otroku damo vedeti, da se mu ne posmehujemo in da razu­memo njegova čustva. Hkrati mu pokažimo, da nas ni strah, da bi se mu kaj zgodilo, tako nam bo otrok zaupal in tudi sam postal manj boječ.

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, oktober 2021 (št. 2  letnik 28)