Članek meseca

Zakaj starši nismo dovolj oz. zakaj so vrstniki tako pomembni?

Petra Kastelic, univ. dipl. socialna pedagoginja

V času pisanja tega članka, v času stroge karan­tene, sem na enem od družbenih omrežij zasledi­la posnetek nekega mesta v Sloveniji, natančneje otroškega igrišča, kjer so se kljub prepovedi dru­ženja družili otroci. Ti so se v trenutku, ko so za­gledali bližajoči se policijski avto, panično razbe­žali. Posnetek, ki zadane v srce.

Vprašanje, ki se poraja ob tako očitnem kršenju ukre­pov in hkrati kršenju nekih drugih pravic, ki so povože­ne zaradi javnega zdravja, je, kaj je tisto tako pomemb­no, da je vredno tvegati denarno kazen in preganjanje policije. Socialni stiki, seveda. Pa ne virtualni, ampak taki »ta pravi«. Lahko bi jim rekli pristni.
Veliko odraslih, tako v javnem kot zasebnem prostoru, se zgraža in tako početje seveda obsoja, saj ga ne razume. Odrasli smo namreč pozabili, kako je biti otrok, postali smo odgovorni in vidimo širšo sliko, čeprav jo je včasih zelo težko videti. Kot odrasli naj bi bili že razvita social­na bitja, z nešteto izkušnjami druženja, priložnostmi za preizkušanje različnih vlog v odnosih, z razvito socialno mrežo in občutkom samozadostnosti. Vse to smo imeli priložnost razvijati v otroštvu in mladosti, da se nam je sedaj lažje prilagoditi ob zavedanju, da nič ne traja večno in da bo vse minilo. Lahko se začasno odpovemo social­nim stikom v živo, brezskrbnem druženju in zabavi, saj vemo, da bo tudi za to še prišel čas. Težko pa je to razume­ti otrokom in mladostnikom, ki jim je vsak dan pomem­ben, vsak nasmeh in beseda vrstnika lahko ključna ….

Starši kot center otrokovega sveta

Otroci so vsaj na začetku svojega življenja središče svo­jega in našega sveta. S tem, ko ga negujemo, hranimo, se z njim pogovarjamo, ga pestujemo v naročju, počasi vzpostavlja povezavo z nami, gradi svoj notranji svet, zaupanje in temelje za svoj nadaljnji osebnostni razvoj. Prva leta smo starši otrokov svet in hkrati povezava z zunanjim svetom. Z vstopom v vrtec počasi, z majhnimi koraki vstopa vanj, se še vedno ozira k nam, preverja, ali smo še tam, in se vedno znova vrača. Z izkušnjo, sesta­vljeno iz ponavljajočih situacij, da ga nismo zapustili, da smo še vedno tam, kjer nas je »pustil«, izgrajuje občutek varnosti in obenem pogum, da gre raziskovat svet.
V tem obdobju poleg vsega drugega potekajo po­membni procesi v socialnem razvoju, ki je zelo preple­ten s čustvenim. Obe področji razvoja sta namreč izre­dno pomembni, saj vplivata na otrokovo samozavest, empatijo, sposobnost kasnejšega razvijanja pomemb­nih in dolgotrajnih prijateljstev in partnerstva ter na občutek lastne pomembnosti. Največjo vlogo pri tem imamo starši, ker so temelji, položeni v najzgodnejšem obdobju, bistvenega pomena. Starši predstavljamo otroku prve priložnosti razvijanja odnosov in model, kako komunicirati z drugimi ljudmi.

Otrok gre v vrtec

Vsak starš slej ko prej, morda tudi z grenkim prioku­som, opazi, da ni več središče sveta svojega otroka. To je povsem normalno, saj se vloga staršev v socialnem razvoju z leti manjša, vse večjo pa pridobivajo vrstniki.
V predšolskem obdobju, če smo vsaj približno prav rav­nali v prvih treh letih, bo otrok hrepenel po interakcijah v zunanjem svetu, ga poskušal čim bolj raziskati, lahko bo odprto izražal naklonjenost in svoja čustva, morda bo še izkazoval strah pred tujimi ljudmi, znal bo sam sebe pomiriti, zavedal se bo že čustev drugih, zmogel bo sodelovanja z drugimi otroki, izražal bo strah ali tesnobo pred prihajajočimi neprijetnimi dogodki (npr. obisk pri zdravniku). Da bo vse to izpopolnil in se pri­pravil na prečkanje naslednjega razvojnega mejnika, mu starši lahko pomagamo. Izražajmo svojo ljubezen skozi besede in dotik, da ga naučimo izražanja čustev. Pri tem ga spodbujamo, da ubesedi tisto, kar čuti, in to poimenujemo. Igrajmo se z njim na način, kot se igrajo njegovi vrstniki, da se nauči sodelovati, ubesediti, de­liti igrače. Čim bolj spodbujajmo druženje z drugimi otroki. Predvsem pa bodimo model, kako vzpostavljati, negovati in ohranjati lastna prijateljstva in odnose.

Juhuhu, šola!

Z vstopom v šolo, nekje okoli petega ali šestega leta, pa otrokov socialni razvoj dosega nove ravni. Takrat so otroci že polni izkušenj druženja z vrstniki in povsem normalno je, da kar cvetijo v odnosih s prijatelji, želijo jim ugoditi, biti kot oni, spoznajo moč takih odnosov, prepoznavajo vrstniške nasilneže in se jih bojijo ali pa sami izkazujejo taka vedenja. Nekako pri desetih letih lahko že zavračajo mnenje staršev o svojih prijateljih in po našem mnenju o neprimernem vedenju. To je razvoj­no povsem normalno, čeprav nas kot starše ta situacija lahko zelo jezi in frustrira, saj se počutimo nemočne in še huje, nepomembne. A vendar tudi v tem obdobju nismo povsem nekoristni, saj lahko otroku pomagamo kot vodnik, ki mu drži zemljevid in lučko na tej, zanj neraziskani, poti odnosov.
Pogovarjajmo se z otrokom o odnosih in vrednotah tako, da ga vsakodnevno povprašamo po sošolcih in prijateljih. Tukaj je potrebno kar nekaj vaje, da vzposta­vimo kontakt tako, da otrok tega ne doživlja kot zasli­ševanje. Dajmo mu priložnost, da govori o konfliktih z vrstniki in jih poskuša rešiti sam. Pogovarjajmo se z njim o vrstniškem nasilju in ne pozabimo na njegovo spletno različico. Predvsem pa ohranjajmo odprte ko­munikacijske kanale, saj verjetno želimo biti otroku na razpolago, ko nas bo potreboval. In to na način, ki ne bo obsojal ali vsaj čim manj.

Socialna izolacija

Zdrav socialni in čustveni razvoj pripomore k otro­kovem razumevanju sebe, kdo je, kaj čuti in kaj lahko pričakuje v interakciji z drugimi. Omogoča mu, da oblikuje in ohranja pozitivne odnose, izkuša, izraža ču­stva in raziskuje okolje. Trenutno pa se srečujemo s si­tuacijo, ki močno vpliva predvsem na ta vidik življenja. Medtem ko se borimo, da ostanemo zdravi in ščitimo najranljivejše člane družbe in zdravstveni sistem, se pri naših prav tako ranljivih skupinah, otrocih, doga­jajo procesi, ki bodo morda pri nekaterih nepopravljivo poškodovali njihove možnosti za prihodnost. Dogaja se socialna izolacija, za katero si upam reči, da je naj­hujši vladni ukrep. V najranljivejšem obdobju življenja se otroci srečujejo z nečim, kar so proučevali znanstve­niki v laboratorijih na opicah in miših. Ko so prouče­vali povezavo med socialno izolacijo in psihološkim in kognitivnim funkcioniranjem, so ugotovili, da pride pri socialni izolaciji do poškodbe nevronske povezave celic v prefrontalnem korteksu. Njihovo delovanje pa je odvisno od socialnih interakcij, s katerimi se ta del možganov razvija. Zaključili so, da socialna izolacija ne poškoduje samo psiholoških funkcij v telesu, ampak tudi kognitivno mišljenje. Dlje časa trajajoča izolacija ima tako resnično hude posledice.

Prijatelji, kje ste?

Kaj se torej zgodi, ko se zaradi objektivnega razloga svet ustavi in otroci ostanejo socialno izolirani? Za­gotovo nič dobrega, še zlasti, če temu ni videti konca. Starši se lahko znajdemo v dilemi, ko ne vemo več, kako naj otroku omogočimo socialne stike drugače kot virtualno. Tu lahko trčimo ob lastna prepričanja o vzgoji, ko verjamemo v škodljivost uporabe elektron­skih medijev. Strah nas je neznanega, nevidnega na medmrežju, morebitne odvisnosti, neprimernih vsebin … in še bi lahko naštevali.
Kot rečeno, šolskim otrokom je druženje s starši manj pomemben vidik njihovega življenja kot druženje z vr­stniki. Zato je nujno, da jim v obdobju socialne izolacije omogočimo, da se z njimi druži, čeprav preko računal­nika, skupnega igranja igric, družbenih omrežij – če damo na tehtnico posledice socialne izolacije in varne uporabe elektronski naprav, je boljša druga možnost. Otroci, ki imajo dovoljeno uporabo elektronike le čez vikend ali sploh ne, bodo tu na žalost prikrajšani. »Pa­dejo ven« in ko si enkrat zunaj, se je težko vrniti noter. Pri tem smo seveda starši tisti, ki omejimo čas in poskr­bimo za varno uporabo, vendar jim tega ne preprečimo v celoti.
Socialna izolacija se namreč močno povezuje z občut­kom osamljenosti, nepovezanosti in vodi k tesnobnim in depresivnim občutjem. Ti se lahko kasneje razvijejo v depresijo ali anksiozno motnjo. Bodimo pozorni, da naš otrok ne postane osamljen. Spodbujajmo ga, da po­kliče prijatelje, se z njimi sreča preko spletne aplikacije, odigra kakšno spletno igro … V času, ki bo zagotovo prišel, se bo z vrstniki srečal v živo in marsikdo bo na novo odkril vrednost, ki jo ima druženje, ko se lahko nekoga dotakneš, ga objameš, mu pogledaš v oči.

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, januar 2021 (št. 5, letnik 27)

Viri

Foto: iStock

https://www.scanva.org/support-for-parents/parent-resource-center-2/ social-development-in-children/, pridobljeno 28. 11. 2020.

https://helpmegrowmn.org/HMG/HelpfulRes/Articles/ WhatSocialDev/index.html, pridobljeno 28. 11. 2020.

https://www.revijazamojezdravje.si/socialna-izolacija-v-otrostvu-lahko-trajno-okvari-nevonske-povezave/, pridobljeno 30. 11. 2020.

https://www.noisolation.com/global/research/consequences-of-social-isolation-for-children-and-adolescents/, pridobljeno 30. 11. 2020.