Članek meseca

Za mojega otroka je dobro le najboljše

Tina Plahutnik, univ. dipl. socialna delavka

Danes smo starši izjemno osredotočeni na otroka, prebiramo knjige, beremo članke, ga vključimo v plavanje za dojenčke, jogo za otroke, gibalne uri­ce in še mnogo stvari. Opažam, da veliko staršev otroke ob vstopu v šolo vpiše v glasbeno šolo in v športno dejavnost. Preden je bila angleščina del rednega programa v osnovni šoli, pa so jih vpiso­vali tudi tja. Beremo, da je nujno zgodnje učenje tujih jezikov, dobro razvita osnovna motorika je podlaga za kasnejše resno treniranje. Želimo si, da ne bi kaj zgrešili, spregledali, npr. otrokovega morebitnega talenta, da bi otroka na tem področju lahko kar se da hitro podprli.

Bedimo tudi nad tem, da čim hitreje zaznamo otrokove težave, šibkosti in naredimo vse za to, da ‘ga popravi­mo’. Če torej nekaterih vzgojnih mejnikov ne dosega s takšno hitrostjo in ni tako izjemen, kot se nam zdi, da bi moral biti, ga na teh področjih še izdatneje podpremo. Od ljudi, ki prihajajo v stik z našim otrokom, pričaku­jemo popolnoma ustrezno ravnanje in visoko stopnjo profesionalnosti in človečnosti. Ljudi, ki ne zadostijo tem kriterijem, zamenjamo ali pa jih želimo ‘popraviti’. Vse za to, da bi se otrok lahko optimalno razvil in da bi bil deležen srečnega in spodbudnega otroštva.

Koliko izjemnih ljudi poznam?

Za tem tiči, pogosto tudi našemu zavedanju prikrito prepričanje, da če se bomo starši in okolica, t. j. vrtec in šola, dovolj potrudili pri učenju, vzgoji, podpori in usmerjanju otroka, bo ta odrastel v izjemno osebnost. To pa ne drži, večina ljudi je namreč povprečnih, prav tako je večina otrok povprečnih in verjetno tudi naš otrok. Ker je otrok moj, imam občutek, da je nekaj po­sebnega, izjemen, vendar pa je to le za starše, ki ga ima­mo neizmerno radi in ga občudujemo. Vzgojiteljica in učiteljica imata v skupini veliko primerljivih otrok.
Pričakovanja staršev, da bo njihov otrok izjemen, da ne bo delal napak, so zanj lahko veliko breme. V odnosu z vzgojitelji in učitelji starši lahko postanemo dlako­cepski. Vtaknemo se v vsako malenkost, ki nam ni po godu in se zgodi v vrtcu, v šoli ali na igrišču. Vzgojitel­jem vzamemo preveč časa za pogovor o našem otroku, od njih pričakujemo popolnost v ravnanju in da bodo našega otroka doživljali kot mali čudež. K temu včasih dodamo še telefonske klice staršem otrok, ki niso bili prijazni do našega otroka. Seveda pa mi našega otroka ves čas pazimo in usmerjamo, da ne bi naredil napake.

Če padeš, se pobereš

To poved mislim dobesedno. Otroci padajo, se pobira­jo, so popraskani, imajo na kolenih kraste. Saj se spo­mnimo našega otroštva, kajne? Zadnjič sem na poti na okoliški hrib srečala družino, ki se je spuščala v dolino. Ni bilo strmo, spust je bil blag, pri starših in otroku pa nisem opazila kakršne koli hendikepiranosti. Deklica ni delovala kot zelo živahen otrok, saj je mirno hodila tik pred starši. Stara je bila okrog šest let in oče ji je skrbno rekel: »Pa počasi in pazljivo, ker gremo navzdol. Da ne boš padla.« Po mojem mnenju je bil ta nasvet ne­potreben in je izražal pretirano skrb. Otroci, ki nimajo priložnosti pasti, se potolči in ozdraveti, so oropani iz­kušnje, da bi videli, da ni nič hudega, če kdaj padeš.

“Jaz bi se družila z Metko!”

Opisala bom izmišljen primer, ki je ravno toliko lah­ko tudi resničen. Morda se boste v kakšnem delčku prepoznali.
Zgodi se, da otrok doma pove, da se z njim noče nihče igrati. Mame to vedno zelo užalosti, saj si želimo, da bi bil naš otrok priljubljen pri sovrstnikih. In gremo takoj v akcijo, da bi problem rešile. V šoli ali vrtcu povemo, da naše deklice drugi ne sprejemajo v družbo in naj učiteljica pomaga pri tem, da se povežejo. Učiteljica je presenečena, saj ni opazila, da bi bil naš otrok izločen iz družbe. Opazi le, da se ves čas želi družiti z dekleti, ki se z njo ne želijo družiti. To nam ni všeč, saj želimo, da bi bila naša deklica srečna in da bi imela družbo per­spektivnih deklet. Pokličemo mamo deklice, s katero se želi hči družiti, in se dogovorimo za skupno druže­nje, da bi se otroka spoprijateljila.
Če se v delčku tega prepoznamo, je čas, da se ustavimo. Naj ne bo izbor prijateljev naš novi projekt. Hčerka je v stiski, ker je tista dekleta, ki so ji všeč, ne sprejmejo medse, vendar se tudi ona ne zmeni za dru­ge. Torej naša hči ravna enako kot njene sošolke, neka­tere sprejema, drugih ne. Takšno je resnično življenje, ne ujamemo se z vsemi in nismo vsem všeč. Raje kot da otroku tlakujemo pot do prijateljev, ga usmer­jajmo v vedenja, ki so drugim otrokom prijetna. Tako bo pridobil pozornost vrstnikov, ki ga bodo sprejeli medse, če bo npr. prijazen in pripravljen deliti igrače. Morda ne bo dobil pozornosti tistih otrok, ki so njemu všeč, in se bo moral sprijazniti, da se bo igral z drugimi. In ko mu bo hudo, ni potrebno, da rešujemo njegovo sti­sko. Dovolj dobro ali celo najbolje je, da mu ponudimo ramo za tolažbo. »Verjamem, da ti je hudo, ker se Maša noče igrati s tabo. Stisni se k meni.« Otrok nima le pra­vice do sreče, ima tudi pravico do tega, da je jezen, ža­losten, razočaran. Pustimo mu, da spozna čustvo in da ga lahko podeli z vami, ki vam zaupa. Otrok ugotovi, da se na starše lahko zanese, da ga bodo mirno sprejeli in mu bodo v oporo. Iz takšnih izkušenj otrok spozna, da so nevihte del življenja in da obstaja pot na svetlo.

V kakšno osebo zraste pretirano zaščiten otrok?

Pretirano zaščitniški starši so ves čas zaskrbljeni za svoje otroke. S pretirano skrbjo, vmešavanjem in nadzorovanjem otroku sporočamo, da svet ni varen, da drugim ljudem ne more zaupati in da ne bo zmogel sam, temveč le ob pomoči starša.

Veliko verjetnosti je, da bo otrok odrastel v negotovo osebo, da bo imel težave z zaupanjem sebi in drugim, poleg tega pa je večja verjetnost, da se med otrokom in staršem razvije pretirana, simbiotična navezanost. Pri teh otrocih obstaja večja možnost tudi za razvoj anksi­oznih motenj.
Pri najstnikih, ki imajo preveč zaščitniške starše, opa­žam, da so še v najstniškem obdobju v veliki stiski, če staršu ne povedo vsega, če ga ne informirajo sproti o vsem, kar se jim zgodi v šoli, med vrstniki. Zdravi najstniki s tem nimajo težav, temveč po malem prikri­vajo oz. staršem povedo le tisto, kar je nujno, večji del svojega življenja pa začnejo deliti z vrstniki. Pretirano zaščiten otrok bo to morda naredil, torej ne delil s star­šem vseh stvari iz svojega življenja, vendar bo imel ves čas občutke krivde. V mislih imam dvanajstletni­co, ki je bila v hudi stiski, ker mami še ni povedala, da ima fanta. Povedala mi je, da mami tega še ni pove­dala, ker bi se morala spet pogovarjati o tem, mama bi analizirala njen odnos s fantom, presojala, če je on zanjo primerna družba itd. Zato ji raje še ni povedala. Večina dvanajstletnikov tega staršem brez slabe vesti ne pove in tako je prav.
Nekateri otroci ob tako zavzetih starših dobijo tisto vr­sto kril, ki ni najboljša. Prepričani so, da je ves svet nji­hov, da se jim bodo vsi prilagajali, da bo vedno tako kot oni želijo in da morajo drugi ravnati tako, da bodo oni srečni. Vedo, da jih bodo starši vedno rešili iz zagate, v katero so se spravili. Mama se bo pogovorila z učitelji­co, če dobi slabo oceno, poklicala bo drugo mamo, da se pogovorita o tem, »kaj Špela dela Mojci« ipd. To so razvajeni otroci, ki mislijo, da se jim za dobre ocene in odnose ni potrebno potruditi, ker bo mama vse uredila.

Dragi starši, lažje se bomo uprli skušnjavi, da otroka ves čas nadzorujemo, mu tlakujemo pot, odstranimo ovire, če bomo pomislili na to, katera prepričanja so za tem našim vedenjem.

  • Zelo zaščitniški starši se zelo bojijo narediti napako. Mislijo, da je to nekaj slabega, v resnici pa se na napa­kah učimo. Ker se sami bojijo napak, teh ne dovolijo niti svojim otrokom.
  • Nekateri otroci potrebujejo več spodbude, več nad­zora, več pomoči kot drugi. Vprašajmo se, če je naš otrok tak ali smo le mi tisti, ki potrebujemo to, da ves čas bedimo nad otrokom. Če odgovorimo pritrdilno na zadnje, naše ravnanje ni v otrokovo korist.
  • Ali si globoko v sebi želimo, da smo ves čas center otrokovega sveta? Otrok mora pri starših dobiti ob­čutek varnosti in sprejetosti, vendar pa je pomemb­no, da se poveže tudi z drugimi pomembnimi oseba­mi, kot so vzgojitelji, učitelji in prijatelji. Ne bodimo ljubosumni, še vedno smo mi otroku prvi v življenju, tudi če kdaj izgleda drugače.
  • Če nam najbližji namignejo, da smo preveč skrbni, je smiselno, da se nad tem zamislimo. Včasih nam ne povedo naravnost, ker se bojijo negativnega odziva. Mogoče bi ljudi, ki jim zaupamo, vprašati, ali imajo občutek, da pretiravamo.

Starši včasih obravnavamo svojega otroka kot projekt. Uspešen otrok pomeni uspešnega starša. Pozabili smo, da je naša naloga, da v življenju otroku privzgojimo de­lovne navade, občutek odgovornosti ter odnos do ljudi, živali, narave. Drugo je v otrokovih rokah.

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, april 2022 (št. 8, letnik 28)

Viri

 

Foto:  iStock

https://www.bibaleze.si/starsi/kdo-so-helikopterski-starsi.html, privzeto 24. 2. 2022.

https://www.omra.si/media/1395/omra-novicnik-9.pdf, privzeto 24. 2. 2022.

http://www.dobrezgodbe.com/druzina/starsi-jemljejo-otroke-kot-svoj-projekt, privzeto 25. 2. 2022