VZGOJA ZA POTROŠNIŠTVO

Tina Zupančič, univ. dipl. soc. del.

Otroci vstopijo v potrošniški svet že zelo zgodaj. S starši obiskujejo trgovine, sodelujejo pri izbiri, dajejo pobude za nakup, spremljajo oglase ipd. Strokovnjaki s področja trženja, komuniciranja in psihologije se zavedajo, da otroci predstavljajo pomembno ciljno skupino, zato je postalo pomembno zadovoljiti otroke kot potrošnike. Trg izdelkov za otroke je postal najhitreje razvijajoč in najdonosnejši.

Starši opažamo, da so izdelki, ki privlačijo otroke, na nižjih policah. Ko stojimo v vrsti pred blagajno, so ob strani praviloma police, polne sladkarij, te pa so na dosegu rok in oči naših malčkov. Vzgoja otrok na področju potrošništva je danes težja, kot je bila kadarkoli do sedaj. Hitro rastoči trg izdelkov je izziv že za odrase, ki se včasih težko upiramo ponudbi in pogosto krmarimo med potrebami, željami in finančnimi zmožnostmi. Čas, namenjen nakupovanju, pa pri neredkem odraslem že vpliva na to, da ima na račun časa, ki ga preživi v trgovini, manj časa za kakovostno preživljanje prostega časa.

DRUŽINSKO ŽIVLJENJE SE SPREMINJA

Spremembe v družinskemu življenju so v prid potrošništvu. Odrasli pogosteje dajo prednost karieri, finančni varnosti, zato se za otroke odločajo kasneje. Imajo manj otrok, ki jim lahko nudijo več materialnega. Vedno dlje smo v službi, z otrokom preživimo manj časa, zato mu v zameno za druženje kupimo kakšno igračo več, kar je najbolj opazno na področju računalniških igric. Več je ločitev in otroci ločenih staršev praviloma dobijo več. Darilo za rojstni dan od mami in darilo od očija, enako se ponovi v prednovoletnem času pa še kdaj vmes.

OGLASI

Oglasi nam slikajo idealizirano podobo življenja, uspeha, zunanjosti. Zaradi velike razlike med medijsko in dejansko podobo, človek postane frustriran. Reklame vabijo, da bodo materialne dobrine zapolnile naše nezadovoljstvo in negotovost, vendar se to ne zgodi. Zadovoljstvo je kratkotrajno in potreben je nov »odmerek« dobrin. Večkrat slišimo, da se otroci razveselijo nove igrače za kratek čas, potem jo vržejo v kot. To bi nam lahko bilo jasno sporočilo, da smo morda pri zasipanju otrok z igračami malo pretiravali.

Starši bomo otroke težko obvarovali pred marketinškimi potezami trgovcev, lahko pa jih vzgojimo v kritične potrošnike. Ob gledanju televizije imamo priložnost, da oglase pokomentiramo, da otroka opozorimo na to, da je namen oglasa, da bi kupili prav ta izdelek in ga napeljemo na razmišljanje o kakovosti. Katere čokoladne kroglice so najboljše, tiste iz reklame, ali neke druge, ki mu gredo bolj v slast? Poleg tega smo lahko kritični do tistih delov oglasa, ki imajo namen navdušiti, vendar niso povezani s samim izdelkom. To lahko ubesedimo nekako takole: »Kakšno zvezo pa ima roza avto z bomboni? To so dali v reklamo le za to, da si jo zapomnimo in da boš naslednjič v trgovini najprej opazila te bombone.« Otroci se hitro učijo in opazili bomo, da bodo kmalu že sami komentirali reklame in nas opozorili na zavajanje.

OTROCI SE POTROŠTNIŠTVA UČIJO TUDI OD STARŠEV

Danes so trgovine odprte vsak dan, nekateri jih imamo na dosegu roke, zaradi česar (pre)pogosto zaidemo vanje. Tedensko načrtovanje jedilnika in s tem potrebnih živil je marsikomu tuje, spet drugi so pri tem vestni. Naše nakupovalne navade so tiste, ki jih bo po zgledu prevzel tudi naš otrok. Če glasno komentiramo, kako nam želijo trgovci z reklamami vzbuditi želje po stvareh, ki jih v resnici ne potrebujemo, po drugi strani pa se temu ne moremo upreti sami in je morda trgovina za nas način sproščanja, preživljanja prostega časa z družino, se bodo te navade navzeli tudi naši otroci. Predlagam, da otroka, če imamo le možnost, kdaj pustimo doma in se po nakupih odpravimo sami. Izognili se bomo situacijam, ko bi morali brzdati njihove želje, kupili bomo manj in še hitreje bomo opravili. Tako nam bo ostalo več časa za igranje z otrokom in preživljanje prostega časa v naravi, otroku pa bomo prihranili nekaj potrošniških trenutkov.

»NIMAM DENARJA.«

Starši do otrok pogosto nismo iskreni. Ko nas otrok prosi, da mu kupimo igračo, sladkarijo ali uresničimo kako drugo materialno željo, hitro posežemo po besedah »nimam denarja«. Pa je to vedno res? Ali bi mu v primeru, če bi denar imeli, želeno stvar kupili? Včasih za temi besedami skrijemo pravi odgovor, ki se morda glasi: »Tega ti ne bom kupila, ker se mi ne zdi primerno, denar bomo raje porabili za ogled lutkovne predstave.« ali pa »Ne dolgo tega, si dobila igračo, zato ti te ne bom kupila.« Če otroku rečemo, da ne bo dobil igrače, ker nimamo denarja, mu s tem hkrati sporočimo, da bi mu v primeru, če bi ga imeli, stvar kupili. Z drugimi besedami – kupovanje na veliko je v redu, če le imaš dovolj denarja. Včasih opazim, da so v materialnem smislu razvajeni tudi otroci revnejših staršev, saj jim ti pogosto kupujejo cenejše malenkosti. Za tem se morda skriva bolečina starša, ki se zaveda, da otroku ne more nuditi počitnic na morju, potovanj, treniranja priljubljenega športa. Ampak otrok ne ve, da je lizika poceni in da mu le to lahko privoščimo, navada, da vedno, ko gremo v trgovino, nekaj dobi, pa postane njegova razvada in vzorec. Ko ti otroci odraščajo, včasih postanejo zahtevni, od staršev malodane zahtevajo stvari, ki presegajo njihove finančne zmožnosti, saj so od malega navajeni, da vedno kaj dobijo. Bodimo iskreni do otrok, povejmo, da mu neke igrače ne bomo kupili ali ker se nam ne zdi primerna ali ker ima igrač že dovolj ali ker je predraga. Povejmo resnico.

ŽEPNINA

Otroke učimo hišnih opravil, pospravljanja, kuhanja ipd. S tem pridobijo veščine, delovne navade, učijo se odgovornosti. Pomembna veščina za življenje je tudi rokovanje z denarjem. Kdaj je pravi čas za žepnino, je odvisno od značaja otroka in naših prepričanj.

Ali naj z žepnino razpolaga popolnoma po svoji volji? Po mojem mnenju je srednja pot pri večini vzgojnih dilem najmodrejša. Tudi če ima otrok svojo sobo, zahtevamo, da jo do neke mere pospravi, čeprav nam kdaj celo reče, da je to njegova soba in da njemu ustreza, če je razmetana. Podobno je z denarjem. Menim, da vzgoja na tem področju ne pomeni le, da otroku damo denar in naj z njim ravna, kakor želi. Majhni otroci se ne bodo naučili iz ene izkušnje in naslednjič ravnali drugače, poleg tega bi bilo očitanje »saj sem ti rekla, da boš potem brez denarja in si ne boš mogel nič kupiti«, odveč, saj otrok nima zrelosti, znanja in izkušenj, na podlagi katerih bi se lahko razumsko odločal. Morda si z denarjem, ki ga ima na voljo, lahko vsak dan kupi nalepke ali figurice. Če mu to dovolimo, bo s tem dobil informacijo, da je v redu, če si vsak dan kupimo nekaj, kar nam je všeč, čeprav tega ne potrebujemo. Otrok tudi pri ravnanju z denarjem potrebuje omejevanje in usmerjanje. Naj ima otrok toliko odgovornosti, kot jo v določeni starosti lahko nosi, kar je več od tega, je naša odgovornost. Predlagam, da je nakup, tudi v primeru ko gre za otrokov denar, stvar dogovora med otrokom in staršem.

KAJ SI ŽELIŠ ZA ROJSTNI DAN?

»Nič,« je pogost odziv otrok. Ob tem odgovoru se moramo starši zamisliti. Ali nima morda otrok preveč igrač in mu takoj uresničimo vsako željo? Omogočimo mu, da si nečesa močno želi, da hrepeni, naj odloži željo za nekaj časa, tako bo igračke še bolj vesel. Ob tem se bo učil, da mora kdaj potrpeti, počakati in da si v življenju ne moremo uresničiti vseh želja. Sploh pa ne takoj.

Kmalu bodo trgovine okrasili v prednovoletnem duhu, police pa se bodo začele šibiti pod težo igrač. Zmanjšajmo uresničevanje materialnih želja in otroku privoščimo, da hrepeneče stopi v praznični čas. Naj mu dobri mož prinese tisto, kar si želi.

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, oktober 2017 (št. 2, letnik 24) / Foto: iStockphoto