Vzgajati ločeno

Tina Zupančič, univ. dipl. soc. del.

Otroci se obnašajo tako, kot se obnašamo mi. So kot ogledalo, izražajo tisto, kar zaznajo v nas. Če smo preo­bremenjeni, se otroci lahko odzovejo tako, da postanejo vznemirjeni. Če smo potrti, bo ravno tako. Ena najpo­membnejših stvari pri tem, kako se na razvezo privadi­jo otroci, je, kako se privadimo mi.

Razveza je kriza v življenju odraslih   

Raziskave kažejo, da je razveza v vrhu največjih stre­snih dejavnikov v človekovem življenju. Običajna reak­cija na stres je, da iščemo strategije preživetja, kar za večino ljudi pomeni, da živijo iz dneva v dan in naredi­jo to, kar je v njihovi moči, da preživijo. Najprej uredimo vsakodnevno življenje, spremembe, ki jih prinaša raz­veza v življenje starša in otrok. Soočamo se z življenjem otrok na dveh koncih, usklajujemo službene in domače obveznosti, se spopadamo s precejšnjimi finančnimi spremembami in s sodnim postopkom. Ukvarjamo se z varstvom ter vzgojo brez enega starša in poskušamo usklajevati razlike v pogledu na vzgojo. Gotovo je to eden največjih zalogajev, sploh, če se bivša partnerja ne zmoreta trezno, odraslo pogovarjati o otrocih. Poleg tega se pri sebi srečujemo s celo paleto čustev, od ža­losti, jeze, strahu, želje po maščevanju, z občutki osa­mljenosti, oškodovanja do palete drugih, ki nas včasih celo strašijo in zamajejo naš občutek lastne vrednosti. ˝Nisem vedela, da sem takšna, da lahko tako slabo mi­slim, čutim …˝ Ob tem se spoprijemamo z reakcijami in čustvi otrok, ki ravno tako žalujejo za izgubo družine, ki so jo poznali in je bili vajeni. Otroci so ob razvezi negotovi, vznemirjeni in zaskrbljeni zaradi sprememb v življenju in zaradi občutka, da ne vedo, kaj jih čaka.
Dejstvo je, da otrokom ne moremo dajati tistega, česar nimamo, ko smo čustveno in fizično preobremenjeni, izčrpani, utrujeni, zato moramo poskrbeti zase. Kot na letalu, ko je v primeru nevarnosti kisikovo masko naj­prej potrebno namestiti, sebi, šele potem otroku.

Kako otroku povedati za razvezo

Pogovor o ločitvi je za vsakega starša težak, zato se kaj hitro lahko zgodi, da otrokom povemo zelo malo, kar povzroči, da so prepuščeni sami sebi in svojim razla­gam za nastalo situacijo. Ob tem se lahko počutijo kri­ve za nastalo situacijo ali pa mislijo, da bi jo lahko spre­menili in se čutijo odgovorne za odnos med staršema.
Pomembno je, da se z otrokom pogovorimo, ko smo se trdno odločili, da se razidemo. Pogovor naj bo jasen, uporabljajmo besede, kot so razveza, ločitev ali da se bova razšla. Govorimo na način, ki otroku sporoča, da gre za trajno spremembo. Ne poskušajmo z blažjimi be­sedami omiliti situacije, saj bi s tem otroku dali upanje, da se bodo zadeve uredile. Najbolje je, da sta pri prvem pogovoru prisotna oba starša, vendar le, če sta oba sposobna obvladovati svo­ja čustva. Pred tem se dogovorimo, kaj bomo povedali otrokom in kako. Izognimo se dolgim razlagam in podrobnostim, ki se tičejo odnosa med partnerjema, temveč se osredotoči­mo na čustva otrok in na to, kar je pomembno zanje. Povejmo, da jih imata oči in mami enako rada kot pred razvezo in si želita preživljati čas z njimi. Povejmo, kako se bo njihovo življenje spremenilo in kdaj bodo preži­vljali čas z vsakim od staršev. Če so otroci že dobili informacijo od enega starša in se vi z njegovo razlago ne strinjate, ne nasprotujte izreče­nemu, temveč samo povejte, da se ne strinjate, da gle­date drugače, da pa razumete, da se npr. oči tako počuti in tako vidi situacijo. Tako se otroku ne bo potrebno postaviti v vlogo razsodnika. Ob tem ne spreglejte otro­kovih čustev. Rečete lahko: ˝Žal mi je, zate je težko, ko ti oči in mami drugače razlagava situacijo. Pomembno je, da veš, da se ti ni potrebno odločiti, kdo ima prav, ampak morava to rešiti midva.˝
Mlajši otroci težko razumejo novo situacijo. Poskusimo jim pojasniti jasno ˝oči in mami ne živita več skupaj˝ in na različne načine. V pomoč nam bodo tudi različ­ne knjige na to temo, ki so prilagojene otrokom. Včasih je pogovor preko medija, ki ga predstavlja knjiga, lažji tudi nam odraslim.

Spreminjanje načina razmišljanja  

Največ težav imajo otroci takrat, ko starši valijo krivdo eden na drugega ali celo tekmujejo za otrokovo naklo­njenost, pogosto na način ˝kdo da več˝ ali pa s kritizi­ranjem drugega starša. Morda vam bodo v pomoč pri spreminjanju načina razmišljanja spodnja vprašanja:

1. Kaj mi koristi, če imam negativen pogled na bivšega partnerja?
2. Na kakšen način svojim otrokom pomagam, če ohranjam negativen pogled na svojega bivšega?
3. Koliko me stane, da ohranjam negativen pogled na svojega bivšega?
4. Koliko to stane moje otroke?
5. Ne glede na odločitve, ki jih sprejema moj bivši par­tner, kaj lahko jaz naredim za izboljšanje situacije med nama?

Kaj je torej moj cilj? Maščevanje partnerju, dokazova­nje, da je kriv? Ali pa je cilj, da poskušam dokaj mirno živeti naprej in otrokom zagotoviti okolje, v katerem se bodo počutili varne, ljubljene, sprejete, brez da bi mora­li izbirati, kateri starš je boljši človek?

Spreminjanje odnosa

Izogibajmo se pogrevanju starih zamer in težav in se osredotočimo na to, kar je dobro za otroke. Na začetku ločitve bo morda lažje, če bomo z drugim staršem vzpostavili ˝profesionalen˝ odnos, tako se bomo lažje izognili čustvenim izbruhom. Kako bi rešili težavo s sodelavcem? Poskusimo črpati iz teh izkušenj. Vsak od nas ve, katera tema je tista, ki bivša partnerja ˝vrže iz tira˝. Izogibajmo se ji in se osredotočimo na teme, ki povezujejo, in vzgoji skupnih otrok. Potrudimo se izločiti osebna čustva, mnenja, bodimo spoštljivi, naučimo se iskati kompromise, kadar je mogoče. Če nas drugi starš razburi tako močno, da ne moremo več ˝trezno˝ razmišljati, nadaljujmo pogovor kasneje. Vze­mimo si čas, da se pomirimo, premislimo in se pripra­vimo na nadaljevanje pogovora.
V odnosih nasploh, v primeru ločitve pa še posebej, je pomembno, kako komuniciramo. ˝Ti vedno˝ ali ˝ti ni­koli ne˝ pri ljudeh povzroči, da se branijo in postanejo napeti. Uporabljajmo jaz sporočila ˝razmišljala sem o tem, kar si rekel, vendar mislim drugače, da bi bilo do­bro˝, ˝počutim se nemočno, želim si, da si sodeloval z menoj˝… Če se na pogovor lahko vnaprej pripravimo, je več možnosti, da bomo obvladali čustva. Bivšemu partnerju na­pišimo sms ali elektronsko sporočilo, o čem bi se želeli pogovoriti. Naj bo kratko, sporočimo le temo pogovora, saj pisane besede pogosto vsak razume drugače in so lahko nepotrebno jabolko spora in polje, na katerem se bosta predolgo zadrževala. Dogovorimo se za čas in kraj srečanja. Včasih je najprimernejši nevtralen kraj, morda celo nekje v javnosti (v kavarni npr.), saj bo sre­čanje morda manj čustveno in je manj možnosti, da bi pogovor ušel izpod nadzora.
Včasih nas zamika, da bi se o težavah pogovorili mi­mogrede, ko pridemo po otroka ali ga oddamo, vendar prisotnost otroka pri razreševanju konfliktov ali ob tež­kih temah res ni primerna.
Kadar prejmemo jezno sporočilo bivšega partnerja, ne odgovarjajmo tisti trenutek, naj se močna čustva pole­žejo. Ob zavedanju lastnih burnih čustev, ki jih doži­vljamo, pomislimo, da podobno močno čustvuje tudi bivši partner, čeprav se morda na prvi pogled ne zdi tako. Poskusimo brati sporočilo s tem zavedanjem in lažje ga bomo brali manj osebno. Premislimo, če je na sporočilo potrebno pisno odgovoriti, vsekakor pa pre­dlagam odložitev pisnega ali ustnega odgovora za en dan. Pri odzivu se izognimo tistim stvarem, ki nimajo zveze z otroki in s težavo, ki jo hočemo razrešiti. Prepro­sto jih izpustimo, saj bi se ob njih zataknili in se vrteli v začaranem krogu očitkov in dlakocepljenja besed.

Kaj je torej najpomembnejša stvar, ki jo lahko naredimo za naše otroke v trenutku razveze?

Ne prepiramo se z drugim staršem vpričo otrok.
Otrokom damo vedeti, da jih imamo še vedno radi.
Otrokom povemo, da oni niso krivi.
Otrok ne izpostavljamo podrobnostim razveze, ki so stvar odraslih.
Poskrbimo, da otroci vedo, da je dobro govoriti o svojih čustvih.
Ne govorimo slabih stvari o drugem staršu.
Skrbimo zase.

V naslednjem članku si lahko preberete, kako se z raz­vezo soočajo otroci različnih starosti.

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, februar 2019 (št. 6, letnik 25)