Vsak otrok je lahko ustvarjalen

Tina Zupančič, univ. dipl. soc. del.

Družba, ustanova ali posameznik, ki niso sposobni reševati problemov, so v najboljšem primeru obsojeni na stagnacijo, v najslabšem pa na propad.

»Sposobnost učenja in inoviranja je tisto, kar ločuje učence, ki so pripravljeni na naraščajočo kompleksnost življenja in dela v 21. stoletju, od tistih, ki to niso. Ključ­na znanja in spretnosti za 21. stoletje so: ustvarjalnost in inovativnost, kritično razmišljanje in razreševanje problemov, komunikacija in sodelovanje«. (Partnership for 21st Century Skills, p.2009, p. 8). (Vir 1) Ustvarjalnost povezujemo z zmožnostjo človeka, da je izviren in spreten na področju umetnosti, vendar gre pri tem za mnogo več. Ustvarjalnost je zmožnost člove­ka, da izboljša oz. nadgradi obstoječe, je razmišljanje na nove in drugačne načine, delovanje v smeri originalnih stvari in iskanje novih poti. (Vir 2)

V preteklosti je veljalo prepričanje, da so ustvarjalni le redki posamezniki in da je to danost, danes pa je naj­pogostejše prepričanje, da smo na različnih področjih lahko ustvarjalni vsi posamezniki. Predšolski otroci so bolj ustvarjalni kot šolski, saj te­kom vzgoje in socializacije izgubljajo nekaj svoje spon­tanosti in s tem ustvarjalnosti. V vrtcu je sistem še pre­cej odprt in manj usmerjen, šola pa otroka intenzivno usmerja ter omejuje in s tem zaviralno vpliva na njego­vo ustvarjalnost. Pa vendar je to neizogibno, saj je rav­no socializacija pomembna naloga šolskega sistema. Kaj lahko naredimo starši? Naj otroka ne vzgajamo in omejujemo, da bo ostal ustvarjalen? Seveda ne, saj si vendar želimo, da bi se v tem svetu dobro znašel. Po­leg kreativnosti pa so za to potrebne usvojene socialne veščine in ponotranjene splošne družbene norme. Lah­ko pa otroku v domačem okolju omogočimo svobodno otroštvo, s čimer bomo pomembno vplivali na razvoj njegove ustvarjalnosti.

Igra je otrokova najpomembnejša naloga .

Ustvarjalnost in raziskovanje med igro spodbujata otrokov spoznavni in gibalni razvoj, otrok se nauči is­kati rešitve in reševati težave. Igranje z vrstniki spod­buja tudi otrokov socialni razvoj in razvoj komunikacij­skih veščin. Starši pogosto opazimo, da se otrok ob igrači začne hi­tro dolgočasiti, igrače pa se naveliča. Razlog je v tem, da imajo igrače običajno en način uporabe (npr. pritisk na gumb sproži zvok, kocke imajo navodila za uporabo …), kar ne spodbuja otrokove domišljije. Proizvajalci pripra­vijo navodila, kako je potrebno igračo pravilno upora­bljati, torej gre za usmerjanje, učenje. Igra pa naj bi bila spontana in naj bi omogočala brezmejno pot domišljiji. Se spomnite, kolikokrat smo presenečeni, ko se otrok zaigra z nekim popolnoma navadnim predmetom, pla­stičnim kozarčkom, kamenčkom ali drugimi stvarmi? Razlog za to je iskati v tem, da mu ti predmeti burijo do­mišljijo in puščajo prosto pot spontani igri. Palica je en­krat palica, drugič črv, tretjič avtobus itn. Ti predmeti nimajo navodil za uporabo, igra pa nima določenih pra­vil. In ravno takšna igra je za otroka najbolj dragocena. Otrok se igra sam od sebe, spontano. Ne potrebuje mo­tivacije in vmešavanja odraslih, če le ima prostor, čas, material in vrstnike. Potrebuje pa našo spodbudo in vzor. Poiščimo otroka v sebi in se spomnimo, kako smo se igrali mi. Pokažimo mu, da je metla lahko njegov ko­njiček, kartonska škatla štedilnik …

Ob vsakodnevnih opravilih smo lahko ustvarjalni.   

Ustvarjalnost pri otroku lahko spodbujamo pri družin­skih opravilih. Pogovarjajmo se o njih, jim pojasnjujmo, spodbujajmo jih k iskanju inovativnih rešitev (npr. zlaga­nje nogavic je lahko iskanje parov). Naj se otrok potrudi in sam najde rešitev, ne ponudimo mu je takoj, ko reče »ne morem«. Naj navedem primer: če otrok ne doseže knjige, ki je na polici, in mu je ne damo takoj, ko reče zanjo, bo ustvarjalno iskal rešitev. Prej ali slej bo ugotovil, da lahko pristavi stol in spleza nanj. Pogoj za to je, da tudi starši kdaj odstopimo od svojih vzorcev in pustimo, da otrok uvede neko inovativno rešitev, če je ta smiselna in primerna.

Težave so priložnost za iskanje izvirnih rešitev.  

Zanimajmo se za otrokove težave, za njihovo sprotno reševanje, spodbujajmo ga k iskanju različnih rešitev, predvsem pa ga veliko sprašujmo. Starši vse preradi svetujemo ali celo rešimo težavo na­mesto otroka. Če mu je dolgčas, mu povemo, kaj naj dela, če se spre s prijateljem, včasih celo poskušamo re­šiti zagato namesto njega, če se pojavi težava v šoli, pri­vihramo tja in poskušamo urediti stvari. Predlagam, da otroka spodbujajmo k temu, da sam išče rešitve z našo spodbudo in tudi nasveti, če je potrebno. Vprašajmo ga, kaj bi on naredil v tej situaciji, kaj je že poskusil in ali je bilo učinkovito. S kom bi lahko sodeloval pri reševanju težave? Kdo bi mu lahko pomagal? Poslušajmo ga in mu dovolimo, da poskusi sam najti pot reševanja teža­ve. Mi nastopimo šele takrat, ko vidimo, da otrok sam ne zmore in potrebuje svetovalca. Poleg tega rešitev, ki jo otroku ponudimo mi, ni nujno najboljša, saj je otrok osebnost zase, odraslim pa so pomembne druge stvari kot otrokom. V primeru nesoglasij ne smemo pozabiti, da so pravila med otroki drugačna kot med odraslimi, zato ni nujno, da bo naš nasvet najboljši. V otrokove za­deve zato posegajmo le v nujnih primerih.

Zaviralci  ustvarjalnosti

– Premalo igre povzroči, da je otrok notranje popolno­ma ohromljen in brez kreativnih zamisli, ki izhajajo iz njegove domišljije.

– Pretirana skrb staršev onemogoča razvoj samostoj­nosti, neodvisnosti in ustvarjalno spopadanje z vsa­kodnevnimi izzivi, ki jih življenje prinaša otroku.

– Če otroka ves čas usmerjamo, mu dajemo navodila za igro idr. ter od njega pričakujemo stvari, ki jih še ne zmore, s tem zaviramo njegovo radovednost in pogum.

Pri svojem delu se velikokrat srečujem s pretirano vo­denimi otroki, ki ves čas ponavljajo »Mami je rekla …« V konfliktni situaciji otroka vedno vprašam, kako vidi in doživlja situacijo, kaj bi on naredil, kako bi rešil zaga­to. Včasih presenečen ponovi »Mami mi vedno reče …« Vztrajam, da pove svoje mnenje, kako on doživlja situ­acijo, kaj bi on storil. Starševstvo je zahtevna naloga in vsi si želimo, da bi otroka pripravili na življenje. Zato v prizadevanjih včasih pretiravamo in otroka pretira­no usmerjamo, nadzorujemo in mu premalo zaupamo. Otroci mi povedo, da jih doma, predvsem mame, vsak dan do potankosti izprašajo, kaj se je dogajalo v šoli, pri pouku in v vrstniški skupini. Po tem analizirajo do­godke in otroku svetujejo, kako naj ravna v prihodnje, nemalokrat pa potem v šoli svetujejo tudi učitelju. Do­kler gre za običajne vsakodnevne izzive in zagate, pre­dlagam, da pustimo, da jih rešuje otrok sam in tam, kjer so nastale. Pomagamo mu lahko tako, da mu prisluhne­mo, kadar ima težavo, mu pomagamo narediti scenarij ravnanja. Pa naj bo scenarij njegov, ne naš.

– Kadar otrok ne opravi svojega dela, doma ali v šoli, ne iščimo izgovorov zanj in opravičil, temveč naj sprejme odgovornost in popravi napako. Naj tuhta, kaj je naredil narobe, kako huda je kršitev dogovora in s čim bi lahko popravil napako. S tem mu omogo­čimo, da naredi refleksijo dogodkov, jim pripiše po­membnost in išče poti za rešitev.

– Pogosta uporaba televizije, računalnika in drugih elektronskih naprav zatira otrokovo prosto igranje in razvijanje domišljije.

– Kopičenje materialnih dobrin, pri otroku to pomeni igrač in elektronskih naprav, otroka pasivizira in ga ovira, da bi v sebi našel ustvarjalnost.

Današnji otroci niso nič drugačni, kot smo bili mi, če jim le damo priložnost, da najdejo ustvarjalnost v sebi. To pa je mogoče tudi tako, da jim v roke ne potisnemo takoj tablice ali jih ne posadimo pred televizijo, temveč jim omogočimo druženje z vrstniki. Majhne glavice skupaj hitro stuhtajo kakšno zanimivo aktivnost. Otroci marsikdaj zmorejo več, kot jim priznamo. Dovo­limo jim delati napake in se iz njih učiti.

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, oktober 2018 (št. 2, letnik 25)