Virtualno naj le podpira realno!

Tina Zupančič, univ. dipl. socialna delavka

Psihoterapevt Miha Kramli, vodja Centra za zdravljenje zasvojenosti v Zdravstvenem domu Nova Gorica, je prvi v Sloveniji, ki se je lotil osveščanja in zdravljenja na po­dročju nekemičnih zasvojenosti. Ko je pred približno de­setimi leti govoril o zasvojenosti z elektronskimi napra­vami, z računalniškimi igricami in socialnimi omrežji, sem bila, odkrito povedano, malo skeptična. Zasvojenost po navadi povezujemo z drogami, kar si tudi lažje pred­stavljamo, da pa na možgane na podoben način vpliva prepogosto izpostavljanje spletnim aplikacijah, no, to si je težje predstavljati. Da je temu res tako, lahko danes vi­dimo na lastne oči.

Otroci se ne znajo več zaigrati, nič jih ne zanima, niti ven nočejo iti, šola se jim zdi brez zveze. Igrali bi igrice, gle­dali video posnetke ali klepetali na socialnih omrežjih. Starejši osnovnošolci sanjajo o tem, da bodo postali po­klicni gamerji, dekleta, da bodo uspela z objavo fotografij in videoposnetkov na socialnih omrežjih. Ali pa sploh ne sanjajo …

V šoli opažamo, da se otroci težje osredotočijo na učno snov, da jih nič ne navduši, pa naj učitelj pouk pelje na še tako zanimiv način, pogosto so brezvoljni. Učitelji danes uporabljajo veliko aktivnih oblik poučevanja. Otroci npr. delajo v skupinah, med poukom se jih spodbuja, da sami iščejo podatke. To jim dela težave, predstavlja jim napor, aktivnemu učenju se upirajo in si želijo razlage in nareka. Ta način poučevanja zahteva od otroka manjši miselni napor, znanje pa je manj poglobljeno, pogosto podatkov ne razumejo in jih ne znajo uporabiti.

Samo dovolj intenzivno me prevzame .  

Skupna značilnost vseh vrst zasvojenosti je, da zasvoje­nega človeka dražljaji, ki navdušijo običajnega človeka, ne ganejo več. Za zadovoljitev potrebuje močne izkušnje in vedno več. Če je zdrav človek navdušen nad soncem, ki posije po dežju, nad šumenjem listov v gozdu, nad škri­panjem snega pod nogami, zasvojenemu človeku to ne bo vzbudilo močnih prijetnih občutkov. Njegovi možga­ni so prilagojeni na več, na večjo intenzivnost.

Otrok, ki se že v zibelki sreča z zaslonom, ki mu predvaja plavanje ribic, ki spreminjajo barve, in nad seboj opazuje mobile, ki jih poganja motorček, ki predvaja tudi glasbo, bo navajen na intenzivnost barv in zvokov. Narava ni ni­koli tako intenzivna, zato mu kmalu predstavlja, kot reče Kramli, sivo cono. Nekaj nezanimivega, kar ga ne gane. V šoli otroke peljemo na športni dan, kulturni dan. Veči­na nas odraslih se je teh trenutkov v šoli močno veselila, saj ni bilo klasičnega pouka, sprostili smo se, se družili s sošolci in se gibali. Danes se mnogi otroci tega ne ve­selijo, v gozdu ne vedo, kaj naj delajo, postanejo nestrpni in zdolgočaseni. Razlago za to pogosto lahko iščemo v adaptaciji otroka na intenzivnejše dražljaje. Poznam fant­ka, ki med poukom težko posluša sošolce in učiteljico, težko se zbere, da kaj naredi sam. Med poukom pogosto spušča glasove, kot bi streljal, pogovarja se sam s seboj in pove, da tudi v šoli veliko razmišlja o računalniških igricah in jih podoživlja. Iz šole hiti domov, da lahko čim prej igra igrice. Star je osem let.

Razvoj možganov    

Pripovedovanje pravljic, pogovor in petje pesmi so za ra­zvoj otrokovih možganov zelo koristne aktivnosti. Mnogi imamo izkušnjo, da je otrok želel, da mu beremo eno in isto pravljico. Odraslim je to nerazumljivo, še posebej ko ugotovimo, da jo otrok zna že na pamet, pa še vedno želi, da mu jo preberemo še enkrat. Ravno ponavljanje otroku omogoča, da si poskuša v domišljiji predstavljati zmaja, ples Pepelke in princa na dvoru idr., čeprav tega ne vidi. Otrok se s tem začne zavedati, da nekaj obstaja tudi, če tega ne moreš prijeti. In ravno te predstave so zametki za kasnejši razvoj abstraktnega mišljenja. Abstraktno raz­mišljanje je sposobnost uspešnega reševanja zahtevnih problemov, ki so le opisani, brez konkretnega ponazorila. Otrok je tega sposoben približno takrat, ko vstopi v pu­berteto, vendar pa temelje za to postavljamo že zgodaj.

Z razmišljanjem, domišljijo, ustvarjanjem in branjem na­staja tudi notranji kompas, ki nam pove, kaj je v redu in kaj ne, ki nam pomaga, da se odločamo, da smo zvesti sami sebi … Temu rečemo avtonomna vest. Ljudje brez avtono­mne vesti in sposobnosti abstraktnega razmišljanja pa delajo to, kar jim narekuje kapital ali pa lumpje na ulici.

Starši največkrat vemo, kaj je prav.  

Nekateri starši niso kos otrokovim čustvenim izbruhom in tako se otroci že od malega navadijo, da če izsiljujejo, lahko vodijo družino in v njej vladajo. Starši prvošolcev nam povedo, da so nemočni, da jih otrok nič ne uboga, šolo prosijo za pomoč. Kaj se je zgodilo? Starši se z otroki veliko pogovarjamo, parlamentiramo in argumentiramo svoje odločitve. Majhni otroci niso sposobni razumeti razlag in jih niti ne potrebujejo, za te je čas od desetega leta dalje, prej pa potrebujejo red in disciplino. Sliši se sta­romodno, vendar ni, saj mora otrok najprej osvojiti, kaj je prav, šele po tem bo lahko razvil svoje mnenje.

Starši moramo regulirati otrokov prosti čas. Včasih starši povedo, da so se dogovorili takole: ˝Najprej narediš na­logo, potem lahko igraš igrice.˝ Ko vprašam, koliko časa je to, povedo, da kolikor otrok želi, samo da prej opravi obveznosti. Pri majhnem otroku je to lahko pet ur na dan, kar je absolutno preveč. Elektronska igrača je lahko po­pestritev igre, ne sme pa biti osnovna otrokova igra.

Predlagam enostavno matematiko: ˝Toliko časa, kot igraš igrice, toliko časa opravljaš neko fizično aktivnost (pometaš, sesaš, tekaš s prijatelji …).˝ Poleg tega mora ostati dovolj časa tudi za druge igre, kocke, namizne igre, domišljijske igre … Če je otrok zaposlen in aktiven na drugih področjih, ima vedno manj časa za preživljanje v virtualnem svetu.

Poplava podatkov – kam z njimi?

Danes v enem dnevu dobimo toliko podatkov, kolikor smo jih včasih dobili v dveh letih. Ker možgani tega, se­veda, ne morejo sprocesirati, so naredili varovalko. Pre­delajo zgolj tiste podatke, ki so lahki, udobni in prijetni. Tiste podatke, ki od nas zahtevajo neke ambicije in cilje, pa dajejo v ozadje. Kaj to pomeni? Učna snov je zaplete­na, terja razmislek, razumevanje, povezovanje … in pogo­sto ni lahka in prijetna, zato si jo otroci težje zapomnijo kot npr. slogane reklam, fotografijo na spletu, zabaven videoposnetek.

Ob zavedanju dejstva, kolikim dražljajem in informaci­jam smo dnevno izpostavljeni, se poraja vprašanje, kako bomo sploh preživeli s to maso balasta. Otroci se ne mo­rejo učiti, odrasli tarnamo, da smo preutrujeni in nimamo ne časa ne energije za ukvarjanje z otroki. Po mojem mne­nju nam ne preostane drugega, kot da se samozaščitimo.

  • Ne begajmo vsak dan iz trgovine v trgovino, temveč pojdimo v trgovino na par dni in to z nakupovalnim listkom.
  • Odklopimo se od interneta in se priklopimo, ko imamo mi interes nekaj izvedeti. Tako se bomo izognili stalne­mu sledenju novicam in dogodkom na spletu.
  • Ko gremo na kavo, s seboj vzemimo knjigo, liste in bar­vice. Naj se otrok zaposli s tem, ne s telefonom. Seveda to v zvezi s telefonom velja tudi za nas.
  • Odločimo se, da bomo otroku brali pravljice (npr. vsak drugi dan), igrajmo se namizne igre (npr. med viken­dom) in se z otrokom stalno pogovarjajmo.
  • Kadar se z otrokom (ali s kom drugim) pogovarjamo, se ne oglašamo na telefon, saj je redkokdaj res nujno. Otroku bomo s tem sporočili, da je za nas ta trenutek pomemben, mi pa bomo osredotočeni le na eno dejav­nost. Poleg tega je tako vljudno.
  • Otroka vključimo v delo. Naj ima svoje stalne in obča­sne zadolžitve. Pospravi naj za seboj, nahrani hišnega ljubljenčka, nareže korenček, pospravi posodo, pomete pred hišo …
  • Otroku določimo čas, ko je lahko na elektronski napra­vi, in se tega držimo. Pri otroku naj to ne bo več kot ena ura na dan.

Starši moramo zdržati pogled na trpečega otroka, saj mu le s tem, ko vztrajamo na zastavljeni vzgojni poti, najbolj koristimo. In vsi starši želimo svojemu otroku le najbolje.

 

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, december 2018 (št. 4, letnik 25)

Viri

Miha Kramli, Zasvojenost pride v hišo čisto potiho. Predavanje na Škofijski gimnaziji v Ljubljani, 26. 10. 2018.

https://www.mladina.si/183549/miha-kramli-terapevt-vodja-klinike-za-zdravljenje-nekemicnih-zasvojenosti/, povzeto 30. 10. 2018.

http://www.branka.si/?p=169, povzeto 30. 10. 2018

Foto: iStockphoto