Trma, trma, trmica

Petra Kastelic Marinko, univ. dipl. socialna pedagoginja

Verjetno ima vsak starš odraščajočega otroka shranjene neprijetne spomine na situacije, ko nas je otrok s svojim vedenjem spravil ob živce in nas postavil na ogled javnosti. S čim smo se takrat v ti­stih tisočinkah sekunde ukvarjali, ko smo razmišljali o tem, kako naj se odzovemo? Naj popustimo in prekinemo predstavo zavoljo sebe in našega »ugleda«?

Otroški izbruhi trme so del normalnega otrokovega razvoja. So način, kako nam otroci sporočijo, da so vznemirjeni in frustrirani. Zgodijo se, ko je otrok utru­jen, lačen, mu je neugodno. Običajno se pojavijo okoli drugega leta in izzvenijo po četrtem. Skoraj ni otroka, ki ne bi imel vsaj občasnih izbruhov trme, saj se poja­vljajo v skoraj 85 odstotkih. Kako se starši odzovemo na te izbruhe, je ključnega pomena za otrokov čustveni razvoj. Ali jih vidimo kot dokaz otrokove razvajenosti in s tem našega neuspeha pri postavljanju meja ali pa kot del zdravega razvoja, ko se otrok psihološko ločuje od nas in razvija občutek lastnega sebe?

Take situacije so za starše med najzahtevnejšimi, neka­teri strokovnjaki celo trdijo, da če se naučimo nadzoro­vati lastne reakcije ob izbruhih trme, lahko nadzoruje­mo vse druge situacije, v katerih se znajdemo kot starši. Zagotovo pa ni enostavno, saj nam samo informacije o naravi trme in razlogih zanjo ne zadostujejo. Otrokovi izbruhi zlahka privlečejo na dan naše lastne strahove, negotovosti in nepredelane stiske, ki smo jih doživljali kot otroci. Prepričana sem, da so starši naše poskuse osamosvajanja večinoma zatrli v kali, nas kaznovali, morda polili z vodo, tudi udarili. Neprimerno vedenje je bilo potrebno ustaviti in pika.

Kaj je trma?

Trma ni le čustvo otroštva, ampak jo čutimo tudi odra­sli. Psihoterapevti pravijo, da je trma čustvo, ko čutimo nerazumen in vztrajen odpor, da bi spremenili svoje mnenje, stališče ali odločitev ali da bi priznali svojo napako. Trmo čutimo tudi, ko nočemo za nobeno ceno sprejeti zavrnitve ali nepopustljivo vztrajamo na svoji poti ali načinu.

Trma je čustvo, ki ga občutimo takrat, ko ocenjujemo, da nam drugi s svojo zahtevo sporoča, da ima o nas neupravičeno negativno mnenje. Cilj tega čustva je motivirati osebo, da se vede na način, ki bo zmanjšal to negativno mišljenje o nas in s tem ohranil integriteto našega Jaza.

Trma sama po sebi ni negativno čustvo, saj človeka motivira, da uresniči lastne ideje, čeprav se morda dru­gi z njimi ne strinjajo. Ima pa kot vsako čustvo svojo »temno« stran in nas lahko v odrasli dobi hromi in nas ohranja manj avtonomne, kot si želimo. Ena od posle­dic neustreznega odzivanja staršev na otrokovo trmo je lahko stalen občutek nepravičnosti, nerazumevanja in konstantna potreba po uporu vsaki zunanji zahtevi. Zagotovo vsak od nas pozna vsak kakšnega človeka, ki mu rečemo večni upornik. To je to. Poznamo pa tudi ljudi, ki se ne znajo upreti nikomur in pustijo, da hodijo po njih. Razlog se prav tako lahko skriva v neustreznih reakcijah na poskuse otrokovega osamosvajanja in nje­govem umiku in vdaji, ko je bilo to preprečeno.

Faza uporništva – trma

V drugem letu življenja otrok pride v fazo negativizma, ki je dejansko infantilno čustvo upora oz. kljubovanja. Na vsako zahtevo starša se odzove s slavnim NE. To je znak, da otrok oblikuje občutek Sebe in da začne posta­vljati svoje meje v odnosu do drugih in njihovih zahtev. Ko je ta naloga izpolnjena, potreba po uporu preneha. Izražanje upora gre lahko od blagih oblik preko čustve­ne vznemirjenosti do pravega čustvenega zloma, ko otrok nima nobene kontrole nad sabo. Povod je lahko za nas popolnoma nesmiseln in nesorazmeren z močjo otrokovih čustev. Lahko gre za napačen kozarec, okus sladoleda ali še kaj za nas manj smiselnega. V otroko­vem čustvenem vrtiljaku, na katerega je nehote sedel, pa gre le za težnjo, da bi obvladal svoje okolje in izraz nemoči, ko tega ne more. Otrokove reakcije v tem ob­dobju so telesne. Brcanje, kričanje, metanje ob tla, za­drževanje sape, bruhanje so vse tisto, česar nam otrok ne more povedati. Ker še nima besed za vse, kar čuti. Ker ne razume, kaj se dogaja in kako drugače naj nam to sporoči.

Kako reagirati ob izbruhu trme?

Majhen otrok ne izbira nalašč najprimernejše lokacije za svoj izbruh, vsaj ne v svojih prvih poskusih. Ti se lahko zgodijo doma med štirimi stenami ali pa na jav­nem prostoru, ko nas drugi opazujejo. Ne glede na loka­cijo nas lahko vržejo iz tira, zagotovo pa je element jav­ne izpostavljenosti pomemben pri izbiri naše reakcije. V vsakem primeru moramo ostati mirni. Da, zelo je težko, vendar je težje, če nas izbruh ujame nepripravlje­ne. Če pa pričakujemo, da se to lahko zgodi, in vemo, kaj žene otroka, postane malenkost lažje. Seveda smo lahko jezni, vendar ne pustimo, da nas to preplavi, saj potem nihče v situaciji nima kontrole. Izguba kontrole starša pa pomeni izgubo občutka varnosti pri otroku in izbruh samo še okrepi. Če je ta bliže čustvenemu zlomu kot pa še obvladljivemu trmarjenju, potem nima smisla otroku kar koli prigovarjati. Odločno in mirno otroka primemo in ga odnesemo stran. Če je to trgovina, gre­mo ven, če je to kuhinja doma, gremo v drug miren pro­stor. Če čutimo, da smo preveč jezni, da bi lahko nad­zorovali svoja dejanja in besede, se umaknimo stran od otroka (če je fizično varno) in zadihajmo, preštejmo do deset in se »prizemljimo«.

Čustveno vodenje in drugi triki

Čustveno vodenje skozi proces izbruha trme pomeni, da otroku na umirjen način sporočimo, kaj najverjetne­je doživlja in kako se ob tem počuti. S tem damo ču­stvom in občutkom ime in kažemo empatijo. Ob moč­nih izbruhih ta sporočila verjetno ne bodo prišla do otroka, mu bodo pa zaradi naše mirnosti dala možnost, da jih bo morda le počasi zaslišal. Ta način se priporoča v primerih, ko smo tudi mi dejansko umirjeni, pristni in res čutimo, kako je otroku. To niso vse situacije, ko ima otrok svoje izbruhe, zagotovo pa se bo našla tudi ta. Takrat to izkoristimo, saj nam ponuja možnost za dragoceno povezanost z otrokom.

Nič pa ni narobe, če poskušamo s preusmeritvijo po­zornosti, kadar je to mogoče. Če čutimo, da se pripra­vlja napad, ga preusmerimo nekam drugam, kaj vpra­šajmo, mu dajmo kako nalogo. Lahko pa kričanje tudi ignoriramo, zlasti če presodimo, da potrebuje občin­stvo. S tem mu sporočimo, da na tak način ne dobi naše pozornosti. Pomagajo tudi vnaprej določeni dogovori, kaj pričakujemo od otroka (npr. preden gremo v trgovi­no, knjižnico, na obisk …) in kaj se bo zgodilo, če bo te dogovore kršil. Tu je potrebna naša doslednost in kdaj tudi odpoved nečemu za nas prijetnemu, saj se zlahka zgodi, da bo otrok dogovor kršil in upal na najboljše, tj. da popustimo in se sami ne držimo dogovora.

Če trma ne poneha

Izbruhi trme in kljubovalnosti po četrtem letu počasi izzvenijo. Otroci so do takrat razvili določene veščine, ki jim pomagajo, da obvladujejo situacije, ki so lahko frustrirajoče, v katerih jim je nekaj prepovedano oz. se morajo odpovedati takojšnji zadovoljitvi želje. To so kontrola impulzov, reševanje problemov, odloži­tev zadovoljstva, pogajanje, sporočanje želja in potreb odraslim, poznavanje ustreznega vedenja v določeni situaciji ipd.

Kadar otrok s svojimi izbruhi nadaljuje v predšolsko in šolsko obdobje in njihova intenziteta ne popušča, je to znak, da otroku manjka vse zgoraj našteto. Vzroki za to so različni. Nekateri raziskovalci navajajo, da je lah­ko v ozadju avtistična motnja, hiperaktivnost (ADHD sindrom), učne težave, despresija, anksioznost, težave na senzornem področju. Posledica vseh teh težav so za­ostanki v čustvenem razvoju in slabo razvite veščine uravnavanja čustev, vendar se ne glede na vzrok taki nezreli čustveni odzivi vzdržujejo zaradi naučene re­akcije ob frustraciji. Možno je namreč, da so bili naši odzivi na osamosvajanje in kljubovanje neustrezni, lahko pretirano popustljivi ali pa kaznujoči, da je otrok razvil vzorec vedenja, s katerim je dobil tisto, kar potre­buje (našo pozornost, ljubezen, igračko …). Namesto da bi pilili in uril svoje veščine prilagajanja in reševanja problemov, se uči neustreznih odzivov, jih z vsako tako situacijo jača in jih vedno večkrat uporabi. Zato se star­šem teh otrok svetuje, naj poiščejo strokovno pomoč, saj se otrokom s slabo čustveno regulacijo nakopičijo še ostale težave, ki začrtajo krožnico začaranega kroga. Te težave so očitne zlasti na socialnem polju, saj težko vzpostavijo in obdržijo prijateljstva.

Za konec

Obdobje trme je za vsakega starša velik izziv, saj se naše malo bitjece iz nebogljenega, ljubkega bitja počasi začne spreminjati v malo pošast, ki se kar naprej upira. Tu se znajdemo na spolzkih tleh, saj ima večina staršev izkušnjo »izganjanja« trme na silo. Nimamo ustreznih prijemov, delamo po občutku, smo morda užaljeni, pri­zadeti, ker se nam otrok zoperstavlja. Zato menim, da se je treba na to pripraviti, poskušati razumeti, kaj se dogaja z otrokom, in najti nam samim ustrezen način reagiranja, ki ne bo ponižujoč do otroka in mu bo po­magal pri zdravem osamosvajanju.

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, marec 2022 (št. 7 letnik 28)