Soočanje s predsodki in sprejemanje drugačnosti

Petra Kastelic Marinko, univ. dipl. socialna pedagoginja

Današnji čas je po eni strani čas, ko smo preko globalnih medijev, vsakodnevnega stika z dogajanjem v svetu, izpostavljeni raznolikosti ljudi, njihovih kultur, običajev. S tega stališča nam čas ponuja neskončno možnosti za odprtost in razumevanje celega spektra človečnosti. Po drugi strani nas še vedno spremlja strah pred drugačnim, novim, kar čutimo kot ogroženost lastnih vrednot in našega načina življenja. To razklanost je čutiti vsepovsod, morda še bolj kot desetletja nazaj. Razloge za to gre iskati tudi v prevladujoči retoriki, ki jo lahko spremljamo preko javnih medijev, družbenih omrežij, kjer tudi znane, vplivne osebe brez sramu izražajo lastna diskriminatorna stališča do določenih skupin oseb. Slabše socialno ekonomske razmere še povečujejo občutke ogroženosti in strah za lastno preživetje. To so zelo ugodna tla za nastajanje, ohranjanje, spodbujanje predsodkov in negativnih stališč do določenih skupin oseb.

Zakaj nas vse drugačno plaši in v nas vzbuja neprijetne občutke? Že v živalskem svetu lahko opazujemo, kako krute znajo biti živali, ki živijo v skupinah, do drugačnih pripadnikih svoje vrste. Tega izločijo in kruto izženejo iz svoje skupine. Verjetno je odgovor občutek ogroženosti. Vse, kar je drugačno, je potencialno nevarno za obstoj. Pri ljudeh, se zdi, ni dosti drugače.

Kaj so predsodki in diskriminacija

Pojma sta vsekakor povezana, čeprav nekoliko različna. Predsodki vključujejo vnaprejšnja negativna pristranska prepričanja o posamezniku, ki pripada določeni skupini. Diskriminacija pa je nepravično vedenje, ki nastane zaradi teh prepričanj. Socialna psihologija predsodke opisuje kot vrste stališč, ki niso upravičena, argumentirana in preverjena, a jih vseeno spremljajo intenzivne emocije. Te emocije so v glavnem občutek večvrednosti, pravice do moči, privilegijev dominantne skupine, obenem pa strah te skupine pred tem, da manjšina vse to ogroža. Čustva izhajajo iz prepričanj in po navadi niso povezana z osebno izkušnjo s pripadniki teh skupin.

Zakaj in kako se razvijejo predsodki pri otrocih

Radi bi rekli, da so otroci bitja brez predsodkov in dokler ne posežemo zraven odrasli s svojo predstavo sveta, se jih ne morejo dotakniti. To ne drži v celoti, saj so otroci del  družbe, v kateri obstajajo predsodki in jo opazujejo. Kaj bo otrok menil o drugih ljudeh in svetu, je odvisno od tega, kaj ljudje okoli njega mislijo, delajo in govorijo. Predsodkov otrok ne razvije zato, ker opazi, da smo si ljudje različni. Razvije jih takrat, ko opazi, da je naš odnos do teh razlik negativen in odklonilen, tudi zaničevalen.

Če nismo pozorni, se lahko predsodki usidrajo globoko v njihovo osebnost ter vztrajajo tudi v odraslost. Postanejo imuni na vsako racionalno razlago, saj je njihovo bistvo prav močna čustvena komponenta. Otroci so namreč nekakšne kulturne spužve, ki vpijajo socialne norme okolja – od tega, kako se oblačiti, kako jesti, kaj reči v določenih situacijah. Vse to je dobro in običajno, saj je je otroštvo namenjeno tudi temu, da otrok ugotovi, kaj pomeni biti odrasel v družbi, v kateri živi. Po drugi strani pa to vključuje učenje družbenih, jasno izraženih in prikritih stališč glede vrednosti in statusa socialnih skupin (npr. brezdomci, Romi, »Bosanci«, geji, črnci …). Če bomo kot starši pri poslušanju poročil bentili čez priseljence, tujce, istospolno usmerjene, bodo otroci naša prepričanja brez kakršnekoli kritične distance ponotranjili in verjeli, da je takšen odnos upravičen. Tako ne bodo razmišljali, ali je tako stališče upravičeno ali ne. Njihov odnos do teh skupin bo odklonilen, ne da bi pravzaprav znal razložiti, zakaj je tako.

Začne se že v vrtcu

Raziskave so pokazale, da otroci okoli treh do štirih let že razvijajo spolne stereotipe, rasne predsodke in pozitivno naravnanost za svojo raso. Leta 2021 so ameriški psihologi izvedli eksperiment, v katerem so skupini belopoltih otrok pokazali slike obrazov rasno mešanih ljudi, ki so bili jezni ali veseli. Otroci so dobili navodilo, da vsak posamezen obraz označijo kot belega ali črnega. Raziskava je pokazala, da so otroci v večini kot bele označili vesele obraze, kot črne pa jezne. Ko so to ponovili s temnopoltimi otroki, ti niso pokazali nagnjenosti v nobeno smer.

Tako se že predšolski otroci naučijo povezovati določene skupine z višjim statusom in vrednostjo. Te povezave med statusom in člani skupine se naučijo zelo hitro. Po raziskavah je bilo potrebno le nekaj minut, da so otroke izpostavili informacijam o socialno-ekonomskem statusu nekaterih skupin. Otroci so takoj ugotovili, katere skupine so bogatejše, in so jih označili za boljše od drugih oz. so jim bili pripadniki te skupine bolj všeč.

Zanimive so tudi ugotovitve raziskovalcev, kako različno se oblikujejo predsodki glede na starost otrok. Izjave odraslih o določeni skupini ljudi namreč veliko bolj vplivajo na mlajše otroke kot na starejše, ki so bolj dovzetni za lastne izkušnje. To pomeni, da če mlajši otroci slišijo negativne izjave od odraslih, a imajo pozitivne izkušnje npr. s priseljenci, bodo to skupino ljudi vseeno ocenjevali negativno. V nasprotju z njimi bodo pri starejših otrocih pozitivne izkušnje z njimi »povozile« sovražno nastrojenost odraslih do teh ljudi.

Vloga vrtca in šole

Tako ni vse izgubljeno – pomembno vlogo imajo na tem mestu vzgojne in izobraževalne inštitucije. Na tem mestu moramo biti izredno občutljivi in pozorni na vsakršno obliko sovražnega vedenja in govora, zaščititi žrtve in omogočiti otrokom pozitivne izkušnje z njimi. Glede na izsledke opisanih raziskav bodo mlajši otroci dovzetni za naše besede in dejanja, tudi tiste nezavedne. Starejšim moramo omogočiti čim več stika in pozitivnih izkušenj z njimi, da bodo lahko razbijali predsodke, ki so jih »prinesli« s seboj v šolo. Moje izkušnje kažejo, da je to precej zahtevna naloga, saj se pri delu z otroki srečujemo z različnimi drugačnimi posamezniki in določena drugačnost je včasih za nekoga tako moteča, da se nekateri starši brezsramno vpletajo v sam vzgojno-izobraževalni proces s ciljem zaščititi vrednote večine.

Bistvo predsodkov je namreč ravno tista čustvena plat, ki sproži alarm, da smo ogroženi mi in naše vrednote. Na primer že sam pogovor o različnih vrstah družine je zelo občutljiva tema, kljub temu da imamo lahko v razredu otroka, ki ima dve mamici ali dva očeta.

Zakaj si ne smemo želeti predsodkov in diskriminacije

Otroci, ki so tarča predsodkov in diskriminatornega vedenja drugih otrok samo zaradi pripadnosti določeni skupini, doživljajo hude stiske. Taki otroci postanejo socialno izolirani,  brez prijateljev, so tarča verbalnih ali tudi fizičnih napadov vrstnikov, zaradi občutka nepripadanja in ne-varnosti imajo težave z učenjem. Tudi v njih se nabirata jeza in sovraštvo, skupaj z občutkom manjvrednosti in slabe samopodobe lahko dobimo neprilagojene posameznike z vedenjskimi in čustvenimi motnjami. Naši predsodki se tako samo potrdijo in začarani krog je sklenjen.

Drugačnost je zelo relativen pojem. Hitro se namreč zgodi, da otrok v očeh drugih postane drugačen in zato zasmehovan. Si to želimo? Če imamo predsodke proti istospolno usmerjenim ljudem, jih bo najverjetneje imel tudi naš otrok. Kaj se bo zgodilo, če bo v obdobju mladostništva pri sebi zaznal te iste občutke in bo kar naenkrat sam tarča lastnih predsodkov? Zagotovo nič dobrega. Pa če razmišljamo naprej. Predsodki do priseljencev so prav tako globoko zakoreninjeni v naši družbi. Se mar ne more zgoditi, da se bomo mi sami ali naš otrok znašel v situaciji, ko bo želel kruh služiti v tujini? Bomo veseli, če bo v očeh drugih obravnavan kot priseljenec, parazit?

Luč na koncu tunela

Švedska raziskava iz leta 2016 je pokazala, da so tudi otroci tisti, ki lahko vplivajo na zmanjševanje predsodkov staršev. Študija je spremljala trinajstletne otroke v obdobju dveh let in ugotovili so, da je odnos mladostnikov do priseljencev vplival na odnos (predsodke) njihovih staršev. To je v nasprotju s prevladujočim prepričanjem, da je vpliv le enosmeren. Zato je toliko bolj pomembno, da vrtci in šole načrtno in sistematično delajo na vsebinah, ki pomagajo razbijati predsodke in se vsakič odzovejo, ko se ti manifestirajo v obliki žaljenja, zbadanja, izključevanja in fizičnega nasilja.

Kot starši imamo nalogo, da vedno znova izprašujemo lastna prepričanja in odnos do drugačnih, marginaliziranih skupin in prenesemo na otroke modrost, da ljudi lahko sodimo le po njihovih dejanjih, ne pa pripadnosti skupini.

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, maj 2021 (št. 9  letnik 27)