Članek meseca

Šola in uspeh

Petra Kastelic, univ. dipl. socialna pedagoginja

Šola že dolgo ni več stvar otroka, ampak postaja vse bolj projekt staršev. Delno je to zaradi samega sistema, ki z načinom točkovanja ob vpisu v sre­dnje šole sili k odličnosti in skoraj stoodstotne­mu izkupičku ocen. Starši se tako lotijo šole že od prvega razreda s silno odločnostjo, da bo njihov otrok v velikem deležu šolarjev, ki bodo končali z odličnim uspehom.

Ob tem ostaja ob strani dobrobit otroka, ki ni povezana z njegovim šolskim uspehom, ampak z vsem drugim. Razvijanje odgovornosti, pozitivne samopodobe, soci­alne in čustvene zrelosti ostajajo ob strani, čeprav so ravno to ključne sestavine za uspeh.
Biti uspešen pomeni lahko marsikaj. V svetu odraslih je danes uspeh merjen z družbenim statusom, dobro službo, debelino denarnice, voznim parkom in števi­lom objav z eksotičnih lokacij na družabnih omrežjih, ne pa z duševnim zdravjem, zadovoljstvom in dobrimi odnosi. Tega se namreč ne vidi na daleč.
Starši si želimo uspešnega otroka, v mislih ali na glas si radi slikamo otrokovo prihodnost in pot, ki jo bo mo­ral prehoditi do želenega cilja. Naravno se torej zdi, da morajo biti zunanji pogoji taki, da mu bo to omogočeno in bo na tej poti čim manj ovir. Pod zunanjimi pogoji imam v mislih najboljše vzgojitelje, najboljše učitelje, lokacijo šole, sošolce, trenerje, dobre ocene in na koncu osnovne šole poln izkupiček točk; kot češnjico na torti pa vpis na najprestižnejšo gimnazijo.
Težko je sprejeti, da uspeha ne moremo nekomu vsili­ti, ga enoznačno povezati v premo sorazmerje v smislu boljši pogoji – večji uspeh. Prav zaradi tega, ker imamo opraviti s človeškim bitjem, ki ne deluje kot robot, ki ga upravljamo z daljinskim upravljalnikom. Okoli nas lah­ko srečamo ogromno uspešnih, zadovoljnih ljudi, ki niso imeli najboljših pogojev, vendar so kljub temu uspeli.
Za uspeh našega otroka v odraslem življenju je manj pomembno, kam je hodil v šolo, kakšne ocene je imel ipd., veliko pomembnejše so stvari, ki jih ne vidimo s prostim očesom in jih tudi ne moremo povsem kon­trolirati. Zato je uspeh v šoli lahko le delček mozaika, zagotovo pa ne celotna slika. Ne smemo pozabiti, da so šestletniki razvojno lahko zelo različni, saj vsi vseh mejnikov ne dosegajo istočasno. Slej ko prej jih bodo vsi dosegli. Če bomo le potrpežljivi in ne bomo otroka obremenjevali, primerjali ali celo zmerjali.

Razvojno obdobje šestletnikov

Poznavanje razvojnih značilnosti otroka v tem obdobju je pomembno, saj nam pomaga oblikovati in prilagoditi pričakovanja, ki ne smejo biti niti previsoka niti preniz­ka. Če od otroka pričakujemo preveč, ga obremenimo in povzročimo nepotrebne stiske. Prenizka pričakova­nja ga po drugi strani zazibljejo v pasivnost in mu one­mogočijo razvoj potencialov.
Ob vstopu v šolo je otrok v razvojnem obdobju, ko ima rad družbo otrok, je sposoben vstopati v manjšo skupino vrstnikov, njegova igra je že usmerjena v sodelovanje in prilagajanje drugim. Aktivno sodeluje v skupinskih ak­tivnostih, je čustven in skrben, ima močno potrebo po pripadanju skupini, zna se prilagoditi pravilom in nor­mam. Igra je ključnega pomena in nikakor ne smemo pozabiti nanjo. Prehod v šolo namreč ne pomeni konca igre in začetka učenja. Ravno skozi igro se otrok nauči bistvenih veščin za življenje in kasnejši uspeh.
Šestletnik je avtoritetam pripravljen slediti, jim zaupa in jih spoštuje. Predvsem pa želi ugajati in biti pomemben v njihovih očeh. Učitelji so v prvem ob­dobju otrokovega šolanja pomembni odrasli, zato je ključno, da jim kot starši zaupamo, ne dvomimo v njihova dejanja, besede, predvsem pa ne razglabljamo pred otrokom o svojih morebitnih dvomih in učitelje­vi »nesposobnosti«. Otrok je v tem obdobju namreč vedoželjen, poln vprašanj in vedno v iskanju nečesa novega, zanimivega. Sooča se s potrebo po pridobiva­nju priznanja zaradi produktivnosti, kar pomeni, da si želi pohvale za svoj napredek pri učenju in se trudi, da bi jo dobil. Zato je za šestletnike značilna marljivost, ki se v kasnejšem razvoju pri marsikom iz različnih razlogov porazgubi.
Na čustvenem področju je že sposoben uravnavati ne­gativna čustva, frustracijo in nezadovoljstvo, zmore že razvijati odnos do uspeha in prenašati neuspeh.

Uspešen otrok in šola

Uspešen otrok ni nujno otrok, ki je pri vseh šolskih predmetih nadpovprečen, za dosego česar mora že v nižjih razredih vlagati ves prosti čas. Tak otrok bo kma­lu izgorel otrok z nizko samopodobo. In takih ni malo. Zelo malo pa je takih otrok, ki so dejansko tako bistri, da so lahko brez truda nadpovprečno uspešni na vseh področjih.
Vstop v šolo in samo šolsko delo je za otroka svoje­vrsten telesni in duševni napor, ki ga mnogokrat po­stavlja v razne konfliktne situacije in povzroča stres. Otrok se takrat sooča z lastnimi sposobnostmi v pri­merjavi z vrstniki. In s tem ni nič narobe. Otroku ne moremo niti ne smemo odvzeti stresa, če ta le ni zaradi kakršnegakoli razloga prevelik in sorazmeren s situaci­jo. Na ta način se krepi, razvija strategije vključevanja in sodelovanja s skupino ter se tako umešča v socialno sredino. Na učnem področju se bo vsekakor primerjal z drugimi in razvil uvid v svoja močna in šibkejša podro­čja. Odvzeti stres otroku pomeni oropati ga možnosti razvijanja strategij preživetja v svetu. Zagotovo je težko gledati otroka, ki se mu zgodi krivica, je žalosten zaradi slabe ocene, ostrih besed učitelja, zavračanja sošolcev ali česa podobnega. Naša potreba po zaščiti in celo morebitni borbi za pravico, kot jo vidimo mi, nas lahko pripelje v situacije, ko se borimo namesto njega in ga s tem postavljamo v podrejen položaj.
Šola je polje, kjer je otrok sam in se mora postopoma naučiti poskrbeti zase pod skrbnim nadzorom čustveno manj vpletenih odraslih. Ti ne bodo po nepotrebnem umikali ovir in ščitili pred neuspehom in padci. Znali nam bodo kdaj tudi nastaviti ogledalo, kar ni vedno naj­prijetnejše. To pač vzamemo ali pustimo. Ni vedno vsega treba vzeti za suho zlato, tudi učitelji in vzgojitelji nimajo vedno prav, zagotovo pa so njihove besede dobronamer­ne. Pogled iz druge perspektive nam morda pokaže kakšno novo stezico na polju naše skupne vzgoje.

Uspešen otrok in družina

Temelji za uspeh otroka kot odraslega posameznika niso položeni v šoli, temveč v družini od rojstva na­prej. Že v petdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo znanstveno dognano, da je zgodnja navezanost temelj za razvoj zadovoljnega, srečnega in uspešnega otroka. Otrok bo prej postal uspešen in zadovoljen posame­znik, če smo kot starši topli, odzivni in sprejemajoči, kar pomeni, da poznamo in upoštevamo otrokove potrebe, se nanje odzivamo in sprejemamo otroka takega, kot je in ne takega, kot smo si ga naslikali v glavi. Srečni spomini na otroštvo, topel in odziven odnos med starši in otroki predstavljajo izvor moči za življenje.
Namesto da se obremenjujemo, kako ravnajo v šoli z otrokom, poskrbimo, da bomo sami znali nadzorovati sebe in svoja čustva, saj je čustvena samoregulacija ne­kaj, kar ga želimo naučiti. Največ pa se otroci naučijo ravno z zgledom. Če se jezimo in kričimo vsakič, ko se otrok grdo obnaša, bo tudi otrok kričal in se jezil, ko ne bo šlo vse po njegovih načrtih.
Ne sprejemajmo vseh odločitev namesto njega. Iščimo polja, kjer lahko sam odloča in prevzema odgovornost za svoje odločitve. Zagotovo ne v situacijah, v katerih sta pod vprašajem varnost in zdravje otroka, v vsakda­njem življenju pa lahko najdemo nešteto priložnosti, če jih le vidimo. Včasih se starši prehitro odzivamo na po­moč, dajemo nasvete in rešujemo. Otrok tako ne razvije veščin in orodij, nima niti izkušenj niti samozavesti, da bi se lotil težave, se odločil in iskal rešitve.

Za konec

Uspešen otrok razvija svoja močna področja, napre­duje in se tega veseli. Uspešen otrok je samozavesten otrok, ki zna vzpostavljati trdne prijateljske vezi, zna poskrbeti zase in za druge. Uspešen otrok je radove­den, vedoželjen in zna prenesti poraz. Uspešen otrok se ne neha truditi, če mu prvič ne uspe. In tako dalje … Če vidimo, da ima naš otrok na teh področjih težave, ne iščimo krivca takoj v šoli, ampak se zazrimo najprej v lasten odnos z otrokom in vzdušje v družini. Vprašaj­mo se, kako in kje lahko postopamo drugače in otro­ku pomagamo k uspehu. Sodelovanje z učiteljem, ki je pripravljen pomagati, pa je po mojih tako osebnih kot strokovnih izkušnjah najbolj učinkovit način iskanja rešitev in pomoči otroku.

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, sept 2022 (št. 1, letnik 29)

Viri

Foto:  iStock

https://www.ringaraja.net/koledar_otroskega_razvoja/6-let/razvojni-mejniki_1.html, pridobljeno 1. 7. 2022.

https://www.parentingforbrain.com/how-to-raise-successful-kids/, pridobljeno 1. 7. 2022.

http://www2.arnes.si/~sopmdobe/sestletniki.htm, pridobljeno 1. 7. 2022