Prazniki po naši meri

Tina Zupančič, univ. dipl. soc. del.

Če praznike opustiš, prazniki zapustijo tebe.
(slovenski pregovor)

Prazniki so priložnost praznjenja na eni in polnjenja na drugi strani. Odmaknemo se od vsakdanjega življenja in se napolnimo z drugačnimi doživetji. Danes prazni­ke povezujemo z dela prostimi dnevi, nakupovanjem, gnečo, s srečevanjem s sorodniki in prijatelji, z dobro hrano in pijačo, s prireditvami. Tudi v preteklosti so po­menili odmik od vsakdana, praznično pogrnjeno mizo z izbranimi jedmi in oblačili, na tak dan so se celo ne­hali vojskovati, ustavili so trgovanje.

Praznike napolnimo s posebnimi rituali in obredi. Na­men teh je vzpostaviti in ohranjati stike med ljudmi, se zares srečati s sočlovekom, z družino, naravo in tudi s seboj kot duhovnim bitjem.

Otroci se vedno veselijo praznikov. Najbolj cenijo po­zornost staršev in časa, ki ga preživimo z njimi, čeprav se kot majhni tega ne zavedajo. Naši spomini iz otro­štva so zagotovo povezani s tem, kaj smo med prazniki počeli, ko smo bili skupaj. Za otroke iz družin, ki prosla­vljajo posebne priložnosti, je značilno, da imajo močan občutek identitete in tesne stike z družinskimi člani tudi kasneje v življenju.

Praznike si naredimo po naše in kot nam paše

Odnos do praznikov je stvar osebne odločitve posame­znika. Predstavo o tem, kakšni so prazniki, kaj počne­mo, kaj jemo, s kom se družimo idr., smo si oblikovali na podlagi izkušenj, ki smo jih imeli kot otroci. Pa ven­dar nas naše izkušnje iz otroštva ne determinirajo, saj v  svoji družini mi ustvarjamo praznike. Nekaj prinesemo iz matične družine, ko pa si ustvarimo svojo, se odloči­mo, kaj od starega bomo obdržali in kaj novega uvedli. Tudi slabe izkušnje s praznovanji so lahko dobre, saj natanko vemo, česa si ne želimo. Morda smo kot otroci med prazniki doživeli veliko prijetnega in se jih spomi­njamo kot trenutke povezanosti družine in s toplino v srcu. Ali pa se jih neradi spomnimo, saj takrat nismo čutili povezanosti s starši. Morda smo bili osamljeni ali nas je bilo celo strah in so bile naše izkušnje povezane le s pijančevanjem odraslih. Starši si vedno izberemo svojo družinsko realnost. Obdržimo dobre družinske navade, opustimo slabe in uvedimo nekaj svojih.

Pomembno je, da razumemo pomen praznikov in va­nje vnesemo del sebe. Da se osredotočimo na to, kar je nam pomembno. »Če se v tem času ne osredotočimo na to, kar je pomembno za nas, nam zunanji komercial­ni svet z veseljem proda njegov pomen in nas ujame v nepotrebne naloge in opravila.« (Vir 2)

Razmislimo, kakšno razpoloženje želimo ustvariti v predprazničnem času. Po navadi si želimo, da bi bili prazniki nekaj posebnega. Kaj to pomeni zame, za mojo družino ali prijatelje? Si želimo doživeti zabavo, mir, lju­bezen, veselje ob obdarovanju ali kaj drugega?

Instant priprave, instant zadovoljstvo

Kot vse drugo v življenju, je tudi pri praznikih enako. Instant zadovoljitev nam prinese kratkotrajno zadovolj­stvo. Lahko vse nakupimo tik pred zdajci, zavijemo v trgovine z že pripravljenimi darili, zmečemo v voziček določeno število daril, naročimo hrano in zabava se začne. Ali pa si za to vzamemo več časa. Seveda nam tega vedno primanjkuje, vendar je ravno v tem smisel. Vzeti si čas, odložiti odložljive dejavnosti in se pripra­viti na praznik.

Priprave na praznike nam omogočijo, da dlje časa do­življamo praznike in uživamo že na sami poti do cilja. Ker se pripravljamo na nekaj veselega, smo vznemir­jeni in navdušeni že ob sami pripravi. Razmišljanje o ljudeh, ki jih bomo obdarili, o tem, kaj jih razveseljuje, o darilih. Nakupovanje, krašenje stanovanja, pripravlja­nje jedi, prižiganje dišečih svečk, poslušanje božične glasbe, petje, ples … In počutimo se kot v enem od ro­mantičnih božičnih filmov.

Praznično vzdušje ustvarjamo vsi

Mogoče bo najbolje, če se bomo po nakupih odpravili sami, brez otrok, krašenje stanovanja, izdelovanje vo­ščilnic in peka piškotov pa so odlična priložnost za po­vezovanje družine in aktivno preživljanje časa z otroki.

Pomembno je, da si praznike naredimo tako, kot nam paše z zavedanjem, kaj je nam pomembno, kakšni smo mi in kakšni so naši otroci. Koliko zmorejo sodelovati, ali so ročno spretni ali so mali potrpežljivčki ali mali živčki. In kakšni smo mi, poosebljena mirnost ali nas stvari hitro vznemirijo? Mi nismo sosedje, torej se lo­timo zadev po naše. Z mirnimi otroki se seveda vseh opravil lotevamo čisto drugače kot z živahnimi. Pri živahnih se bomo dela najbrž lotili načrtno in kakšno stvar v izogib slabi volji pripravili prej. Poleg tega majh­ne ročice kaj zmorejo, marsičesa pa ne. Če želimo čisto kuhinjo, je morda bolje, da testo za piškote prej pripra­vimo sami, otroci pa odtiskujejo modelčke. Ravno tako lahko ob majhnih otrocih vnaprej nastrižemo papirna­te trakove, da jih potem z otroki samo še zlepimo sku­paj v verigo.

Praznični rituali

Otrokom je všeč, če se določene stvari delajo vsako­krat na enak način, ker lahko tako pričakujejo, kaj se bo zgodilo. Ritual je način obnašanja, ki ga ponavljamo in izvajamo vedno na enak način. Moja stara mama npr. je za praznike vedno pripravila enako kosilo in sladice. Tako me še danes flancati spomnijo nanjo. Moji otroci so pri babici vedno za zajtrk jedli mlečni močnik in ob misli nanj se vedno z ljubeznijo spomnijo na trenutke, ki so jih kot majhni otroci preživeli s starima starše­ma. Rituale povezujemo z vero ali drugimi duhovnimi obredi, vendar pa se vsaka vsakodnevna rutina lahko spremeni v pomemben ritual, če je povezana s prijetni­mi občutki in ji vdihnemo pomen.

Rituali povezujejo ljudi, večajo občutek pripadnosti in varnosti, okrepijo določene vrednote in za celo družino pomenijo čas, ko se vse drugo ustavi in se usmerimo le na eno, na to da smo skupaj. Z ustvarjanjem ritualov ustvarjamo lastno družinsko tradicijo in otrokom omo­gočamo lepe spomine. Uspešni rituali izražajo duha družine in morda bodo te rituale nadaljevali tudi naši otroci.

Z odraščanjem otrok bomo morali morda kak ritual malo preoblikovati ali pa ga za nekaj časa opustiti. Lah­ko pa vztrajamo, kljub temu da najstniki zavijajo z očmi. Kajti najstniki včasih ne vidijo »dlje od svojega nosu«, živijo za danes in ne tudi za jutri, mi pa vemo, kaj je dolgoročen pomen ritualov, zato kljub najstnikovemu odporu morda celo vztrajajmo in ohranjajmo del dru­žinske tradicije.

Obdarovanje

Tudi odnosa do obdarovanja nam nihče ne more vsiliti. Naša družina, naše navade, naša pravila. Če menimo, da je prav, da otroku prinašajo darila vsi trije možje, naj bo tako, če se odločimo za enega od teh, je tudi prav. Kako bogata naj bodo darila, veste le vi. Sama oseb­no menim, da je zmernost z vzgojnega vidika vedno najprimernejša, ne glede na naše finančne zmožnosti. Skupaj s partnerjem določimo vzorec obdarovanja v svoji družini.

Ritual, ki je všeč vsem otrokom, je sigurno pisanje pi­sma dobremu možu. Dokler otrok ne zna pisati, lahko želje prilepi iz reklam, ki jih bodo naši nabiralniki v prihajajočih tednih polni. Sama se nagibam k temu, da otrok izrazi več želja, mi pa potem izberemo tisto stvar, ki se nam zdi najboljša ali cenovno najugodnejša. To mu moramo vnaprej povedati, da ne bo pričakoval, da bo dobil vse s seznama. Seznam lahko pokažemo tudi starim staršem, ki nam bodo morda celo hvaležni, ker bo njihovo iskanje primernega darila s tem lažje.

Tudi prazniki so priložnost za socialno učenje

Osamljeni ljudje se med prazniki počutijo še bolj same, žalujejo za izgubami in za tistim časom, ko so bili po­vezani z družino, partnerji, prijatelji. Prazniki nam obu­dijo spomine na preteklost in nas spomnijo na minlji­vost. Zavedanje tega nas spodbudi, da se spomnimo drug na drugega, da obiščemo stare, bolne, osamljene. Pomembno je, da to storimo z otroki, saj bodo le tako ohranjali povezanost s svojimi koreninami, razvijali empatijo, skrb za sočloveka in spoštljiv ter ljubeč od­nos do starejših.

Za konec

Marsikdo si želi, da bi se praznično razpoloženje na­daljevalo skozi vse leto. V resnici se lahko, če se tako odločimo. Lahko se odločimo, da bomo s hvaležnostjo pogledali na vsak dan, ker smo zdravi, ker se imamo radi, ker imamo streho nad glavo. Odločimo se, da bomo vsak dan kratek čas, pa naj bo to pol ure, nameni­li samo naši družini, da pokramljamo, si podelimo pri­jetne dogodivščine tistega dne, se malo pošalimo, se pohvalimo. In tako je vsak dan lahko praznik.

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, december 2022 (št. 4, letnik 29)