Članek meseca

Postavljanje meja

Tina Plahutnik, univ. dipl. socialna delavka

Naloga staršev je bila vedno postavljanje meja otrokom, naloga otrok pa preizkušanje meja. Da­nes nam je težje, kot je bilo včasih, saj so se nekoč družinska pravila pogosto, ali pa v večji meri kot sedaj, ujemala z družbenimi pravili. Zato je enega otroka lahko vzgojila cela vas, kot pravi pregovor. Doma sem bila v blokovskem naselju in tudi nas »blokovce« so vzgajali vsi, starši, sosedje, gospa, ki je šla mimo … Danes je to zaradi raznolikosti družin praktično nemogoče, družine imajo dru­gačna prepričanja in vrednote. Še v prijateljskem ali družinskem krogu ne upamo preveč vzgojno delovati na druge otroke, saj s tem tvegamo, da si nakopljemo nejevoljo staršev. Nekateri starši ne pustijo, da bi tudi babice in dedki vzgajali otroke, včasih mame pravico do vzgoje lastnega otroka odrekajo celo očetom. Starši pričakujejo, da bodo v vrtcih in šolah vzgajali po njihovih navodilih.

Individualizem in zaverovanost v svoj prav sta nas pri­peljala do točke, ko pri vzgoji ostajamo sami, močno obremenjeni in pogosto negotovi. Kljub množici informacij, ki so dosegljive na vsakem koraku pa, pravi Jesper Jull, otroke še vedno vzgajamo na način, da s postavljanjem meja prizadenemo njihovo integriteto.

Kaznovanje

Opažam, da mnogi starši, po mojem mnenju prepogo­sto, kaznujejo. Za vsako figo. Najpogosteje prepovejo elektronske naprave in to ne glede na to, katero mejo je otrok prestopil. In ti otroci se ustrezno vedejo zgolj zaradi strahu pred kaznijo. Ko staršev ni zraven, na skrivaj počnejo vse tisto, česar ne bi smeli, saj jih nismo učili prijaznosti, sočutja, upoštevanja drugih, temveč uboganja in izogibanja kaznim.

Moje meje

Vsak človek se mora naučiti postavljati lastne, osebne meje drugim ljudem in tudi sam sebi. Sebi postavljamo meje zato, da v našem življenju ne prevladajo vedenja in aktivnosti, ki so nam v škodo (npr. nedelo, prekomerno hranjenje). Pri postavljanju meja ima večina od nas nekje globoko v sebi prepričanje, da morata biti oče in mama enotna, ne da vsak vzgaja po svoje … Drži, ampak vsak od nas ve, koga od staršev je bolj ubogal, kdo je popustil pri eni stvari in kdo pri drugi. Menim, da je primerno, da družinska pravila postavita oče in mama skupaj, ven­dar pa je jasno, da nastanejo s konsenzom in ne zato, ker se nekaj obema zdi prav ali narobe. In v interakciji z otrokom to lahko tudi mirno povemo: »Oči in mami sva se zmenila, da bo tako.« Kajti če ne bi povedali, da starša nimata vedno enakega pogleda na vzgojo, bo otrok to začutil, torej ni potrebe, da to prikrivamo. S tem otroka učimo tudi prilagajanja in sprejemanja kompromisov.

Spoštovanje odraslih

Otroci danes premorejo omejeno spoštovanje do odra­slih vlog, kar povzroča resne konflikte in merjenje moči v družinah ter težave v vrtcu in šoli. Starši obupujejo in povedo, da jih otroci ne spoštujejo, vedenje otrok pa je čedalje bolj problematično. V šoli opažam, da je v zadnjih desetih letih sprememba ogromna. Če so bili včasih težko vodljivi, uporniški in pogosteje potrebni posebne obravnave najstniki, učenci zadnjih dveh ra­zredov osnovne šole, je sedaj vse več težav pri najmlaj­ših. Starši pogosteje kot kadarkoli povedo, da otrokom niso kos že v nižjih razredih. Mnogi so že zgodaj vdani v usodo in dvignejo roke. Rečejo, da na svojega otro­ka nimajo več nobenega vpliva, in prosijo za pomoč učitelje. Učitelji nimajo takšnega vpliva na otroke kot starši, saj se otroka nikoli ne dotaknejo na način, kot se ga starš. Otrok ima mamo in očeta rad, zato imata nanj lahko največji vpliv. Torej je pomembno, da doma dosledno vztrajamo pri nekaj družinskih pravilih in pravilih obnašanja.

Spoštovanje otrok

Po mojem mnenju je z vsakim otrokom v vsakem tre­nutku potrebno ravnati spoštljivo. Deklica pri trinajstih mi je pred časom, ko sem jo vprašala, o čem naj pišem staršem v Zmajčku, rekla, naj napišem, naj starši neha­jo kričati na otroke, z njimi grdo govoriti, jih poniževati in žaliti. Meje lahko postavljamo tudi na spoštljiv način. Z mir­nostjo in vztrajnostjo. Če jaz verjamem, da ni dobro, če otrok igra vsak dan računalniške igrice, temveč le enkrat tedensko, me lahko vsak dan vpraša, če mu do­volim, in jaz mu bom vsak dan znova rekla, da ne do­volim. Kaj nam pomaga, da ohranimo mirno kri? To, da si vedno znova odgovorimo, kaj je naša naloga. Naloga starša je, da postavlja meje, in naloga otroka, da jih pre­skuša prestaviti. Moder starš bo najprej trdno postavljene meje v času otrokovega odraščanja rahljal, nekatere opuščal in po­stavljal nove. S tem bo otroku omogočil, da se nauči ne le ubogati, temveč tudi pogajati in sprejemati kompro­mise. Malo po moje in malo po tvoje. S spoštljivim od­nosom bomo otroku za življenje morda dali še največ, naučili ga bomo etičnega ravnanja.

Kako postaviti meje

Včasih se zdi, da imamo težave pri postavljanju meja otroku, partnerju, sodelavki, prijatelju pogosto takrat, ko niti sami ne vemo točno, kaj se nam zdi prav. Veliko pravil in prepričanj so morda prepričanja naših staršev ali pogosta v družbi. Takrat nismo pristni in to se čuti, najbolj pa to čutijo otroci. Če smo doma po slovenski navadi v copatih, verjetno nimamo težave, da bi pri tem vztrajali. In redko slišim, da bi imeli starši težave s tem, da se otroci ne bi hote­li sezuvati. Seveda, saj je v tem primeru naša zahteva res naša. Če pa imamo pravilo, da otrok lahko gleda risanke pol ure na dan, ker smo nekje prebrali, da je to v redu, v resnici pa si globoko v sebi želimo, da bi morda pozabili na uro in otroku dovolili, da gleda dlje, zato da imamo mi mir, v zahtevi ne bomo suvereni. In otrok nas bo preskušal, verjetno bomo kdaj tudi popu­stili. Nič ni narobe, če popustimo, le spremembo pravil moramo pojasniti, npr. dlje lahko gleda risanke ob so­botah, ker je konec tedna ali ko imamo obiske … Tako bo otrok vedel, da to ni vsak dan. Pri nas doma smo tako rešili težavo s čokoladnim namazom. Vsak dan smo se prepirali, saj bi ga vsak dan jedli na kruhu! In smo postavili pravilo, da se čokoladni namaz je le na palačinkah.

Besede so pomembne

Če je trinajstletnica opozorila na neprimernost nasilne komunikacije starša z otrokom, kar kričanje, poniževa­nje in obsipavanje z vulgarnimi izrazi zagotovo je, bi sama rada omenila drugo stran. Kadar se starši bojimo, da bi bili avtoritarni, kot so bili naši starši, ali da bi naredili vzgojno napako, začnemo komunicirati negotovo in nejasno. Včasih sebe postavimo kar v tretjo osebo: »Mamica te prosi, da ne nagajaš sestrici.« V takšni izjavi ni zaznati odločnosti in verjetno je tudi otrok ne bo. Ali pa tole: »Ali lahko, prosim, pospraviš igrače?« Mene je sin že davno vzgojil s tem, ko mi je odgovoril z ne. Kako sem ga debelo pogledala! Pa je nadaljeval: »Če zahtevaš, da pospravim, reci pospravi igrače in ne ali jih lahko pospraviš.«
Slišimo tudi takšne izjave: »Grda si, ker nagajaš sestri­ci!« Bodimo pozorni, da podamo komentar na otrokovo vedenje in ne na osebnost, kot je v tem primeru. Ta de­klica ni grda, le nagajala je sestrici. Predvsem mame pa v želji po tem, da bi nas otrok upošteval, posežemo tudi po čustvenem izsiljevanju: »Mami bo žalostna, če ne boš pojedel kosila.« Morda bo po taki izjavi sin pojedel kosilo, vendar bo razlog napačen. Pojedel bo, ker noče, da je mami žalostna. Sporočilo, ki mu ga bomo ob tem predali, je, da je sreča njegove mame odvisna od njega.
Teža, ki jo otrok nosi v primeru takšne pasivne drže starša, je prevelika, da bi jo on zmogel. Odgovornost se prenese s starša na otroka in otrok tega ne zmore. Jesper Jull pravi, da ti otroci postanejo bolj ali manj hiperaktivni in zmedeni. Bodimo jasni v izjavah, otroku povejmo, kaj točno ni naredil prav in kaj od njega pričakujemo. Namesto »Ne nagajaj!« raje »Ne vleci sestrici igrač iz rok. Prosi jo, naj ti jih posodi.«
Asertivno postavljanje meja otroku ali odrasli osebi je vsekakor nekaj, kar je težko obvladati. V odnose vsto­pamo z vzorci, ki smo jih dobili v svojih matičnih druži­nah. Kadar smo v dobri kondiciji, lahko ravnamo tako, kot piše v knjigah, kadar pa smo utrujeni in nervozni, zlezemo v stare vloge. In če smo kot otroci trpeli zatira­nje, bomo težko postavljali meje na način, ob katerem se bomo počutili suverene. Vedno moramo izhajati iz sebe. Ni najboljšega načina postavljanja meja, temveč najboljši način, ki velja zame in za mojega otroka ali partnerja, sodelavca … Vse pove­dano je le za premislek, priložnost za samospraševanje in morda drug pogled na odnose in komunikacijo. Če želimo kaj spremeniti, pa to terja trening in ne enkraten ali petkraten poskus.

Želim vam, da bi zmogli brez nasilja in z odločno ter hkrati ljubečo držo pospremiti otroka v življenje.

 

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, februar 2021 (št. 6, letnik 27)

Viri

– Jull, J. (2008), Kompetentni otrok: družina na poti k novim temeljnim vrednotam, Radovljica: Didakta.

Foto: iStock