Posebni časi za posebne misli

Tina Plahutnik, univ. dipl. socialna delavka

Decembrski članek pišem v negotovih časih, ko ne vemo, kaj nas čaka konec leta. Bomo zaprti za štiri stene? Kako bomo praznovali božič, silvestrovo? V družbi najbližjih, v družbi širše družine, v druž­bi prijateljev? Pred leti sem se v članku spraševala, kaj je bistvo praznikov in neizogibno se to sprašu­jem tudi zdaj. Posebni časi so za posebne misli. Čas se je ustavil in nam dal priložnost za obračun …

Vrednote

Kaj mi je v življenju najpomembnejše? Kaj me razve­seli? S kom rada preživljam prosti čas? Za kaj sem se pripravljen potruditi? Za koga?Katere so moje vrednote? Družina, prijateljstvo, pove­zanost, spoštovanje, poštenost, delavnost, dosežki, de­nar …? Katere so na prvih mestih?
Vsak človek ima drugačen vrednotni sistem. Kar je meni pomembno, nekomu drugemu ni. Pri petnajstih mi je bilo pomembno nekaj popolnoma drugega kot sedaj. Kot najstniki smo na prva mesta postavljali prija­telje in zabavo, zdaj verjetno razumevanje v družini in zdravje ali pa znanje, uspeh v službi, dober avto. Raz­lični smo si. Eno pa nam je skupno: vsi, ki beremo te vrstice, imamo družino, enega ali več otrok, morda tudi partnerja. In moja družina so moji ljudje, ki jih želim imeti ob sebi. So moj smisel življenja. V službi me kaj hi­tro lahko nadomestijo z drugim, doma … doma je druga­če! Joe Biden je tik pred izvolitvijo za senatorja (1972) postal vdovec z dvema majhnima sinovoma. Ob zapri­segi je rekel: »Če bi se v naslednjega pol leta izkazalo, da ne morem biti dober oče in obenem dober senator, obljubim, da bom guvernerju sporočil, da je drugega senatorja lahko najti, drugega očeta pa ne.«

Družina nas usodno zaznamuje. Taki kot smo, smo v veliki meri zaradi družine, v kateri smo živeli. Pa ne le zaradi lepega, temveč tudi zaradi vseh bolečin, ki so nas kalile, včasih tudi hromile. Enako velja za naše otroke. Neznani avtor je rekel, da ko človek odraste, nosi podobo svoje družine s seboj. Njena toplina ga na­redi sočutnega, njena trdnost mu daje življenjsko moč in njene vrednote so mera njegove dobrote. Otroci nas opazujejo ves čas. Naša odnos do stvari in ljudi, do dru­žine in življenja ves čas ‘skenirajo’ in si na podlagi tega, kar vidijo in doživijo, ustvarijo svoj vrednotni sistem.

Tesnobno priklopljeni ali veselo odklopljeni?

Kaj je pomembnejše od popoldanskega valjanja na kavču s svojim malčkom, branja pravljice, namizne igre, peke piškotov, stiskanja v dvoje?
Prav nič. Vsi telefonski klici, SMS-i in elektronska spo­ročila lahko počakajo, saj vendar nimamo doma urgen­ce, da bi morali biti štiriindvajset ur na voljo. Privošči­mo si odklop.
Izraz FOMO (fear of missing out) opisuje strah pred tem, da bomo nekaj zamudili, če ne bomo ves čas spre­mljali dogajanja na elektronskih napravah. Nekateri ljudje so priklopljeni na napravo, namesto nase in na svojo družino. Otroci v šoli mi povedo, da mama ali oče ves čas brskata po telefonu, da jih na pol poslušata in avtomatsko pritrjujeta. Preizkusijo ju in »kar nekaj govorijo«, da vidijo, če jih poslušata. In starša, ki sta pri­klopljena na telefon, seveda ne opazita, da si otrok iz­mišljuje nesmisle. Polna usta so nas, da je otrok vedno na prvem mestu. Ampak njega ne prepričajo besede, temveč vedno dejanja. Prednost današnje tehnologije je, da se nam zabeleži klic, elektronsko sporočilo in lah­ko kadarkoli odgovorimo. Ni potrebno takoj.
V prazničnem decembru poskusimo uresničiti tisto drugo, JOMO (joy of missing out). Trudimo se najti ravnovesje med resnično potrebo po takojšnjem odgo­varjanju in našim občutkom, da je nekaj nujno. Najdi­mo veselje v tem, da bomo kaj zamudili. Nič hudega se ne bo zgodilo, nujne stvari bomo že pregledali, ko bo čas. Izklopimo mobilne podatke in WiFi – vklopimo jih, ko se bomo za to odločili. Ni potrebno, da nam telefon ves čas cinglja in vleče pozornost od ljudi na napravo. Sami s seboj se dogovorimo, kdaj bomo pregledali spo­ročila! Morda vsak večer po večernem dnevniku?

Kaj šteje v življenju?

Ali moja sreča obstaja le, če je zabeležena in objavljena na spletu? Vsekakor bomo želeli poslikali priprave in praznovanja v decembru. Spomini nam veliko pomeni­jo in fotografije ali posnetki so dragoceni. Pa vendar bi bila tudi tu primerna zmernost. Pomislimo, česa se mi spomnimo iz svojega otroštva. Kaj nam je od prazno­vanj ostalo v spominu? Ali tisto, kar je bilo zabeleženo na fotografijah? Darila? Se jih sploh spomnimo? Jaz imam najbolj v spominu vonj v kuhinji pri stari mami, nasičen z mnogoterimi vonji, po praženem krompirju, goveji juhi, flancatih, potici. V kuhinji je bilo vedno vro­če, saj se nas je veliko zbralo. Vidite, to je moj spomin, pa ni bil nikoli ovekovečen na fotografiji. Kakšen je vaš spomin? Kakšen bo otrokov spomin?
V življenju štejejo izkušnje. Se spomnite verig iz papir­ja, ki smo jih izdelovali v šoli in z njimi okrasili učilni­co? Zakaj tega ne bi naredili doma? Otrok bo imel celo popoldne veliko dela, da bo narezal trakce in jih zlepil skupaj. In to si bo za vedno zapomnil, za razliko od npr. novih okraskov za novoletno jelko, ki jih bomo kupili.

Lov na darila

Kaj če bi letos otroku pričarali še malo več čarobnosti kot po navadi? Za spremembo ga lahko pod smrečico ne čaka darilo, temveč pismo z navodili za iskanje za­klada. Otroci v tem uživajo. Preizkušeno. Zaklad išči­mo v stanovanju ali v okolici stanovanja, hiše. Darilo skrijmo. Do njega naj pelje pot, označena z znaki (npr. puščice ali zvezdice), ali pa naredimo posamezne po­staje. Na vsaki postaji otroka čaka uganka ali naloga (npr. pet počepov). Tako bo še bolj zanimivo.

Ali se poznamo?

Katera je najljubša barva mojega otroka? Katera pesem razneži partnerja? Ali se poznamo? Ali se želimo po­znati? V službi imamo ‘teambuildinge’, na katerih spo­znavamo sodelavce. Vzemimo si čas za ‘teambuilding’ tudi doma.
Poseben mesec v posebnem letu je primeren trenutek, da ustavimo čas in se posvetimo svojim najbližjim. Ugasnimo televizijo, ne oglašajmo se na telefon, tem­več se posvetimo partnerju in otrokom. Pogovarjajmo se. Spoznajmo se. Če tega ne počnemo pogosto, si lah­ko pripravimo igrico, da bo pogovor lažje stekel.
PREDSTAVIM SE! Zapišimo preprosta vprašanja ali jih nadomestimo s simboli, da bodo tudi malčki lah­ko sodelovali. Vsak družinski član naj izvleče listek in odgovori. Na listkih so lahko narisani avto (Kateri je tvoj najljubši avto?), bomboni (Katera je tvoja najljubša slaščica?), napisano vprašanje (Kaj imaš rad pri babici? Kaj ti je bolj všeč, gozd ali morje?).
ALI TE POZNAM? Izhodišča lahko narišemo ali napi­šemo na trše listke in jih uporabimo kot karte. Izvleče­mo karto pri sosedu in povemo, kar mislimo, da bi on odgovoril. Prav zanimivo bo videti, če se poznamo.
Vprašanj in tem za pogovor je neskončno. Že sama priprava materiala za igri je lahko zabavna in polna spoznanj. Zanimivo bo videti, kako se individualnost vsakega družinskega člana izraža skozi predlagane teme, vprašanja. Mož bo predlagal popolnoma drugač­na vprašanja kot sin, hči …

Samoevalvacija in samorefleksija

To, da vemo, kje smo, je nujen predpogoj za to, da lahko načrtujemo, kam gremo. Kakšno je bilo letošnje leto? Kaj mi bo ostalo v lepem spominu? Lahko si pripravi­mo nedokončane stavke, ki jih izpolnimo zase ali pa jih podelimo s partnerjem. Teme so lahko tudi lahkotnej­še, da bo bolj zabavno.
Kaj je zaznamovalo moje leto 2020? Nekaj idej: Letošnje leto si bom zapomnila po … Naučil sem se … Spoznala sem … Najljubša pesem … Najljubša knjiga … Najljub­ši film … Najboljša zabava … Največja dogodivščina … Novo doživetje … Moji prijatelji … Želim si … Drugo leto bi rad … Misel leta …
Zapise lahko shranimo in jih vsako leto dopolnimo. Čez leta bo zanimivo prebirati, kaj smo doživljali v letu 2020, kaj nas je navdušilo, s čim smo se ukvarjali.

Želim vam, da bi se imeli v posebnih časih še posebej lepo s posebnimi ljudmi.

 

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, december 2020 (št. 4, letnik 27)

Viri

Foto:  iStock
https://www.rtvslo.si/4d/arhiv/174727577?s=tv, pridobljeno 30. 10. 2020.
www.safe.si, pridobljeno 2. 11. 2020.