Pogovor med starši in otroki

Tina Zupančič, univ. dipl. soc. del.

V poletnem času sem opazovala starše in v njih uzrla tudi sebe. Kadar smo utrujeni, se čutimo nemočne, včasih posežemo po obtoževanju, celo po takem govorjenju z otroki ali o njih, ki sporoča, da je z njimi nekaj narobe in smo mi žrtve njihove neubogljivosti, nespoštljivosti. Pozabimo, da smo mi odrasli in oni otroci. Drži, da so nekaj prinesli s seboj na svet, vendar pa smo mi njihovi vzgojitelji. Zato se mi zdi primerno, da se v pogovor med starši in otroki malo poglobim.

Nikakor ne želim zapeljati razmišljanja v smeri, da je otrokom vse dovoljeno, da so oni žrtve naše neustrezne vzgoje. Premetavanje krivde z ene na drugo stran nič ne spremeni, samo ohromi, užalosti in prestraši. Biti starš je težko,  ihče od nas se ni šolal, da bi postal mama ali oče, pa tudi če smo vzgojitelji, učitelji, psihologi … V najintimnejše odnose prinesemo sebe kot človeka, z vsemi vzorci, ki smo jih prejeli v lastni družini. Ti ležijo globoko v nas, pogosto se jih niti ne zavedamo.

Pogovor namesto govora

Starši včasih namesto pogovora izberemo govor. Preden se pogovarjamo z otrokom, moramo pri sebi razčistiti, ali mu želimo le nekaj sporočiti ali nas zanima, kako on razmišlja o neki stvari. In če je odgovor pogovor, naj bo pogovor. Ta pa je vedno dvosmeren. V pogovoru mi je nek fantek rekel, da je opazil, da ko prijatelj naredi kakšno neumnost, ga mami samo okrega. Pa sem ga vprašala, kaj bi se mu zdelo primernejše. Odvrnil je, da bi bilo bolje, če bi ga mama vprašala, kaj misli o tem, kar je naredil. Potem bi moral razmišljati o svoji napaki in bi mu bilo del časa neprijetno, zato bi čutil, da je nekaj res storil narobe. Mnenje otroka je vedno dragoceno, saj vidimo, kako razmišlja in ga tako lažje vzgajamo. Poleg tega se nauči sprejeti odgovornost za svoja ravnanja. Beseda odgovornost skriva v sebi besedo odgovor, kar pomeni, da moraš podati odgovor na svoje ravnanje. Starši si običajno želimo, da bi naši otroci sprejeli posledice svojih vedenj in morebiti popravili škodo, ki so jo naredili. Tega se dolgo učijo in za to jim dajmo priložnost. Upam si trditi celo, da se tega učimo celo življenje. In nekateri odrasli se nikoli ne naučijo.

Govorite manj in povejte več

Verjetno vam je znana situacija, ko otroku ves čas ponavljate, da mora pospraviti za seboj, vendar tega ne naredi. Ali pa, da ne sme več buljiti v tablico, a jo ima še vedno pred seboj. Nejevolja nas zapelje, da preveč govorimo. Navodila naj bodo kratka in jasna, saj se otroci v našem pretiranem govorjenju včasih izgubijo, poleg tega sporočilo postane polje polemike. Če zahtevamo, da pospravi za seboj, to recimo jasno. Npr.: »Zdaj pospravi lego kocke v zaboj.« Ali pa: »Takoj odloži tablico.« Včasih hočemo biti prijazni in rečemo: »Ali lahko, prosim, odložiš tablico?« Ta stavek vsebuje vprašaj, kar pomeni, da ga otrok ne dojema nujno kot zahtevo, temveč izbiro. Mame včasih rečemo, da jih otrok ne uboga, očeta pa. Ne razumemo, zakaj in se čutimo nemočne, nespoštovane. Morda tiči razlog v tem, da očetje večkrat zahteve postavljajo kratko in jasno, mame pa s svojo milino želimo le dobro, nočemo prizadeti, težko gledamo otroka, ki je žalosten ali jezen, zato zahtevo izrečemo manj jasno, skorajda kot prošnjo. Starejši sin mi včasih reče, naj, če nekaj zahtevam, tako rečem, ne pa da zavijam v vato in dajem vtis, da izrečeno ni zahteva. Ja, otroci nas marsičesa tudi naučijo, če si dovolimo.

Kdaj, koliko in kje se pogovarjamo

Učiteljica je opazila, da ima veliko otrok šibek besedni zaklad. Staršem je svetovala, naj se z otroki pogovarjajo tudi o nevsakdanjih stvareh, naj se njihov pogovor ne vrti le okrog umivanja, hranjenja, skrbi za domače in šolske obveznosti. Kajti pogovor razvija center za govor in je poleg branja tisti, ki nam širi besedni zaklad, ta pa je nujen tudi za to, da znamo izraziti svoje želje, pričakovanja, zahteve in na koncu koncev, da smo prijetni sogovorniki. Tako kot mi, se tudi otroci radi pogovarjajo s tistimi ljudmi, ki imajo kaj povedati, o ptičkih, dinozavrih, vesolju … In če otrok nima besed, bo težko kompatibilen sogovornik in sprejet v vrstniški skupini. Opažam, da se danes nekateri otroci, predvsem pri fantih je to večkrat opaziti, med seboj pogovarjajo samo o računalniških igricah, kot da resničnega sveta ne bi bilo. Starši lahko uravnotežimo virtualno in realno s tem, da otroku omogočimo doživetja in pogovor o drugih temah.
Marko Juhant pravi, da se moramo z otroki pogovarjati o ljubezni in smrti, o odnosih. Pogovarjamo se lahko ob dogodkih iz vsakdanjega življenja, ob pravljicah, risankah. Vprašajmo otoka, kaj si on misli o zgodbi, o nekem neprimernem vedenju sošolca, spodbujajmo ga, da razmišlja, da si ustvari lasten svet vrednot. Ko pride iz šole ali vrtca, ga morda vprašamo: »Kako je bilo v šoli?« In on odgovori: »V redu.« Kaj storimo po tem? Ali nadaljujemo z gospodinjskimi opravili, branjem knjige ali brskanjem po internetu ali nadaljujemo pogovor? »S kom si danes sedel pri kosilu? Ali sta se kaj prijetnega pogovarjala? Ali ste pri pouku kaj delali v skupinah? S kom si bil skupaj? Kako vam je šlo delo od rok? …« Juhant doda, da so nekateri stvari, o katerih se pogovarjamo le enkrat, kot na primer, ali delaš domačo nalogo, ali moraš hoditi v šolo, ali pri rdeči luči počakaš, ali odneseš smeti, ali lahko brata brcneš v trebuh. Pravi: »Potem se ni več kaj pogovarjati. Potem pridejo ukrepi! Sem sodijo, obveznosti, olika, medsebojni odnosi, varnost.« In nadaljuje: »Z otroki se pogovarjajmo ob vsaki priliki. Kadar je ni, jo starši lahko ustvarimo. (Juhant, str.9)

Intimni pogovori in pogovori za vsaka ušesa

Osebno menim, da vsi pogovori niso za povsod, verjetno se z odraščajočo hčerko o menstruaciji ne boste pogovarjali v trgovini. Na sprehodu v gozdu ali pa v avtu je to seveda primerno. Morda celo bolj kot doma za mizo, kjer bi vas morala ves čas gledati v oči in bi ji bilo nerodno. Prav tako se mi ne zdi primerno, da se pred drugimi ljudmi pogovarjamo o otrokovih šibkostih. Če otroku kdaj pa kdaj uide v hlače, res ni potrebno, da se s prijateljico to pogovarjata pred otrokom in ga morda celo pobarate, naj vam potrdi: »A ne, kdaj pa kdaj je zjutraj mokra postelja. Se zgodi.« Otroka je sram in ni potrebne, da ga izpostavljamo pred drugimi. S tem ko pazimo, kaj se s kom kje pogovarjamo, mu tudi sporočamo, kaj so intimni pogovori, kaj se pogovarjamo v prijateljskem krogu in kaj v javnosti. To je pomembno tudi zato, ker si najbrž ne želimo, da otrok v vrtcu ali šoli razkriva vse družinske intimnosti, poleg tega je to podlaga tudi za kasneje. Da bo otrok pridobil občutek, kaj se deli z najbližjimi in kaj s celim razredom ali celim svetom na socialnem omrežju. V javnosti raje razpravljajmo o izletih, knjigah, kužkih, kaj bomo pripravili za kosilo …

Vprašanja brez konca

Ko mine faza zakajčkov, ko otrok na vsak naš stavek odgovori z zakaj, s spraševanjem ne preneha. Včasih smo starši že kar obupani, saj vprašanjem ni konca. Če dobro pomislimo, bi nas to moralo neznansko veseliti, saj to pomeni, da imamo radovednega otroka, ki kot goba srka vsako novo informacijo. Pustimo mu, da čim več sprašuje, mi pa mu poskušajmo odgovarjati. Če ne znamo, naj nam ne bo nerodno, poiščimo odgovor. S tem bomo otroku tudi pozitiven vzor. Včasih mu lahko vprašanje tudi vrnemo. Npr.: »Mami, ali želve ležejo jajca?« »Kaj pa ti misliš?« Otrok bo morda odgovoril, da ne ve, ali pa bo nadaljeval: »V vrtcu je vzgojiteljica brala knjigo o mali želvici, ki se je izvalila iz jajca. Ali se res izvalijo iz jajca?« Otroka smo s tem spodbudili, da nam pripoveduje o svojem svetu. Lahko mu odgovorimo in se vrnemo na zgodbico. Vprašajmo ga, o čem je tekla zgodba, in že imamo temo za pogovor.

Pomanjševalnice

Majhni otroci so ljubki, mehki, nežni, z visokim glaskom in kar kličejo po tem, da bi v pogovoru z njimi uporabljali pomanjševalnice. Otrok pa že od vsega začetka potrebuje komunikacijo v pravilni in jasni izgovorjavi, saj bo le tako lahko gradil svoje govorne sposobnosti in klepetal s komerkoli, odraslim ali otrokom tako, da ga bo ta razumel. Predlagam, da pomanjševalnice prihranimo za ljubkovanja in jih ne uporabljamo v vsakdanjem pogovoru.

Poslušajmo otroka

Otrok ob sebi vedno potrebuje sogovornika. Največkrat so to vrstniki, vendar smo prav starši tisti, ki smo vedno ob njem in vedno bomo in torej tisti, ki damo otroku občutek varnosti, sprejetosti za vedno. Naj sprašuje, razlaga, pojasnjuje. Poslušajmo ga. Ne jemljimo mu besede, ker vemo več od njega. Potrpežljivo poslušajmo, naj pove do konca, in šele, ko konča, odgovorimo, pokomentirajmo … Izognimo se stalnemu ocenjevanju, saj je vendarle jasno, da skoraj vedno vemo več kot otrok in imamo bolj izdelana stališča ter vrednotni sistem. Če želimo biti otrokov vseživljenjski sogovornik, poskušajmo biti v njegovi koži. Otrok nas bo sprejel kot sogovornika, če se bo počutil enakovrednega, razumljenega in bo v nas našel razumevajočega poslušalca in hkrati svetovalca. Zavedajmo se, da otrok še ni zrela osebnost, da je v svojem razmišljanju, znanju in načinu pripovedovanja še omejen. Pomembno je, da njegova pripovedovanja sprejemamo brez sodb. Naj sam spozna, da je veliko njegovih zamisli dobrih, vse pa prav gotovo niso. Pazljivo dodajajmo svoja védenja in poglede na način, da bo otrok še vedno čutil, da je to, kar nam je povedal, pomembno.

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, oktober 2020 (št. 2, letnik 27)

Viri

Foto:  iStock

JUHANT, Marko (2012), Pogovori, Praše: Čmrlj https://mojpogled.com/otrok-potrebuje-za-razvoj-pogovor/, pridobljeno 9. 2020.