Otroci v prometu

Petra Kastelic Marinko, univ. dipl. socialna pedagoginja

Kolikokrat se zgodi, da v avtu, ko se vozimo skupaj z otrokom, zapeljemo skozi rumeno ali celo rdečo luč? Se jezimo na počasne ali prehitre voznike? Vozimo preko omejitev? Telefoniramo? Verjetno večkrat, kot bi to radi na glas priznali. Pri tem po­zabljamo, da nas naši otroci opazujejo in bodo za­gotovo prevzeli nekaj naših vzorcev vedenja tudi v prometu. Tam pa gre za življenjsko ogrožajoče si­tuacije, zato je prav, da kot starši temu namenimo nekaj pozornosti.

Otroci vidijo, otroci naredijo!

vedno tudi nekam mudi. Hitro se zgodi, da smo prehitri, nestrpni do voznikov, ki upoštevajo omejitve hitrosti ali pa so celo počasnejši. Morda med vožnjo opravimo nekaj telefonskih klicev, napišemo kakšno sporočilo. Otroci nas opazujejo in nič ne bo pomagalo, če bomo najstniku skušali dopo­vedati, kako nevarna je uporaba mobilnega telefona med vožnjo, če pa nas je celo življenje opazoval pri tem početju. Malokdo od nas ve, da uporaba telefona med vožnjo (z ali brez uporabe prostoročne naprave) lahko poveča verjetnost prometne nesreče tudi do 3-krat, pisanje sporočil pa celo do 4-krat. Če voznik telefoni­ra med vožnjo, to lahko primerjamo s tem, kot da bi v krvi imel 0,8 promila alkohola – zaznavanje okolice se močno poslabša in je počasnejše, prav tako je počasnej­ši reakcijski čas (celo za 35 %), poveča se možnost, da zavijemo na nasprotni vozni pas. Zanimivo je, da upo­raba mobilnega telefona med vožnjo predstavlja večje tveganje trčenja, kot če smo pod vplivom še dovoljene mere alkohola ali pod vplivom marihuane.
Omejitve hitrosti se nam včasih zdijo smešne in jih (če jih) upoštevamo le zaradi nevarnosti, da nas bodo v nasprotnem primeru ujeli merilci hitrosti. Redkeje pa pomislimo, da so omejitve v naseljih z razlogom 50 km/h, v bližini vrtcev in šol pa z razlogom 40 oz. 30 km/h. Ob taki hitrosti lahko namreč pravočasno odreagiramo v primeru, če otrok skoči na cesto in pri tem ne povzročimo hudih ali celo smrtnih poškodb. Alkohol in vožnja pa je tema, ki zahteva skoraj samostojen članek, saj je naša kultura tako prežeta s pitjem, da se nam zdijo predlogi, ki bi za voznike uvedli zahtevo po 0 promila alkohola v krvi, skrajno absurdni.
Morda smo prepričani, da smo ravno mi tisti, ki lahko zbrano in kakovostno počnejo več stvari hkrati. Vendar je glede na sodobne raziskave nevroznanosti večopravilnost za naše možgane le mit. Človeški možgani namreč ne opravljajo dveh nalog hkrati, ampak (hitro) preklapljajo med različnimi nalogami. Tako preklapljanje pomeni manjšo učinkovitost in možnost za več napak in nas sčasoma izčrpa. Ne glede na to, da smo prepričani, da smo kljub telefoniranju med vožnjo enako zbrani, da vožnja 10 km/h čez omejitev res ni nič takega, eno ali dve popiti pivi pa povzročita večjo zbranost, je dovolj le ena sama izkušnja, ki nas zaznamuje za vedno.
Pa da ne pozabimo najpomembnejšega: otrok nas opazuje in si shranjuje podatke, vzorce vedenja v “možganski disk”, da se bo kasneje “znal ustrezno” obnašati za volanom. Sicer drži, da je delo z mladimi glede prometne varnosti boljše, intenzivnejše, pogostejše, kot je bilo v naših časih, a še vedno smo starši najpomembnejši model učenja.

Skozi oči otroka 

Otroci niso naši spremljevalci le v avtu, ampak tudi na sprehodu, kolesarskem izletu, na rolerjih ipd. Izposta­vljanje otroka izkušnjam v prometu kot pešca ali kole­sarja je ključnega pomena za njegovo kasnejšo samo­stojno udeležbo v prometu. Tudi na tem mestu je nujen naš dober zgled, pogovor o prometu, učenje prometnih znakov, ubeseditev naših postopkov, npr. prečkanja ceste. Še zdaleč pa to ne zagotavlja, da lahko otrok, mlajši od 7 let, samostojno sodeluje v prometu kot pešec, pred desetim letom pa kot kolesar. Zakaj?
Večkrat sem v šoli že slišala vprašanje staršev, zakaj se izpit za kolo dela šele v petem razredu in ne prej. To nakazuje na prepričanje nekaterih staršev, da so otroci le pomanjšani odrasli in da lahko desetletnik ali celo mlajši enako ocenjuje situacije v prometu kot odrasli. Zopet poudarjam, da tako omejitve hitrosti kot tudi starostne meje, pri katerih otrok lahko hodi sam peš iz šole, opravlja kolesarski izpit in kasneje izpit za avto, niso naključne. Povezane so z razvojnimi stopnjami otroka, zmožnostmi, ki jih ima otrok na tisti stopnji ra­zvoja. Ne glede na to, kako pogosto se z njim pogovar­jate, ga izpostavljate izkušnjam v prometu, je še vedno otrok, ki lahko brez razloga s kolesom zavije s kolesar­ske poti na cesto, ne da bi prej preveril, ali je pot prosta. To se je namreč zgodilo meni, ko sem vozila ob družini kolesarjev in je mlajši otrok pred mano zavil na cesto v semaforiziranem križišču, da bi jo prečkal (pri zanj rdeči luči). Zgodba se je na srečo srečno končala, saj sem lahko pravočasno ustavila.

Vpliv čustev na otrokovo obnašanje v prometu 

Otroci stvari tudi v prometu dojemajo drugače, kar je povezano z njihovim umskim, čustvenim in socialnim razvojem. Ne poznajo še vseh pravil, imajo drugačen obseg pozornosti, delujejo pod vplivom čustev, ne znajo posploševati in vnaprej predvideti nevarnosti. Njihovo vidno polje je ožje kot vidno polje odraslega in zato kasneje vidijo vozila, ki prihajajo z leve ali desne strani. Prav tako ne morejo določiti smeri, iz katere slišijo prihajati vozilo. Njihova koncentracija je krajša, pozornost pa se zlahka preusmeri proč od upoštevanja pravil.
Pri otrocih še izraziteje kot pri odraslih na njihovo rav­nanje vplivajo čustva. To je nevarno zlasti v prometu, ko jih hitro premami kak lep avto, igrača v izložbi na drugi strani ceste, prestraši tovornjak, pes ali kak drug nenaden zvok. Takrat so njihove reakcije nepredvidlji­ve, saj je pozornost preusmerjena drugam in pozabi na pravila. Čustva so tisto, po čemer se ravnajo tudi, ko morajo upoštevati več informacij hkrati, saj jih težje kot odrasli organizirajo na bolj in manj pomembne. To vpli­va na njihovo čustveno odločitev. Poznam primer, ko je osemletni otrok zamujal v šolo, zato je bil v stresu. Pre­voz mu je ponudil neznanec, ki se je peljal mimo in je očitno opazil stisko otroka. Otrok je sprejel prijazno po­vabilo, saj je bil strah pred kaznijo (neopravičeno uro, kritiko učitelja, starša …) tisti, ki ga je vodil pri njegovih odločitvah. Pri tem je nevede zanemaril svojo varnost. Ta zgodba se je srečno končala, otrok je namreč varno in pravočasno prispel v šolo, ne da bi se zavedal svoje tvegane, nevarne odločitve. Če odštejemo neznanca, ki predstavlja drugo vrsto nevarnosti, si lahko predstavljamo, kako lahko otrok v tem stanju podredi svojo varnost pravočasnemu prihodu v šolo. Enako se zgodi, če ste na drugi strani ceste vi in pokličete otroka. Ta v trenutku veselja, da vas vidi, ne bo preveril, ali je cesta prazna, temveč bo stekel čeznjo.
Otroci ne znajo vnaprej predvidevati nevarnih situacij, ki so nujne za sprejemanje varnih odločitev v prometu. Lahko izhajajo le iz konkretnih situacij, ki jih poznajo. Ne zmorejo še posploševati, da bi lahko iz pravila, ki velja npr. pri prečkanju “domačega” prehoda za pešce, to posplošili na prehod za pešce v mestu, kjer je promet gostejši in so tudi hitrosti višje.

Skupaj na pot

Da bo naš otrok lahko varno in samostojno sodeloval v prometu najprej kot pešec, kasneje kot kolesar in voznik, moramo skupaj z njim opraviti dolgo pot. Gostota prometa in hitrosti so se zvišale in strah nas je misli, da bo moral naš majhen otrok enkrat sam peš v šolo in domov. Ta strah in skrb ter posledično pretirana zaščita otroka nas ne smejo voditi pri naših odločitvah, ali bomo otroku sploh dovolili peš v šolo. Slej ko prej se bo namreč znašel v situaciji, ko bo moral neko pot sam opraviti peš ali s kolesom. Več bo imel izkušenj, bolje se bo znal odločati.
Poznavanje opisanih razvojnih značilnosti otroka in pravil, kdaj sme otrok samostojno sodelovati v prome­tu, je osnova, z otrokom pa je potrebno delati od malih nog. Že pred vstopom v šolo z otrokom večkrat preho­dimo pot do šole, skupaj pogledamo, kje mora biti še posebej previden in pozoren. Kasneje ob skupni hoji preverjamo, ali je sposoben samostojno prehoditi pot, in sicer tako, da nam opisuje, razlaga, kaj vidi in kaj raz­mišlja. Skupaj z otrokom tudi ocenimo, kdaj je ravnal dobro/varno in kdaj ne. Postopoma mu začnemo pre­puščati samostojnost in ga preko opazovanja počasi spuščamo na samostojno pot. Vendar pa moramo od­rasli zopet vskočiti, ko se situacija v prometu na poti v šolo spremeni (sneg, delo na cesti …). Zaradi omenjene otrokove nezmožnosti posploševanja se morda ne bo znal pravilno odločati, kako naj obhodi avto, ki je par­kiran na pločniku; kako naj prečka cesto, ko mu kupi snega zastirajo pogled ipd.
Situacij je nešteto in vseh res ne moremo predvideti, otrok niti ne moremo zaščititi pred vsemi nevarnostmi. Kar lahko storimo je, da se z otroki čim več pogovarjamo, se z njimi sprehajamo, kolesarimo in jih učimo ustrezne­ga vedenja v prometu. Ko bomo vse to storili, jih bomo morali spustiti in jim zaupati. To pa je vse prej kot lahko.

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, maj 2019 (št. 9, letnik 25)