Otroci so naše ogledalo 2

Tina Zupančič, univ. dipl. soc. del.

Če otroci doživljajo pomilovanje, se naučijo smiliti samim sebi.

Pogosto slišim starše, ki se jim smilijo malčki, ker morajo v vrtec ali v šolo. Pravijo, da jih zdaj čaka »služba« za celo življenje, da nikoli več ne bodo prosti, saj so vpeti v sistem. Otroci se pogosto veselijo šole in zaradi pomanjkanja izkušenj ne pomislijo, da bodo v šoli tudi kdaj trpeli, da bodo za kaj prikrajšani. Ne vzemimo jim te vznesenosti, naivnosti in optimizma.

Zaupajmo v otrokove sposobnosti in moč.

Otrok se staršem včasih smili, želimo mu prihraniti trud, utrujenost ali neuspeh. Namesto njega delamo domače naloge, plakate, ga opravičimo od pouka takrat, ko to ni upravičeno. Če mu tlakujemo pot tako, da namesto njega delamo stvari, ker se nam smili, mu s tem nehote sporočamo, da ne zmore. Tak otrok ne zaupa vase in ne more odkriti notranje moči. Tudi ob uspehu ne čuti globokega zadovoljstva, saj ga ni dosegel sam, torej ga ni vreden. Le če bomo mi zaupali v otrokove sposobnosti in zmožnosti, bo on zaupal sebi. Z vztrajnostjo, borbenostjo in zmožnostjo prositi za pomoč, ko resnično ne zmore sam, bo kos težavam in zahtevam, ki jih bo predenj postavljalo življenje.

Kdaj je bilo težje biti otrok

Starši včasih svoje otroštvo primerjamo z otrokovim. Pogovori med starši gredo nekako takole: »Joj, kako je bilo nam luštno. Šola je bila manj zahtevna, življenje ni bilo tako stresno, prosto smo lahko tekali naokoli … Zdaj pa so otroci pravi reveži, prav smilijo se mi. Le kaj jih čaka v prihodnosti?«
Otroci živijo tukaj in zdaj in se ne ozirajo za tem, kar smo doživeli mi. Včasih nas nostalgija zapelje v čudne smeri. Svoje otroštvo imamo v lepem spominu, bili smo radovedni, igrivi … in to že samo po sebi pomeni radost. Poglejte otroke! Ves čas skačejo, se veselijo, smejijo. Taki so pač otroci. Včasih pa obrnemo ploščo. Otroku govorimo, da ima v primerjavi z našim otroštvom vsega ne pretek. »Nič mu ne manjka, pa se pritožuje.« Dodamo še, da garamo cele dneve, on pa je nehvaležen. Pomilujemo sami sebe in otroku sporočamo, da je to v redu. Otrok se začne primerjati z nami in tudi on išče razloge, zakaj je dobro, da se pomiluje.

Posebne razmere

V času zdravstvene krize je marsikdo posegel po samopomilovanju. Razumljivo, saj smo se znašli v neznani situaciji, za štirimi stenami, ves čas skupaj. Postali smo kritični do vsega in vsakogar, do vrtca, šole, vlade … Če nismo pripravljeni nekaj narediti, temveč se le pritožujemo, je modro imeti v mislih sledečo misel: »Včeraj sem bi pameten in sem želel spremeniti svet, danes sem moder in spreminjam sebe.« (Rumi).
Osmislimo si življenje z drobnimi radostmi, pojdimo v naravo, ustvarjajmo, igrajmo se z otroki, pustimo kdaj umazano posodo in izkoristimo sončen dan. In samopomilovanje bo čudežno izginilo, dobili bomo zagon, voljo do življenja in spet nekaj tiste otroške iskrivosti, ki smo jo morda ob vsakodnevnem hitenju izgubili.

Če otroci doživljajo strpnost, se naučijo potrpežljivosti.

Za potrpežljivost je potrebna strpnost, ta pa pomeni sprejemanje in ne le prenašanje. Opazimo lahko, da nekateri ljudje skušajo delovati strpno, vendar čutimo, da s stisnjenimi zobmi le prenašajo stvari. Potrpežljivo čakanje je naporno tudi za odrasle. Pomislimo, kako se počutimo, ko čakamo v vrsti, da uredimo kakšno upravno zadevo. Otrokom je še težje, saj nimajo niti občutka za čas. Ne znajo še presoditi, koliko časa bodo čakali. Dolge poti z avtom tako znajo biti prava preizkušnja potrpežljivosti. Otrok kar naprej sprašuje, »kdaj bomo prišli, ali je še daleč« … Naučimo ga, kako se med čakanjem lahko sam zamoti. Šteje lahko avtomobile rdeče barve, vsak družinski član pove žival, ki se začne na določeno črko v abecedi, naštevajmo živali na črko M, dokler nam ne zmanjka idej ali si izmislimo kakšno drugo igrico.

So odrasli potrpežljivi?

Odrasli imamo zelo pogoste težave s čakanjem. Če vozimo počasi v strnjeni koloni, se ves čas pritožujemo, ali pa se v trgovini verbalno agresivno spravimo na trgovko, ker je po našem mnenju pred blagajno predolga vrsta in pričakujemo, da bomo na vrsti takoj. Otrok nas vedno opazuje. In ves naš trud učenja potrpežljivosti je zaman. Situacije, na katere nimamo vpliva, je preprosto potrebno sprejeti.

Učenje potrpežljivosti

Potrpežljivosti lahko otroka učimo vsak dan in to se nam bo obrestovalo, kadar bodo v situaciji, ko bodo res morali čakati. Ko otrok reče, da je lačen in pričakuje, da bo jed dobil takoj, mu mirno, potrpežljivo razložimo, da bo npr. makarone dobil, ko se bodo skuhali, opišimo mu postopek. Tako bo sčasoma dobil tudi občutek za čas. Naj nas ne zamika, da bi mu v roke porinili prigrizek, da bo lažje počakal na kosilo, kajti želimo ga naučiti, da bo nekoč znal čakati. Pa naj bo to v vrtcu vzgojiteljico, da mu da malico, ali pa v šoli učiteljico, da mu da možnost, da nekaj pove. Nismo slabi starši, če ne skočimo takoj, ko se otroku nekaj zahoče, temveč ga pripravljamo za življenje, ko ne bo središče sveta za vsakogar in bo moral potrpežljivo čakati na vrsto. Eden boljših načinov učenja minevanja časa in potrpežljivosti je vzgajanje rastlin. Posejmo vodno krešo ali katero drugo hitro rastočo rastlino in skupaj z otrokom opazujmo, kako kali, kako poganjajo listki. Ali pa na balkonu posadimo paradižnik, ki naj ga otrok ob naši pomoči in spodbudi zaliva ter skrbi zanj. Veselje, ki ga bomo opazili v njegovih očeh, ko bo rastlina rasla, ko se bodo začeli delati plodovi … je neopisljivo. Otrok bo ob tem dobil občutek, da stvari potrebujejo čas, človek pa potrpežljivost.

Če otroci doživljajo sprejemanje, se naučijo ljubiti.

Morda smo bili vzgajani tako, da smo si morali ljubezen staršev zaslužiti. Če smo kaj naredili narobe, so nas starši zasmehovali, poniževali ali ignorirali, ali ob napaki, ki smo jo naredili, rekli »ne maram te take« ali pa celo »grda si«. Nismo čutili, da smo popolnoma sprejeti, zato se nismo naučili brezpogojno ljubiti. Otroci potrebujejo brezpogojno ljubezen. Ljubezen je treba vselej dajati zastonj in ne kot nagrado za lepo vedenje, saj si vsi, majhni in veliki, želimo, da bi bili sprejeti, taki kot smo, z vsemi svojimi pomanjkljivostmi.

“Rad te imam,”  ni dovolj!

Ljubezen izkazujemo z nasmehi, objemi, poljubi, ljubečimi dotiki. Otroke moramo ljubkovati in božati. Ob gledanju risanke otroka stisnimo k sebi, naj glavo nasloni na naše prsi, mi pa ga božajmo po roki, glavi … Naj se vam otrok ne zdi prevelik za to, tja do desetega leta ali še dlje se bo rad crkljal.
Včasih pride otrok sredi noči v našo spalnico, ker ga je strah. Morda najprej pomislimo, da ga je potrebno utrditi, naj gre nazaj v posteljo, saj nima razloga, da bi ga bilo strah. Rajši ga pomirimo, stisnimo k sebi in ga pospremimo nazaj v posteljo. Če se vam zdi sprejemljivo, naj zleze k vam pod odejo. Tisti, ki ste bili tega deležni kot otroci, se mojemu pisanju čudite, saj se vam zdi samo po sebi umevno. Ampak ni … Česar smo bili sami deležni, marsikdaj prenašamo na svoje otroke, česar nismo doživeli, pa pogosto ne počnemo, saj se niti ne spomnimo. Brezpogojno sprejemanje otroka ne pomeni, da otroku vse dopustimo, da lahko dela, kar hoče, da ga za neprimerno vedenje ne kaznujemo. Pa vendar moramo jasno razmejiti med kritiko vedenja in kritiko osebe. To pomeni, da otroka okregamo, če udari bratca, vendar mu ne rečemo, da je zloben ali da ga ne maramo. Imamo ga radi, vendar ne dovolimo, da se pretepa.
Noben prijatelj ali partner ne more zapolniti praznine, ki jo nosimo v sebi, če s strani staršev nismo bili ljubljeni. Zato je tako pomembno, da sami kot starši otrokom vedno znova ne le rečemo, temveč tudi pokažemo, da jih imamo radi. Tako bodo imeli radi sami sebe in bodo verjeli, da so vredni ljubezni. Kot odrasli bodo lahko sprejemali in dajali ljubezen. Splošno vzdušje družinskega vsakdana ostane v otroku globoko zapisano, tudi ko odraste, in najpomembnejše vpliva na to, kako ravna in v kakšnih odnosih je kot odrasel. Družinske izkušnje in odnose bodo prenesli v svoje življenje, v odnose z naključnimi ljudmi, prijatelji in partnerji. Bolj kot kaj otrokom govorimo, je pomembno, kaj z njimi počnemo. Naše vrednote bo otrok prenesel tudi na svoje otroke. Otroka spodbujajmo, bodimo do njega strpni in potrpežljivi, od nas naj dobijo sprejemanje, potrditev in priznanje, od njih pa pričakujmo prijaznost in to, da se trudijo. Navsezadnje bomo s tem prinesli nekaj lepega tudi v svojo prihodnost, saj se bodo nekoč vloge obrnile in bodo otroci skrbeli za nas.