Oh, ta jeza!

Petra Kastelic Marinko, univ. dipl. socialna pedagoginja

»Vsakdo se lahko razjezi – to je preprosto. Toda razjeziti se na pravo osebo, s pravo mero, ob pra­vem času, s pravim razlogom in na pravi način – to pa ni preprosto.« (Aristotel)

Jeza je eno od čustev, ki se ji v našem razumevanju od­nosov godi krivica. Tudi na področju vzgoje otrok in prepričanja staršev, da je cilj vzgoje srečen in zadovo­ljen otrok, jeza nekako kvari celotno podobo. Jeza ima negativen predznak in če je nekaj negativnega, se je treba tega znebiti. To čustvo je namreč v svojem bistvu neugodno, tako za tistega, ki ga čuti, kot za tiste, ki so zraven kot sprožilci ali le kot opazovalci. Ima pa jeza kot vsa čustva pomembno funkcijo, ki nam je v prete­klosti pomagala preživeti, danes pa nam lahko pomaga tudi kakovostno živeti.

Zakaj je jeza dobra

Namen razvoja čustev je zaščititi človeka Prav iz ču­stva jeze izvira človekova reakcija, da se na nevarnost odzove z napadom. Pravijo, da je jeza vgrajena v našo prvinsko potrebo po preživetju, življenju in zaščiti pred agresijo. Jeza nas žene, da smo oprezni in nam izostri fokus. Če smo ogroženi ali napadeni, se jeza samodej­no aktivira in nas prisili, da se branimo in hitro odzove­mo, da bi se tako zaščitili.

Neposredno izražena jeza je naše sporočilo osebi, naj preneha z nekim za nas nesprejemljivim početjem in ravna tako, kot pričakujemo. Z jezo lahko drug druge­mu torej postavimo meje dopustnega vedenja. Jeza nam tako lahko pomaga, da medsebojne odnose urejamo po svojih vrednotah in ob upoštevanju drug drugega.

Kako občutimo jezo

Čutenje jeze si lahko najbolje ponazorimo z modelom krožne emocionalne reakcije. Predstavljajmo si neko situacijo, ki je v nas sprožila čustvo jeze (npr. v vrsti nas nekdo prehiti). Jeza ni avtomatski odziv na sam dogodek, saj se vmes zgodi več stvari. Najprej situaci­jo zaznamo s čutili, potem jo prepoznamo s pomočjo vprašanj »Kaj se dogaja?« in »Kaj to pomeni?«. Nato situacijo vrednotimo v smislu, kako pomembna je za nas. Če nam je pomembna, odreagiramo s čustvom. To čustvo bo jeza, če menimo, da nekdo ne upošteva naših interesov, pri tem pa se čutimo dovolj močni, da se temu zoperstavimo in poskušamo spremeniti. Jezo pa občutimo tudi v telesu, ki nas pripravi na povečano aktivnost in odziv na situacijo. Seveda se to dogaja bli­skovito in večinoma se tega niti ne zavedamo.

Jeza pove več o nas kot o sami tarči naše jeze. Govori o naših željah, potrebah, vrednotah. Tisto, kar nam je pomembno, bomo ob ogroženosti poskušali zaščititi. Izraz naše jeze nam to zaščito omogoči. Če si ogleda­mo manifestacije jeze od najzgodnejših let do odraslo­sti, vidimo, kako z zrelostjo lahko dosegamo vedno bolj sofisticirane načine izražanja jeze. Poudarek je na bese­di lahko. Večkrat na žalost vidimo, da so reakcije ljudi, ki se razjezijo, zelo podobne tistim, ki jih imajo dve- ali triletniki.

Kako izražamo jezo

Jezo lahko izrazimo z besedami, glasom, dejanji, s te­lesom. Majhni otroci jezo v svoji najbolj osnovni obliki čutijo in izražajo s telesom, ko njihove najosnovnejše potrebe niso zadovoljene (po spanju, hrani, počitku …). Raziskave kažejo, da se jeza kot odziv na frustracijo (blokirane cilje) pojavi že pri štirimesečnih dojenčkih. Čutenje in izražanje jeze se povečujeta z otrokovim ra­zvojem, ko začne hoditi, saj se starši takrat odzivajo s povečano kontrolo na račun zagotavljanja varnosti. Po tem obdobju se počasi intenzivnost jeze zmanjšuje, otroci postajajo spretnejši pri uravnavanju svojih ču­stev, svoje potrebe znajo že izražati z besedami, želje in čutenje.

Razumevanje, zakaj je jeza pomembna in ima ključno vlogo pri razvoju, nam staršem lahko pomaga, da se ustrezno odzivamo na otrokovo burno izražanje tega čustva. Moramo vedeti, da jeza sproži močne telesne spremembe (povišan pritisk in bitje srca, zbodljaj v do­ločenem delu telesa, v katerem se nam nabira jeza …), kar je še dodaten stres in občutek, da se ne moremo kontrolirati. Da ne moremo misliti. Če smo se naučili, kako se spopadati s temi močnimi občutki in čustvi, nam je kot odraslim zagotovo lažje živeti. Otroci pa se morajo tega še naučiti in to je naloga nas staršev.

Kako se spopadati z otrokovim burnim izražanjem jeze

– Prva stvar je, da se otrokove jeze ne smemo ustrašiti, je poskušati minimalizirati, prepovedati, zaničevati. Kot zdaj vemo, vsa čustva, tudi jezo, otrok čuti z ra­zlogom. Svojim razlogom. Bodimo radovedni. Kaj je tisto, kar je otrok ocenil, da mu je vredno in pomemb­no, da je odreagiral z jezo? Poskusimo to ubesediti, če otrok sam tega še ne zna. Majhni otroci, ki reagi­rajo telesno (cepetanje, metanje po tleh, uničevanje, grizenje …) bodo potrebovali odmik od situacije, ki sproža njihove intenzivne občutke. Predvsem pa našo mirnost (čeprav je včasih zelo težko). Najprej se jim pomagajmo umiriti, šele nato reči kakšno besedo na to. Manjši so otroci, manj besed bomo uporabljali, zagotovo pa bomo poimenovali čustvo in osmisli­li njegovo čustveno reakcijo (npr. vidim, da si si to igračko res želel …). S tem, da ostanemo mirni in šesami ne izgubimo kontrole, smo otroku model, kako se spoprijeti s stresno situacijo.

– Pomembno je tudi, da ne popustimo, se ne vdamo otrokovim zahtevam, če je sprožilec jeze nekaj, kar si je otrok zaželel, pa tega ne more dobiti. To je lah­ko na primer nam vsem znana scena v trgovini, ki jo večina otrok pripravi staršem vsaj enkrat v življenju, in kjer imamo okoli sebe veliko gledalcev ter sodni­kov. Z vdajo in popuščanjem bomo otrokovo vedenje še podkrepili. Premislimo, če je trenutni mir, ki ga s tem kupimo, vreden dolgoročnih posledic. Otrok bo namreč vedel, na kakšen način mora odreagirati, da bo dobil, kar si želi.

– Pohvalimo primerno vedenje. Ko se otrok pomiri, ga pohvalimo, ker se je uspel »resetirati«. Pohvalimo ga tudi, ko poskuša ubesediti svoja čustva, je pri tem umirjen ali poskuša najti kompromis pri nečem, kar je sprožilo jezo. Ta del že kaže, da otrok odrašča in skuša najti načine, kako ustrezno izražati jezo. Tega ne smemo imeti za nekaj samoumevnega in spregledati.

– Pomagajmo mu vaditi veščine reševanja problemov. Seveda bomo to počeli, ko otrok ni razburjen. To lahko počnemo preko igre vlog, ko otrok poskuša v hipotetični, a realni situaciji, v kateri se lahko znaj­de, izraziti čustva in najti možne rešitve na konflikt, preden eskalira v agresivni izbruh.

– »Time out« oz. osamitev otroka za določen čas je vedno predmet polemike, saj ne deluje vedno. De­luje po navadi, če je otrok na ta način kaznovan za vedenje, ki ni bilo nasilno in je mlajši od sedmih let. Če se poslužujemo načina, da se mora otrok zaradi neprimernega vedenja (v našem primeru neustre­znega čustvenega odziva) za kratek čas umakniti v drug prostor, pazimo, da smo pri tem konsistentni in v naši vzgoji uporabljamo veliko pozitivnih spodbud, nagrad za primerno vedenje.

– Izogibajmo se sprožilcem. Otroci se običajno odzi­vajo z izbruhom ob določenih situacijah. Svojega otroka dobro poznamo in vemo, kdaj je situacija lah­ko kritična (npr. v trgovini ali preden začnejo delati domačo nalogo ali če mora prekiniti igro …). Morda gre za način, na katerega nekaj zahtevamo, naše be­sede, nepričakovana sprememba dejavnosti … Po­skušajmo otroka pripraviti na to, kar se bo zgodilo oz. kako bo nekaj potekalo. Ali pa razdelimo dejavnost na korake, da se bo celotna situacija otroku zdela bolj obvladljiva.

Za konec

Kako se majhni otroci spopadajo z jezo, bo pomembno vplivalo, kako se bodo kot najstniki in kasneje odrasli soočali z vsemi frustracijami in neprijetnostmi, ki jih prinaša življenje. Celotno obdobje najstništva je zelo zahtevno in v procesu osamosvajanja je jeza njihovo osnovno čustvo. Jezijo se na videz brez razloga kar na­prej, na starše, učitelje, cel svet. Če smo jim kot majh­nim dali dobro popotnico, jim bomo vsaj malo olajšali to čustveno razburkano obdobje.

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, januar 2024 (št. 5, letnik 30)

Viri

  • – Foto: iStock
    – https://www.tosemjaz.net/razisci/custva-in-psihicne-stiske/zvocni-posnetek-k-e-r-krozna-emocionalna-reakcija/, pridobljeno, 1. 12. 2023.
  • – https://www.goodtherapy.org/blog/value-of-anger-16-reasons-its-good-to-get-angry-0313175, pridobljeno 1. 12. 2023.- https://childmind.org/article/angry-kids-dealing-with-explosive-behavior/, pridobljeno 1. 12. 2023.
    – https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC6264907/, pridobljeno 1. 12. 2023.