Odlična vzgoja

Tina Zupančič, univ. dipl. soc. del.

Otrok kot projekt. Natančno strukturiran vsak dan. Cilj, kaj želim, da moj otrok postane, kakšen učni uspeh od njega pričakujem, kakšni morajo biti njegovi vzgojitelji in učitelji, da bo lahko odrastel v uspešno osebo … Natančno določene poti, ki vključujejo zgodnje učenje tujih jezikov, inštrumenta in šport.

Vzgoja že dolgo ni več spontana, na otroke ne gledamo več kot zgolj na naše potomce, ki bodo nadaljevali človeško vrsto. Življenje danes je preveč zapleteno, spremenljivo in nepredvidljivo, da bi lahko otroke preprosto samo imeli. Pa vendar se verjetno mnogi sprašujemo, katera je prava mera skrbnosti, koliko usmerjanja je ravno prav. Prava mera je za vsakega od nas drugačna, pa vendar si želim, da bi otrokom pustili vsaj malo ˝dihati˝. Naj se igrajo, skačejo, dolgočasijo, naj ne bo cel njihov dan usmerjen. Naj delajo napake, saj bodo le tako lahko začutili pomembnost početja, ki jim ga svetujemo. Vsekakor pa je pomembno, da z otrokom vzpostavimo odnos, ki bo omogočil, da ga vzgojimo v asertivno osebo, ki bo znala prisluhniti sebi in drugim, upoštevala moralne norme in pravila, ki bo samostojna in odgovorna. Za to pa potrebuje trdne temelje, katere začnemo postavljati veliko prej, preden otrok začne z igranjem violine ali treniranjem karateja.

Bodimo en korak pred otrokom

Pomembno je, da naše ravnanje z otrokom temelji na akciji in ne na reakciji. Preprosto rečeno to pomeni, da smo en korak pred otrokom. Da pomislimo, kaj bomo naredili, ko se bo nasilno obnašal do sestrice, ko bo kričal v trgovini, ker hoče igračo, ko se bo zlagal, ko ne bo hotel narediti domače naloge … in kasneje, ko ne bo prišel domov ob dogovorjeni uri in morda celo pijan. A ne glede na to, kako dobri starši smo, se bo nekaj od teh stvari zgodilo. Spomnimo se, da smo tudi sami staršem delali podobne preglavice (npr.: redko kdo je brez vsaj malo prisile z veseljem pospravljal po stanovanju). Skratka, nekatera otrokova vedenja in ravnanja lahko pričakujemo, torej smo nanje lahko vsaj malo pripravljeni in se lahko izognemo temu, da pobesnimo ali popustimo.

Kdo je tu šef?

Morda se nam zdi, da je jasno, da smo mi glavni, vendar z nejasnim obnašanjem lahko spodkopavamo svojo avtoriteto. Pomembno je, da sami sebi dovolimo, da smo glavni. Ni potrebe, da se počutimo slabo, če od otroka nekaj zahtevamo in mu to ni všeč in če je njegov odziv neprijeten. Še vedno nas bo imel rad, čeprav je tisti trenutek jezen na nas. Samo z vztrajanjem in ljubečim odnosom bomo otroku lahko privzgojili vrednote in način vedenja, ki ga od njega pričakujemo.

Prošnja ali zahteva

V želji, da bi bili otroku blizu, da bi bil naš odnos ljubeč, se nam zgodi, da zahtevo otroku posredujemo kot prošnjo. S prošnjami pa je tako, da so lahko uslišane ali pa ne. Če želimo, da otrok nekaj stori ali preneha z neustreznim vedenjem, to izrazimo kratko, jasno in odločno. Če hočemo, da pospravi svoje igrače, lahko rečemo: ˝Ali bi lahko pospravila igrače?˝ To vprašanje predvideva možen odgovor ne. Ampak mi zahtevamo, torej recimo jasneje: ˝Manca, pospravi igrače.˝ Če ne mislimo čakati do konca dneva, smo lahko še bolj jasni: ˝Pojdi, prosim, v sobo in takoj pospravi igrače.˝ Če gre za varnost, je še toliko pomembnejše: ˝Mamico je strah, res bi rada, da ne plezaš po tem drevesu.˝Primerneje je: ˝To drevo ni primerno za plezanje. Takoj pridi dol.˝
Otroci tudi točno vedo, ali nekaj od njih pričakujemo takoj ali lahko zavlačujejo. Verjetno ima vsak od nas izkušnjo, da otrok enega od staršev hitreje uboga, drugi pa mora kar naprej ponavljati, preden otrok naredi, kar mu je naročeno. Pogosto je tisti, ki ga otroci ubogajo, oče. Razlogov za to je več, izpostavila bi predvsem to, da moški pogosteje komunicirajo kratko in jedrnato. Jasno izrazijo zahtevo v enem stavku, mame pa razlagamo, osmišljamo, prigovarjamo. Pri majhnih otrocih je to velikokrat nepotrebno, saj je popolnoma vseeno, ali razumejo ali ne, preprosto nas morajo ubogati. In nič manj nas ne bodo imeli radi, če zahteve ne bomo povedali z milim nasmehom na obrazu, predvsem kadar zahtevamo, da preneha z neprimernim obnašanjem. Nedolgo tega se mi je v službi zgodilo, da sem šestletniku kratko in jasno rekla, da ne sme tekati po razredu in da naj s tem takoj prekine. Deček me je zmedeno gledal in rekel: ˝Ti se smejiš.˝ Imel je prav. Zdel se mi je majhen, nebogljen in nisem imela srca, da bi si nadela kamnit izraz. Vendar bi morala narediti ravno to, saj sem z neusklajeno verbalno in neverbalno komunikacijo povzročila zmedo. Ni mu bilo jasno, ali mislim resno ali ne.

Sitnarjenje

Včasih se zgodi, da dobro začnemo. Kratko, jasno, pa vendarle spoštljivo izrazimo zahtevo. Kadar otroci nad nečim niso najbolj navdušeni, velikokrat posežejo po prepričevanju. Najprej lepo prosijo, potem sitnarijo, jokajo ali kričijo. Ker so vztrajni, se nam zgodi, da popustimo. V spominu imam očeta, ki je rekel, da ga hčerka običajno v avtu med vožnjo, toliko časa prosi za neko stvar, da na koncu vedno popusti, ker je ne more več poslušati. In ona to ve, zato vsakič znova toliko časa prosi ali sitnari, da očka popusti. Elisabeth Panley pravi, da ˝če se otrok pritožuje, cmeri, prosjači, je to zanesljiv znak, da ste se pravilno odločili.˝ No, morda ne vedno, vendar je dobra misel, ki jo imamo lahko na zalogi, kadar preskušajo naše meje potrpežljivosti in vztrajnosti. In gospa še doda: ˝Najpomembnejša naloga staršev ni osrečevati otroke na kratek rok, temveč vzgojiti sposobne in odgovorne ljudi.˝

Izbire

Cilj vsakega starša bi moral biti vzgojiti otroka v samostojnega človeka, otrokova naravna potreba pa je, da teži k temu, da bi bil samostojen. Če se bomo tega zavedali, ne bomo vedno za vsako ceno vztrajali, da opravi neko delo takoj, temveč le v primerih, ko je to nujno potrebno ali pa je tak družinski dogovor. V iskanje rešitve za ureditev npr. razmetane sobe lahko vključite otroka. Povemo lahko, da želimo, da je soba pospravljena in da bo pospravljena tudi v prihodnje, vendar želimo njegovo sodelovanje pri iskanju idej, kako bi uredili stvari. Skupaj lahko iščeta možnosti za shranjevanje igrač, npr. v škatle, ki jih označimo, ureditev kotička za šolske stvari itn. Tako bomo otroku omogočili, da je soudeležen pri reševanju problema, omogočili mu bomo izbiro in ga navadili, da se samostojno odloči in prevzame odgovornost. Zahtevati, da pospravi sobo po njegovo, pa bo pri njem vzbudilo manj upora, kot če zahteve postavimo mi brez sodelovanja otroka.

Rutina

Rutine nam omogočijo, da nam sicer nadležna vsakodnevna opravila postanejo manj nadležna, opravimo jih avtomatsko. Če dogodke pogosto ponavljamo v istem vrstnem redu ali v istem delu dneva, postanejo del vsakdana in nenaporni. Odločimo se, kaj je za nas res pomembno in kaj je v določenem starostnem obdobju pomembno za otroka. Če imamo sami težave z organiziranostjo, je smiselno narediti seznam dnevnih rutin, ki bo v pomoč tako otroku kot tudi nam. Vključuje naj vrstni red jutranjih opravil, rutino po prihodu iz vrtca ali šole in večerno rutino. Če se le da, naj bo vsak dan enako – npr., ko se otrok zbudi, se umije, obleče, pozajtrkuje, si umije zobe. Po prihodu iz vrtca si umije roke, se preobleče, poje malico. Zvečer pospravi igrače, povečerja, se umije, pogleda risanko ali igra igrice, si umije zobe, potem je na vrsti pravljica in nato spanje. Prepričana sem, da je veliko verjetnosti, da bo otrok rutino, če jo bomo dosledno izvajali, usvojil.

Ljubezen, zaupanje in spoštovanje

Kadar otroka nagovorimo z besedami, kot so ˝kaj se s tabo narobe˝ ˝ali ne znaš lepše jesti˝ in podobnimi, si poskusimo predstavljati, da pred nami stoji naš prijatelj. Se nam to še vedno zdi primerna komunikacija? Starši se pogosto z otroki ne pogovarjamo spoštljivo, predvsem pa bistveno slabše, kot bi se s komerkoli od odraslih. In to ravno z našimi otroki, ki jih imamo najraje na svetu! Zahteve vedno lahko izrečemo odločno in jasno, brez da bi bili nesramni, ponižujoči. Otroci tako čutijo ljubezen in naklonjenost, zaradi česar je več možnosti, da se bodo odzvali prijazno. Za prijaznost pa potrebujemo mirnost in za mirnost potrebujemo dovolj časa. Saj veste, jutra so vedno najbolj naporna, še posebej če se nam mudi. Vstanimo prej in si vzemimo dovolj časa, da jutranjo rutino speljemo mirno.

Pomisli, preden  ukrepaš!

Trenutki, ko izgubimo potrpljenje, ko skočimo pokonci in kričimo, udarimo, grozimo, so pogosti takrat, ko nismo pripravljeni, ko akcijo zamenjamo za reakcijo. Z otrokom bomo skupaj še mnogo let in redko se res mudi, da se takoj odzovemo. Če otrok ne pospravi sobe, ko mu rečemo, ni potrebe, da privihramo k njemu in krilimo. Najprej pomislimo, kaj bomo naredili. Včasih lahko otroka usmerimo k temu, da naredi, kar smo mu naročili, tudi malo bolj diplomatsko. Lahko mu rečemo: ˝O, sem mislila, da si že pospravila. Potem bi šli lahko na igrišče. ˝Otrok bo verjetno v trenutku pohitel s pospravljanjem.
Če sem članek začela s projektom otrok, ki se osredotoča predvsem na pričakovanja staršev do otroka in okolice v storilnostnem smislu, sem ga nadaljevala z osnovami za dosego prijetnega sobivanja in za vzpostavitev nujnega predpogoja za to, da nam bo otrok sledil tudi pri zahtevnejših stvareh. Trdni temelji nam bodo v pomoč pri tem, da bo otrok kasneje samostojno skrbel tudi za šolske stvari, za domačo nalogo, pripravljanje torbe, oblačil za v šolo … in družinska opravila. Seveda lahko v puberteti ponovno pričakujemo, da se bo vse postavilo na glavo. Če smo kot starši vzpostavili družinske rutine, ki se jih držimo tudi mi, pa bomo v puberteti z malo več truda kos tudi najstnikovemu upiranju ustaljenim dogovorom in družinskim pravilom.

Pa srečno!

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, oktober 2019 (št. 2, letnik 26)