OD RAZVIJANJA ROČNIH SPRETNOSTI DO PISANJA

Tina Zupančič, univ. dipl. soc. del.

Če sami nimamo težav s pisanjem in je naša pisava dokaj ber­ljiva, grafomotoriki pri otroku niti ne namenjamo pozornosti. Zdi se, kot da čitljivo pisanje pride samo po sebi, ko se naučimo pisati in to dovolj časa vadimo. Pa vendar se začne že mnogo prej, najprej z igro. Danes se otroci igrajo drugače, kot so se v preteklosti, in nekaterih ročnih spretnosti ne usvojijo več mimo­grede.

V času naših mam in babic je lepa pisava nekaj pomenila, v šoli so imeli oceno iz lepopisa, oceno oblike, ne le vsebine zapisa. Danes se zdi, da bo vse nadomestil računalnik in da čitljivo pisanje ni več pomembna veščina. Ah, kaj čitljivo pisanje, pisanje z roko nasploh! Pri delu v šoli neredko opažam, da že desetletniki pri pouku ne zapisujejo redno snovi v zvezek, proti koncu osnovne šole je teh že mnogo več. Niso motivirani za zapisovanje, saj se oblike in vsebine zapisov v zvezkih niti ne ocenjuje niti odrasli temu ne pripisujemo več velikega pomena. Zapisi so pomanjkljivi in nečitljivi, zaradi česar se otroci težje učijo, posledica tega pa je slabši učni uspeh.

PISANJE Z ROKO ALI RAČUNALNIKOM

Nekateri starši menijo, da otroku po koncu šole ne bo potrebno več pisati z roko, saj bo za to uporabljal računalnik.

Tudi strokovnjaki si niso enotni glede tega. Kritiki menijo, da je pisanje z roko nekaj zastarelega, nepotrebna spretnost in da morajo učenci pisati z računalnikom. To je del napredka, saj je tudi gosje pero zamenjal svinčnik in kasneje pisalni stroj. Utemeljujejo, da se mora izražanje idej in spoznanj dogajati hitro in učinkovito, da je to v današnjem svetu hitrega razvoja najpomembnejše. Podporniki pisanja z roko se opirajo na raziskave s področja izobraževanja, psihologije in nevroznanosti, ki opozarjajo na razlike med pisanjem z roko in z računalnikom. Prepoznavanje črk in besed, abstraktnega mišljenja in spomina se izboljšuje s pomočjo pisanja z roko. Raziskave kažejo, da se pri tipkanju na tipkovnico aktivira manj možganskih področij, ki jih uporabljamo za jezik, prostorsko ter časovno zaznavo kot pri pisanju z roko. (Vir 1)

RAZVOJ FINE MOTORIKE

Gibalni razvoj poteka na dveh ravneh, razvoj gibanja celotnega telesa (groba motorika) in razvoj gibanja rok (fina motorika). Tako za nekatere otroke rečemo, da so ročno spretni, drugi so boljši pri grobi motoriki, športu.

Razvoj fine motorike (majhnih mišic in mišičnih skupin), gibov rok, zapestja in prstov je za človeka izjemnega pomena. Pomembno je, da začnemo spodbujati ročne spretnosti kmalu, saj bo tako otrok lahko razvil motoriko do te mere, da bo v šoli lažje kos zapisovanju črk in številk.

DEJAVNOSTI, S KATERIMI SPODBUJAMO RAZVOJ ROČNIH SPRETNOSTI PRI OTROKU (Vir 2)

SESTAVLJANKE: Otrok se lahko začne igrati s sestavljankami takoj, ko zmore vtakniti preprosto obliko v pravo luknjo. Za začetek so najlažje sestavljanke z okvirjem, prve sestavljanke pa lahko naredimo tudi sami. Na karton prilepimo sličico in karton razrežemo na poljubno število delov. Otrok bolje napreduje, če mu počasi večamo zahtevnost: pri sestavljanki to pomeni, da je ta najprej sestavljena iz dveh delov, potem iz štirih, osmih in šestnajstih. Če naredimo prevelik korak, bo zanj to prezahtevno in obstaja nevarnost, da bo odnehal.

KOCKE: Najprej izberimo kocke, ki jih otrok postavlja eno na drugo, lahko pa uporabimo tudi manjše kartonske škatlice, embalažo od čajev, krem, zdravil ipd.

CESTA: Barvast lepilni trak ali trak, izrezan iz samolepilne tapete, nalepimo na tla otrokove sobe v obliki vijugaste ceste. Zdaj potrebuje samo še avtomobilček ali kartonsko škatlico, ki postane avtomobilček, in zabava se začne!

KEGLJANJE: Keglje lahko izdelamo iz pollitrskih plastenk, žoga za podiranje pa je najboljša penasta. Če se igramo na preprogi, za večjo stabilnost lahko poskrbimo s tem, da plastenke napolnimo z vodo ali mivko, da bodo stabilnejše. Za barvitost lahko vodo obarvamo, vanjo stresemo barvne perlice, kamenčke ali pa plastenke oblepimo z barvnimi samolepilnimi trakovi. Kasneje dodajamo sličice, oblike, številke, črke in keglji bodo spet zanimivi in nova priložnost za učenje.

NIZANJE NA VRVICO: Otroci zelo radi natikajo predmete na vrvico, pa naj so to kroglice, makaroni, narezane slamice ali gumbi. Spodbudimo ga, da nam izdela ogrlico ali zapestnico, okras za voziček mlajšega bratca ali sestrice, girlando, ki jo obesimo na steno. Največjo spodbudo bomo dosegli s tem, da bomo zapestnico res nosili.

NAPENJANJE ELASTIKE: Potrebujemo leseno deščico, v katero v obliki mreže zabijemo žebljičke v razdalji 5 cm. Otrok potrebuje le še elastike, ki jih napenja na žebljičke. Nastajali dobo zanimivi geometrijski liki.

REZANJE SADJA IN ZELENJAVE: Rezanje sadja in zelenjave za popoldansko malico je odlična priložnost za vajo in igro. Najprej mu ponudimo plastičen nož, ko bo spreten, pa ga nadomestimo z jedilnim in kasneje pravim nožkom. Sadje prerežimo na polovico, da bo ena stran ploska in bo lepo sedla na deščico za rezanje. Potem pa le pogumno, naj otrok poskusi rezati. Če bomo zraven, se mu kaj hudega res ne more zgoditi.

HIŠNA OPRAVILA: Če otroci kaj radi počnejo, so to aktivnosti, ki jih počnemo odrasli.

Brisanje mize, tal, prahu, ožemanje gobe, pomivanje posode, pometanje, sesanje so odlične aktivnosti, v katerih bo otrok užival in krepil motorične spretnosti.

ZAPENJANJE GUMBOV: Štiriletnik se je sposoben sam obleči, največja težava pa je zapenjanje gumbov. Ko se nam mudi v službo in vrtec, običajno nimamo časa, zato kaj hitro pristopimo in gumbe zapnemo namesto otroka. To razmeroma težko motorično aktivnost lahko otrok vadi z oblačenjem in slačenjem lutk.

ZAVEZOVANJE VEZALK: Če smo včasih skoraj vsi prvošolčki znali zavezati vezalke, danes ni več tako. Trgovine nam ponujajo veliko otroških čevljev z ježki, zato zavezovanja ni več nujno potrebno. Tako se zdi, vendar se otrok kmalu sooči z izzivi zavezovanja. Predstavljate si lahko, kako nerodno je desetletniku pri uri gospodinjstva, če si ne zna zavezati predpasnika. Zavezovanje pentljice je namreč spretnost, ki se je moramo naučiti tako kot vsako drugo.

Za začetek lahko izdelamo igračo za učenje zavezovanja. Potrebujemo leseno deščico z luknjami, lahko uporabimo tudi trd karton in vezalke. Vrvice (vezalke) je potrebno pretikati iz ene luknje v drugo, smer pa lahko tudi narišemo ali si jo sproti izmislimo, morda zaporedno ali pa cik-cak.

BRAINGYM

Za uspešno učenje potrebujemo celotno telo in ne samo možgane. V novejšem času zelo poudarjajo braingym vaje, ki so ravno to. Poudarjajo, da je telesno in motorično učenje temelj vsega učenja, saj je človekovo gibanje močno povezano s čustvenimi in miselnimi dogajanji v možganih. S preprostimi in zabavnimi aktivnostmi, ki so primerne tako za otroke kot tudi za odrasle, spodbujamo povezovanje mišljenja, spomina, razuma, razpoloženja … in telesa. S tem izboljšamo koordinacijo telesa, koncentracijo, spomin, branje, pisanje, razumevanje, čustveno ravnotežje … (Vir 3).

BrainGym vaje je na splet prispevala Urška Razingar, inštruktorica in svetovalka BrainGym (http://www.zdus-zveza.si/docs/novice/BRAIN_ GYM_VAJE_opis_pozitivnih_ucinkov.pdf)

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, april 2018 (št. 8, letnik 24) / Foto: iStockphoto