Na izletu

Tina Zupančič, univ. dipl. soc. del.

Sonce nas vabi ven. Med tednom nam morda uspe iti na sprehod, na igrišče, v gozd, med vikendom si želimo še kakšne drugačne dogodi­vščine. Radi se odpeljemo na lepše, na ogled na­ravnih ali zgodovinskih znamenitosti, na obalo, do jezer ali rek, v hribe ali na ogled mest ali muzejev. Na eni strani si želimo prijetnega oddiha odrasli, hkrati pa želimo z raznolikimi izkušnjami obogati­ti otroštvo tudi našim otrokom.

Priprave na odhod od doma

Ko so otroci majhni, je že sama pot lahko velik podvig. Preden gremo od doma, je potrebno poskrbeti za obve­zno opremo. Obvezna oprema družine z majhnimi otro­ki so rezervna oblačila, sadje, prigrizki in pijača. Včasih tudi dodatna obutev ni odveč, saj nikoli ne vemo, kdaj bo naš nadobudnež stopil v kakšno vodo. Priporočam, da vzamete s seboj tudi zvezek, barvice, pobarvanko, nekaj knjig, kakšno namizno igro, razne figurice, še bo­lje pa je, če imamo te reči v vrečki ali škatli ves čas v avtu. Pred odhodom morajo otroci seveda tudi na stra­nišče. Otroka v avtu lahko sezujemo in slečemo, da mu bo udobno.
Včasih naletimo na prvo težavo, še preden se odpelje­mo. Otrok se upre, da bi zlezel v avtosedež in se pripel. Predlagam tekmo. Če bomo otroku rekli: »Kdo se bo prvi usedel in pripel?«, bo morda delovalo. Seveda je nujno, da zmaga otrok in da njegovo zmago glasno sla­vimo. Napovejmo, da bomo drugič zagotovo zmagali, tako bo otrok v pričakovanju in bo naslednjič z vese­ljem skočil na avtosedež in se pripel.

Na poti

V avtu otrokom v roke včasih potisnemo tablice ali te­lefone. Predvsem zato, da se zamotijo in da imamo mi malo miru, da med vožnjo lahko poklepetamo. Hkrati pa imamo zaradi te poteze slabo vest, saj že ptički na strehi čivkajo, da za otroke ni dobro, da so veliko na elektronskih napravah. Če se med vožnjo pogovarja­mo, igramo igrice ali pojemo, je to dobro tudi zato, ker otroke silimo v razmišljanje in s tem preprečimo prepi­re med njimi.

Igre v avtu

Spomnim se, da sva z bratom vsako leto pred novim letom vsak na eni strani štela, koliko novoletnih okrasi­tev sva videla. In tisti, ki jih je naštel največ, je zmagal. Otroci lahko štejejo marsikaj: rumene hiše, rdeče stre­he, prometne znake … Zaposlijo se in učijo štetja.
Pri mojih otrocih so bile najbolj priljubljene igre besed. Izmišljevali smo si vsemogoče variante:
– Živali bo abecedi: vsak pove žival na črko abecede, ki je na vrsti ali pa naštevamo živali na določeno črko, dokler nam ne zmanjka idej. Pomembno je, da si po­dajamo besedo, da je vsak enako pogosto na vrsti. Druge različice si izmislimo sami, lahko so predmeti, igrače, imena …

– Prvi glas in zadnji glas: tisti, ki začne, pove poljubno žival, naslednji pove žival, ki se začne na zadnji glas prejšnje živali. Seveda živali lahko zamenjamo za kar­koli drugega.

– Naštevanje živali: naštevajmo gozdne živali, živali s kmetije, afriške živali, morske živali … dokler jih ne zmanjka.

Z nekaterimi od teh iger krepimo slušno prepozna­vo prvega in zadnjega glasu, kar je pomemben del opismenjevanja. Nadaljujemo lahko z igrami ugibanja:
– Kaj bi bil, če bi bil … žival, inštrument, sadje …? Otrok si izmisli, kaj bi bil in to zadrži zase. S postavljanjem vprašanj, na katera nam otrok odgovarja, poskušamo priti do odgovora, kaj si je zamislil.

Tudi učenje branja je možno v avtu. Ko vas starejši mal­ček vpraša, kje ste, mu lahko rečete, naj poskusi pre­brati krajevno tablo. Otrokova motivacija za branje je v takem primeru večja, kot če bi ga posadili za mizo in mu dali v roke knjigo. Seveda mu pomagajmo, saj prvi namen te igrice ni preverjanje sposobnosti branja, tem­več zabava in zaposlitev med vožnjo.
V avtu lahko tudi pojemo ali poslušamo pravljice. »Lu­štna« pesmica za v avto je Kolesa na avtu se okrog vrte Romane Kranjčan pa tudi Z avtobusom k teti Janeza Bitenca in Moj rdeči avto Mire Voglar. Če otrokom med vožnjo predvajamo pravljice, imamo priložnost, da se lahko malo pogovorimo. Otroka priljubljena pravljica prevzame in pozabi na okolico, mi moramo malo paziti le na glasnost pogovora. Meni najljubše pravljice so Za dva groša fantazije (Radio Študent) in ni dvakrat reči, da jih boste poslušali tudi odrasli. Mnoge znane pravlji­ce najdete tudi na spletu.

Otroci potrebujejo gibanje

Če gremo na izlet s ciljem, da si bomo ogledali grad, razstavo ali kaj drugega, ne pozabimo na naše najmlaj­še. Pomembno je, da po prihodu na cilj najprej nekaj časa namenimo temu, da se razgibajo, saj nam bodo po tem lažje sledili. Poiščimo igrišče ali pa skupaj z njimi v vodo mečimo kamenčke. Delajmo žabice. Saj se še spomnite? Najde­mo ploščat kamen in ga postrani vržemo v vodo tako, da odskoči.
Otrokovo naravno gibanje je tek, zato se včasih težko sprehajajo ob odraslih. Poleg tega se odrasli med seboj zapletemo v pogovor in otroku postane dolgčas. To pa je že formula za spremembo vedenja pri otroku, ki nam verjetno ne bo všeč, zato je dobro, da to vnaprej preprečimo.
Otrokom je zanimivo npr. poskakovanje s prisunskimi koraki. Z otrokom se primemo za obe roki in postrani poskakujemo. Lahko mu rečemo, naj teče do naslednje luči in nas tam počaka ali pa tekmujmo z njim, kdo bo prvi. Tako bo pozabil, da mora hoditi in se ne bo prito­ževal, mi pa bomo imeli kontrolo nad tem, kje se giblje.

Ko gremo na kavo ali kosilo

Preden vstopimo v restavracijo ali bar, se z otroki po­govorimo, kakšno obnašanje pričakujemo. In to vsakič znova, pri vsakem obisku. Ne recimo le, da se morajo lepo obnašati, otroci namreč ne vedo, kaj je lepo obna­šanje oz. jim je to potrebno povedati znova in znova, saj je ponavljanje pomemben del učenja.
Spomnim se zapisa iz ene od knjig Jesperja Julla. Pri­povedoval je o družini, ki je šla na kosilo. Starša sta otrokoma zabičala, da se morata lepo obnašati in ju ne motiti pri jedi. Otroka sta se kmalu po prihodu začela poditi po restavraciji. Starša sta ju poklicala k sebi in ju oštela, ker se nista držala navodil. Otroka pa sta odvr­nila: “Saj sta rekla, naj vaju ne motiva, zato sva se zapo­slila, da bi se vidva lahko v miru pogovarjala.”
Iz te prigode lahko povzamemo, da je pomembno, da se z otroki pogovarjamo jasno in konkretno. Otroku povejmo, kaj naj dela in ne le, česa ne sme. Naša nepo­trpežljivost, sitnarjenje in pritoževanje v vseh vzbudijo le slabo voljo, zato pri navodilih poskusimo biti jasni in pozitivni. Npr.: »Pričakujem, da boš sedel za mizo, da ne boš kričal, temveč se mirno pogovarjal. Lahko boš kaj narisal, pogledal knjigico ali se igral s figuricami. Tekanja po lokalu ne dovolim. Popili bomo sok, potem se boš šel lahko igrat na igrišče.«
Otroke učimo lepega obnašanja pri mizi že doma. Otro­ku povejmo, kaj od njega pričakujemo. Namesto »ne jej z rokami«, recimo »uporabljaj vilice«. Ko se popaca po bradi, mu mirno recimo “obriši se s servieto”. Od otroka pričakujmo toliko, kot zmore. Vsi majhni otroci kdaj pa kdaj kaj polijejo, stresejo, umažejo prt idr. Ne bodimo jezni nanj, ker še ne zmore obedovati kot odrasli. Priča­kujmo od njega to, kar zmore. Torej, da sedi za mizo, je s priborom, ne paca s hrano, ne cmoka.
Morda še nekaj besed o priročnih namiznih igrah. Do­bro se obnesejo namizne igre, ki ne trajajo dolgo, saj bi v tem primeru tvegali prepir. Če bi bili otroci sredi igre, mi pa bi hoteli oditi domov, bi se skoraj verjetno pregovarjali, ali bi že odšli ali bi počakali, da končajo igro. Človek ne jezi se ali monopoli npr. se mi ne zdi­ta primerni igri, če ne nameravamo ostati v lokalu dlje časa. Priporočam karte, spomin in podobne krajše igre, zanimiva pa je tudi nam znana križci in krogci. Saj se spomnimo: na list narišeš mrežo z devetimi polji, en otrok riše križce, drugi krogce. V polja izmenično rišeta vsak svoj znak na način, da bi sestavila tri znake v vrsto (diagonalno, vodoravno ali navpično). Prvi, ki mu uspe, zmaga. Igro lahko poljubno ponavljamo.

Moje zlato pravilo je, da kamor koli gremo z otroki, na sprehod ali izlet z avtom, imejmo s seboj nekaj, s čimer otroka lahko zaposlimo. Tako nismo odvisni od tega, ali ima lokal zraven igrišče, mi pa v miru lahko spijemo kavo ali do konca pojemo kosilo.

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, junij 2022 (št. 10, letnik 28)