Moj otrok ni kriv

Petra Kastelic Marinko, univ. dipl. socialna pedagoginja

Naloga staršev je zaščititi otroka in ga obenem pri­praviti na zahtevno potovanje, ki se mu reče življe­nje. Večkrat se lahko zdi, da sta ti dve nalogi v po­polnem nasprotju. To se najpogosteje zgodi takrat, ko otrok vstopa v odnose zunaj družine in s svojim vedenjem išče načine vključevanja vanje.

Moj otrok je vedenjsko težaven, vsaj tako pravijo …

Otroci so že kmalu lahko označeni kot vedenjsko pro­blematični, težavni ali zahtevni, zlasti če majhnih te­žav ne rešujemo sproti. Ni zaman rek, da iz majhnega zraste veliko, in pri teh stvareh ni nič drugače. Imeti sloves vedenjsko težavnega otroka je namreč lahko problematično z vidika otroka, staršev in tudi učiteljev. Etiketa, ki jo otrok pridobi, se z leti le stežka odlepi. Na­lepke so zagotovo nepravične, subjektivne in škodljive; bilo bi bolje, da ne bi obstajale. Se pa lepijo, o tem ni dvoma, saj so učitelji samo ljudje, se med seboj pogo­varjajo in se ob začetku šolskega leta dobro pripravijo na prihajajoče učence.

Kaj torej storiti, ko dobimo opozorila, da je se naš otrok v vrtcu ali šoli ne vede primerno?

Prvo pravilo je, da smo odkriti sami do sebe glede otro­kovega obnašanja. Skoraj nemogoče se zdi, da je otrok doma angelček, v šoli pa najhujši pobalin. Otrokovo ob­našanje v »nešolskih« situacijah, ko se igra s prijateljčki na obisku, na prireditvah in drugih dogodkih, kjer sto­pa v odnose z drugimi, lahko opazujemo že od začetka in če smo pozorni, nam je kmalu jasno, ali ima težave oziroma imajo drugi težave z njim. Zato menim, da so presenečenja v tem smislu zelo redka.

Drugo pravilo je, da ločimo med nalepko, ki jo je otrok morda že dobil, in njegovim funkcioniranjem v šoli. Bo­dimo radovedni in ne pristajajmo na splošne opazke, ki so lahko posledica etikete. Kaj pomeni, da se otrok ne­primerno vede? Je žaljiv, pretepa sošolce? Moti sošolce med poukom, postavlja neprimerna vprašanja, govori grde besede? Ne upošteva učiteljevih navodil? Samo konkreten odgovor nam lahko ponudi pot do rešitve, saj bomo le tako vedeli, kako se lotiti težave.

Ne zagovarjajte svojega otroka za vsako ceno

To je eno pomembnejših pravil, ki ga starši neprestano kršimo, in s tem eno od naših nalog, tj. zaščita otroka, pripeljemo do bizarnih razsežnosti. Ob tem pozabimo na drugo, ravno tako pomembno nalogo, ki se ji reče priprava na življenje.

Zagotovo moramo biti starši zagovorniki otroka in se postaviti zanj, ko je to potrebno. Enako pomembno je, da se zanj ne postavimo in ga ne zagovarjamo, ko nima prav. Če se naš otrok neprimerno vede, mi ga pa zago­varjamo, ne bo mogel razviti socialnih in vedenjskih veščin, ki jih bo v življenju še kako potreboval. Zato sporočila učiteljev, da se naš otrok ne vede primerno, vzemimo resno. Se je pa verjetno lažje boriti s šolo, na­padati učitelje, iskati njihove napake, kot spremeniti otrokovo vedenje.

Zavezništvo z učiteljem

Najučinkovitejši način, da otrok spremeni neprimer­no vedenje, je sklenitev zavezništva z učiteljem. To je podobno kot v družini. Če oba starša pri pomembnih odločitvah stopita skupaj, otrok nima izbire. Mora se podrediti in sprejeti pravila igre. Takoj ko zazna ne­strinjanje, popustljivost, bo to izkoristil v svoj prid. Je pa včasih to težje narediti, zlasti če se nam učitelj oz. njegove metode niso všeč. Ravno v tem primeru mora­mo paziti, da o tem ne razpravljamo z ali pred otrokom, saj se bo učiteljeva avtoriteta razblinila v nič. Otrokovo vedenje v šoli pa se ne bo izboljšalo. Zato raje kot z otro­kom o tem govorimo z učiteljem, saj ga potrebujemo na naši strani. Skupaj iščimo rešitve, se dogovorimo, kako bomo sodelovali, kako bomo otroka kaznovali za krši­tve in predvsem jasno določimo, kaj pričakujemo eden od drugega. Povejmo, kateri načini delujejo doma, kaj je tisto, na kar se otrok dobro odziva, in tisto, kar sploh ne deluje.

Na žalost so danes učitelji redko deležni spoštljivega odnosa staršev, ki imajo vedenjsko zahtevne otroke. Starši redno pošiljajo elektronsko pošto z napadalno vsebino, zahtevami, grožnjami, obtožbami, da njiho­vega otroka ne razumejo ipd., ob tem so učitelji posta­vljeni v obrambno držo, otrokove težave z vedenjem ostajajo nerešene. Otrokom taka situacija zelo ustreza in naredili bodo vse, da bo tako tudi ostalo. Dobro na­mreč vedo, da le na ta način lahko nadaljujejo s svojim vedenjem brez posledic.

Praznični rituali

Otrokom je všeč, če se določene stvari delajo vsako­krat na enak način, ker lahko tako pričakujejo, kaj se bo zgodilo. Ritual je način obnašanja, ki ga ponavljamo in izvajamo vedno na enak način. Moja stara mama npr. je za praznike vedno pripravila enako kosilo in sladice. Tako me še danes flancati spomnijo nanjo. Moji otroci so pri babici vedno za zajtrk jedli mlečni močnik in ob misli nanj se vedno z ljubeznijo spomnijo na trenutke, ki so jih kot majhni otroci preživeli s starima starše­ma. Rituale povezujemo z vero ali drugimi duhovnimi obredi, vendar pa se vsaka vsakodnevna rutina lahko spremeni v pomemben ritual, če je povezana s prijetni­mi občutki in ji vdihnemo pomen.

Rituali povezujejo ljudi, večajo občutek pripadnosti in varnosti, okrepijo določene vrednote in za celo družino pomenijo čas, ko se vse drugo ustavi in se usmerimo le na eno, na to da smo skupaj. Z ustvarjanjem ritualov ustvarjamo lastno družinsko tradicijo in otrokom omo­gočamo lepe spomine. Uspešni rituali izražajo duha družine in morda bodo te rituale nadaljevali tudi naši otroci.

Z odraščanjem otrok bomo morali morda kak ritual malo preoblikovati ali pa ga za nekaj časa opustiti. Lah­ko pa vztrajamo, kljub temu da najstniki zavijajo z očmi. Kajti najstniki včasih ne vidijo »dlje od svojega nosu«, živijo za danes in ne tudi za jutri, mi pa vemo, kaj je dolgoročen pomen ritualov, zato kljub najstnikovemu odporu morda celo vztrajajmo in ohranjajmo del dru­žinske tradicije.

Kdo in kaj naj kdo naredi

Posledica slabše komunikacije med starši in šolo je prelaganje odgovornosti in iskanje krivca. Kdo je za kaj odgovoren? Kdo naj kaj naredi? Starši so ob poplavi sporočil iz šole prepričani, da naj se s tem ukvarjajo v šoli. Obratno je mnenje šole, da je vedenje otroka v šoli težava, s katero se morajo ukvarjati starši.

Ameriški strokovnjak za vzgojo James Lehman ob tem ponuja rešitev, saj po njegovem mnenju obstajata dve področji otrokovih težav, in sicer funkcionalno in odnosno. Če ima otrok težave na funkcionalnem po­dročju, pomeni, da večino časa ni zmožen upoštevati šolskih pravil (npr. zamuja, žveči med poukom, se podi po hodniku, se vriva v kolono čakajočih na kosilo ipd.). Take težave so v resnici težave šole in s tem naj se ukvarja šola. Posledic za taka vedenja naj doma nima. Kazen, ki jo dobi v šoli, zadostuje in mi jo moramo pod­preti. »Taka so pravila, prekršil si jih in sedaj moraš sprejeti posledice.« Ne moralizirajmo in ne dolgovezi­mo. Bodimo kratki in jasni.

Po drugi strani pa ima otrok lahko težave v odnosih, kar pomeni, da je v šoli nespoštljiv, žaljiv do sošolcev ali učiteljev, je nasilen, izsiljuje, grozi … To je področje, ki zahteva sodelovanje in naš angažma. Otrok mora v tem primeru čutiti posledice tudi doma. Prva v vrsti je naše sporočilo, da ga ne bomo zagovarjali in se kregali s šolo, kdo ima prav in kdo ne. Odgovornost za svoja de­janja bo moral sprejeti in tudi vse posledice, ki sledijo.

Tukaj pristavimo tudi svoj lonček in mu nekaj odvza­memo ali naložimo. Nekaj, kar rad počne, brez česar se mu zdi, da ne more. Morda se kdo ne strinja in si želi naravnih posledic dejanj. Te je za take prekrške večkrat težko najti in učinkujejo na daljši rok, mi pa jih potrebu­jemo takoj, če želimo spremembo vedenja.

Ne ščitimo otroka pred posledicami, ampak mu stojmo ob strani, ko se z njimi sooča. Z vso njihovo neprije­tnostjo, frustracijo, jezo in občutkom krivice. To sicer pomeni, da postanemo za nekaj časa strelovod za jezo, vendar je to tudi ena izmed naših nalog, ki jo moramo opraviti oziroma zdržati.

Življenje ni vedno pravično

Naučimo otroka, da življenje ni vedno pravično. V mno­žici otrok v razredu, intenzivni in pogosti komunikaciji se hitro zgodi, da učitelji komu napravijo tudi krivico. Lahko je njihov ukrep pri kaznovanju kršitve v naših očeh nesorazmeren s prekrškom, morda se nam zdi, da pretiravajo, se motijo, narobe razumejo … Krivice vedno bolijo in včasih je težko sprejeti, da nekaj ni bilo pošte­no. Vendar bodimo hvaležni, da se vse to dogaja v var­nem okolju, v katerem se naš otrok nauči te lekcije, ne da bi pri tem utrpel hujše »poškodbe«.

Otrok naj dobi sporočilo, da je šola poligon za življe­nje in je precej podobna službi. V njej srečamo ljudi, ki si jih nismo izbrali, a moramo z njimi shajati. Nad se­boj imamo šefe, ki jih moramo upoštevati in ubogati. Imamo pravila, ki jim moramo slediti, četudi se nam včasih zdijo nesmiselna. Ja, z vidika odraslih uporni­kov in sodobne filozofije, da je treba rušiti tisto, kar ne funkcionira, pa čeprav nimamo nobenega plana B, se vse to sliši grozno konformistično. Ampak da bi otroci zrasli v odgovorne in kritične odrasle, ki bodo morda nekoč nekaj spremenili, morajo znati igrati igro. Mora­jo znati vstopati v paleto odnosov in najti način, kako postati del njih. V zdrave odnose lahko vstopamo le konstruktivno. Mali uporniki proti sistemu in avtoriteti se bodo do odrasle dobe upehali in bodo težko karkoli spreminjali.

Za konec

Starši vzgojno zahtevnega otroka se med njegovim od­raščanjem srečujejo z različnimi ovirami in frustraci­jami. Ni lahko, vzgajanje je naporno in zahteva veliko vložene energije. Zagotovo pa to ni misija nemogoče, tudi taki otroci lahko zrastejo v uspešne, zadovoljne in odgovorne posameznike. Ne smemo pa pozabiti, da za to potrebujemo zaveznike v podobi njihovih vzgojite­ljev in učiteljev

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, januar 2023 (št. 5, letnik 29)