Moj otrok je egoist, kaj pa sedaj?

Petra Kastelic Marinko, univ. dipl. socialna pedagoginja

Kako lepo bi bilo, če bi se vsi med seboj razu­meli, si vse delili in tako bivali v sožitju. Verje­tno želje vsakega izmed nas! A ker smo odrasli, vemo, da je tako stanje nemogoče doseči že v mikrookolju družine, kaj šele širše v skupnosti ali v svetu.

Skrb za lastno korist in ugodje je nekaj, kar ostane ve­dno v človeku, ne glede na izkušnje v otroštvu. Tako je tudi prav, saj nam to omogoča preživeti. Ker pa nismo sami in smo del družbe, ki je nujna za naše preživetje, je treba te notranje potrebe po skrbi za le lastno korist malo prilagoditi oz. se jim kdaj tudi odpovedati. Kot vedno se bistvo skriva v ravnovesju med temi oblika­mi vedenja. Poskrbeti zase in tudi za druge, se včasih odpovedati lastni koristi zavoljo koristi drugega. Ne pa vedno in ne za vsako ceno. Kako vedeti, kdaj kaj stori­ti, je umetnost, ki pride z odraščanjem in izkušnjami. Kako pa gre od začetka?

Egocentrizem kot razvojna faza

Kot starši smo lahko obremenjeni s tem, kakšen je naš otrok v odnosu do drugih. Ali je pripravljen deliti igra­če, je prijazen ali pa morda ljubosumno čuva, kar je nje­govo in je pripravljen to braniti tudi s silo? Ker vemo, da je otrokom lažje, če so priljubljeni, sprejeti v skupino in so taka vedenja tista, ki to otežujejo, se trudimo, da bi otroka usmerili v deljenje in empatična ravnanja. Če smo pri tem zelo vztrajni in rigidni, se lahko to obrne proti nam. Pomembno je namreč razumeti, da je ego­centrizem, ki ga radi označujemo kot sebičnost, razvoj­na pot, ki lahko ali pa tudi ne, vodi k usmerjenosti ne le nase, temveč tudi na druge.

Egocentrizem se nanaša na otrokovo nezmožnost vi­deti situacijo iz perspektive drugega. Predšolski otroci namreč ne vidijo sveta na tak način kot odrasli. V njiho­vem svetu se vse vrti okoli njih samih in to ves čas. Po  Piagetu egocentričen otrok predvideva, da ostali ljudje vidijo, slišijo in čutijo enako kot on. Primer egocentriz­ma pri otrocih je na primer igra skrivalnice. Majhen otrok se skrije tako, da ima pokrito le glavo, ostali del telesa je zunaj. Sam je prepričan, da ga nihče ne vidi, saj tudi on ne vidi nikogar. Ali pa se otrok postavi pred televizijo in ostalim ovira pogled nanjo. Ne zaveda se, da ostali ne vidijo, on namreč vidi zaslon in sklepa, da je tudi z ostalimi tako.

Vedenje egocentričnih malčkov

Vzgojiteljice v vrtcih bi zagotovo imele veliko poveda­ti na to temo, saj se značilnosti egocentrizma ves čas udejanjajo v igralnici, polni predšolskih otrok. Pogosta vedenja so jemanje igrač, kot posledica pa jok ali uda­rec tistega, ki mu je bila odvzeta. Če vzgojiteljica takrat vpraša otroka, ki je igračo vzel, kako misli, da se počuti njegov prijatelj, ji ne bo znal povedati. Ali pa bo pove­dal, kako se počuti sam. Torej veselo, saj je dobil igračo. To ne pomeni, da je ta otrok hudoben ali sebičen, am­pak je le v povsem normalni fazi egocentrizma.

Prav tako lahko opazujemo otroke, kako se igrajo in pogovarjajo med sabo. Temu rečemo paralelna igra oz. pogovor, saj se otroci ne poslušajo med seboj tako, kot smo vajeni odrasli. Lahko se nam zdi, da niso pozorni na druge. Če otrok pred drugimi nekaj pripoveduje, npr. o svoji igrači, bodo drugi otroci sodelovali na način, ki ne bo povezan z njegovo izkušnjo z igračo, ampak bodo go­vorili o svoji igrači in stvareh, povezanih z njimi samimi.

Iz egocentrizma nasproti drugim

Premik iz te faze v fazo, usmerjeno proti sebi in drugim, se zgodi z odraščanjem in dozorevanjem možganov. Nekatere raziskave kažejo, da se naša sposobnost kon­troliranja impulzov, odločanja in manj egocentrične­ga razmišljanja razvija med 6. in 13. letom. Starši tako postanemo nekakšen mentor otrokovim možganom. Zadnji del možganov, ki se razvije, je namreč predfron­talni korteks, povezan z nadzorovanjem impulzov in odločanjem. Zato se nam lahko včasih zdi, da se pona­vljamo kot papagaji, ko poskušamo otroku dopovedati, naj bo manj sebičen. Morda nas potolaži dejstvo, da s ponavljanjem pomagamo otroku, da njegovi možgani ustvarjajo povezave, nujne za življenje z drugimi. Ta razvoj lahko poteka tudi do zgodnje odraslosti, zato je naša vloga tudi kasneje še kako pomembna.

Ko se zatakne

Očitno je, da je ena prevladujočih lastnosti pri otro­cih v sodobni družni usmerjenost nase, na lastno ugodje, korist. Če gre za predšolskega otroka, bi to pripisali razvojni fazi, ko pa gre za šolske otroke, odraščajoče mladostnike in tudi odrasle, tega ne moremo. Lahko se zgodi, da otrok v tej fazi obstane in nikoli ne razvije empatičnega odnosa do drugih. Sam se namreč ne bo zlahka odpovedal lastnim in­teresom zavoljo interesov drugih, če mu pri tem ne pomagamo.
Navadno imajo največ težav s tem starši, ki svojega otroka poveličujejo. Kot majhno bitje, verjetno težko pričakovano in ljubljeno z vseh strani, fotografirano z milijonom posnetkov, posneto na nešteto filmčkih, objavljenih na vseh družbenih omrežjih, nima veliko možnosti, da iz tega pride povsem »nepoškodovan«. Otrok že brez tega doživlja sebe kot središče sveta in šele ko počasi spoznava, da se svet ne vrti okoli njega, tako kot se tudi Sonce ne vrti okoli Zemlje, se boleče rušijo predstave o lastni vsemogočnosti. Kaj šele, če mu ne ponudimo te priložnosti, ki je nujna za zdrav razvoj. Tak otrok ne bo nikoli videl sebe nič drugače, kot da je središče sveta. Izkušnje pa kažejo, da taki otroci kasneje v skupini ali tudi v družini (ko pridejo še sorojenci) doživljajo hude stiske, ki lahko vodijo v čustvene in vedenjske motnje. Ko se otrok spremeni iz ljubkega srčka (nekako pri treh letih) v otroka, ki dobiva manj otroške in ljubke poteze, ko je vajen dobiti vse, kar si poželi, in začne v primerjavi z drugimi vrstniki v tej smeri zelo odstopati, je na pre­izkušnji tudi starševska brezpogojna ljubezen. Tak otrok se bo najverjetneje v šoli spopadal s stiskami in vedenjskimi težavami, saj bo težko sprejel, da ne more biti vse po njegovo, da ni najboljši, najlepši, naj­bogatejši ipd.
Starši namreč vedno težje krotijo egocentričnega otroka. Postanejo nemočni, tudi grobi, saj omejeva­nje otrokovega občutka vsemogočnosti pomeni po­stavljanje meja. Če tega v predšolskem obdobju ni bilo, je vsako leto bolj boleče in rušilno za odnose.

Kako pomagati otroku iz egocentrizma

Predšolskemu otroku, ki je razvojno v fazi egocentriz­ma, lahko pomagamo na konkreten način. Ko otrok vzame nekomu igračo, ga ne sprašujmo, kako misli, da se tisti otrok počuti. To ne bo imelo učinka. Raje mu povejmo, kaj opažamo. Na primer: »Vidim, da Miha joče. Izgleda žalosten.«. Ne sklepajmo, da bo otrok lah­ko gledal na situacijo iz perspektive drugega. Raje mu povejmo, da je bil Miha prej srečen, ko je imel igračo. Sedaj pa je žalosten, ker mu je on to igračo vzel. Ne si­limo otrok, da delijo igrače, jih pa k temu seveda spod­bujajmo. Prisila ima lahko obraten učinek. Tak otrok bo lahko razvil negativen odnos do deljenja. Raje bo vse svoje igrače skril in se ne bo prav nič veselil obiskov prijateljčkov ter bo težko splezal iz egocentrične faze.
Če pa naš otrok, ki ni več v predšolskem obdobju, stal­no misli le nase, se ne počuti slabo, če je drugemu hudo, ne ceni podarjenih stvari in ne pozna vrednosti dajanja drugim, potem lahko že govorimo o sebičnem vedenju. Ta se lahko brez naše pomoči spremeni v osebnostno lastnost. Kako torej pomagamo?
Bodimo tudi sami usmerjeni proti drugim in ne samo proti otroku. Sprašujmo ga o drugih prijateljih, njihovih interesih in dosežkih. Tu pazimo seveda, da ne zapa­demo v primerjanje z drugimi, saj ima to lahko obratni učinek. Pohvalimo otroka, kadar naredi nekaj za dru­gega, deli igrače. Morda skupaj pripravimo njegova oblačila in stvari, ki jih ne potrebuje več, za tiste, ki jih potrebujejo. Govorimo o čustvih in glasno razmišljaj­mo o čustvih drugih v določenih situacijah, na primer, ko skupaj gledamo risanke, filme, poročila. Otrok bo tako imel priložnost razvijati empatijo, ki mu bo poma­gala izstopiti iz lastnih čevljev v čevlje drugega. To je proces in je malo odvisen tudi od osebnostnih lastnosti otroka, njegovega temperamenta. Nekateri potrebujejo veliko vodenja, drugim se zdi, kot da jim je to prirojeno.

Za konec

Predvsem pa pustimo otrokom, da so otroci, ne pa naše figure na piedestalu. Ne popolne ljubke lutkice, ki ne morejo narediti ničesar narobe, ampak mala bitja, pol­na nasprotujočih si čustev in potreb, ki bodo enkrat odrasla. In takrat bomo želeli, da bodo znali poskrbeti tako zase kot za druge.

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, marec 2021 (št. 7,  letnik 27)