Meje so ljubezen

Petra Kastelic Marinko, univ. dipl. socialna pedagoginja

Mesec september je za šolarje mesec sprememb in novih izkušenj. Vstop v šolo pomeni vstopanje v drugačen, po besedah nekaterih okostenel, za­starel sistem vrednot, ki počasi tonejo v pozabo. Veliko se govori o potrebi po spremembi šolskega sistema, ki že zdavnaj ne zmore slediti novodob­nim modernim trendom vzgoje in razumevanja otrok. Morda se deloma tudi strinjam, saj sama na lastne oči opazujem težave učiteljev pri spopada­nju s povsem novimi, predvsem drugačnimi teža­vami odraščajočih otrok. Včasih se zdi, kot da so današnji otroci in mladostniki izgubljeni v vesolju, težko najdejo smisel, vse prevečkrat padejo in jim zmanjkuje moči za pobiranje s tal.

Iskanje rešitev za izzive sodobnega starševstva in šolstva je zagotovo prilagajanje na novo družbeno re­alnost, ne smemo pozabiti, da razvojne značilnosti in psihološke potrebe otrok ne glede na spreminjajoče se okoliščine ostajajo enake. Za odgovorno in samostojno življenje otroci potrebujejo jasne meje, ki jim dajejo ob­čutek varnosti in obenem samozavest za raziskovanje sveta.

Zakaj imamo starši težave s postavljanjem meja

Postaviti mejo predstavlja za vsakega otroka stisko. Pot do izpolnitve želja je blokirana. Če to prenesemo v prometni žargon, lahko rečemo, da je na cesti ovira, kar vsi odrasli lahko razumemo, a hkrati ne maramo. Kaj se zgodi, ko naletimo na oviro? Začutimo frustra­cijo, dogajajo se spremembe v telesu, pospeši se srčni utrip, naraste nam pritisk, naše telo se pripravlja na boj. Čutimo jezo, ki ima za cilj spremeniti zunanjo situacijo, da se popravi ‘krivica’, odstrani blokada. Naši možga­ni iščejo rešitev. Kako naj obvozim oviro, naj splezam čeznjo? Se zaženem vanjo, morda bo šlo na silo? Tako nekako se počuti otrok, ko dobi prepoved.
Zakaj bi torej spravljali otroka v tako neprijetno situaci­jo, da se počuti nesrečnega in neizpolnjenega? Vodilo sodobnega starša je srečen in zadovoljen otrok, zato lahko razumemo, da se tudi on sam ob postavljanju meja počuti slabo. Sočutje do otroka, ki se počuti ne­srečno, je povsem naravno. Prvotni impulz je, da želi­mo odpraviti vzrok njegove stiske in če smo to mi oz. naša omejitev, se zlahka omehčamo, naše meje torej niso več trdne.
Pred očmi moramo imeti dolgoročni cilj, ki naj bo zado­voljen in srečen otrok. To bo postal, če mu bomo omo­gočili, da se bo v življenju lahko soočal s težkimi obču­tji in frustracijo, ki bodo zagotovo prišli. Življenje samo namreč ne umika ovir, prej obratno. Dlje časa bo otrok pred tem zaščiten, manj možnosti bo imel razvijati te pomembne življenjske veščine. Zato mu že kot majh­nemu dovolimo, da ob stiski sam išče rešitve, kako bo rešil situacijo, saj mu bo to pomagalo, da bo zrasel v močnega odraslega, ki se bo sposoben soočiti z izzivi odraslosti.

Pravila in disciplina

Sliši se tako zastarelo, ni v koraku s časom, bo pomi­slil marsikdo. Pod disciplino si morda naša generacija še predstavlja trdo vzgojo s togimi in neprepustnimi mejami, kaznovanje z namenom podrediti in zastrašiti. Zlasti, če smo bili sami vzgojeni v družini, v kateri je bila vsaka prekoračitev meja kaznovana tudi s telesno kaznijo. V takem okolju se otroci ne naučijo drugega kot postati žrtev ali nasilnež, njihove reakcije na kazno­vanje so jeza, zamera, upor.
Če pa disciplino razumemo kot proces oblikovanja otrokovega vedenja z namenom, da bo odrasel v ču­stveno zrelega otroka, se ne sliši več tako strašno. Di­sciplina otroka nauči samokontrole, osnovnih vrednot in upoštevanja potreb drugih ljudi. Otroku vcepi tudi asertivnost, ne da bi bil pri tem agresiven in sovražen. Otroci tako vejo, kakšno vedenje se od njih pričakuje in preko tega lahko razumejo, da s svojimi dejanji vplivajo na druge, da imajo njihova dejanja posledice.
Naše napačno razumevanje discipliniranja otroka in s tem izogibanje temu, bo otroku odvzelo občutek var­nosti. Ravno pravila, jasna pričakovanja in rutina po­magajo otroku, da se počuti varnega. Gre za občutek predvidljivosti, ki zmanjšuje tesnobo. Če otroku redno uspeva prepričati starše, da sprostijo osnovna pravila in popustijo (v imenu ljubezni in sočutja), bo to ogro­zilo njegov občutek varnosti. S tem namreč spozna, da ima premoč nad starši. To pa niso enostavni občutki za otroka, čeprav se z njegove pozicije sliši dobro.

Kako postaviti meje

Vsak od staršev ima svoje vrednote, tisto, v kar verja­me in mu je pomembno. Pri postavljanju meja sledimo lastnim vrednotam, ki jih želimo razvijati in negovati tudi pri otroku . Če nam je pomembna odkritost, bomo to pričakovali od otroka in bo to naša meja. Če cenimo vljudnost, bomo tukaj nepopustljivi in bomo to zahte­vali od njega.
Tudi vsaka družina je svet zase. Kar je pomembno in vre­dno, je lastno vsaki družini posebej. Družinske rutine, pravila (npr. obnašanje za mizo, čas za spanje, gledanje televizije, igranje računalniških igric …) otroku omogoči­jo, da se nauči funkcionirati v družinskem sistemu.
Ob tem ne smemo pozabiti biti vzgled in živeti na način, ki ga pričakujemo od otroka. Potrudimo se biti čim bolj dosledni in si oprostimo, če nam kdaj spodrsne.

Katere meje in kdaj

Postavljanje meja se spreminja z razvojem otroka. Vsako razvojno obdobje zahteva od nas prevetritev določenih pravil in postavljanje novih, morda kje tudi bolj ohlapnih.
V prvem letu se o mejah govori bolj v smislu postavlja­nja urnika hranjenja, spanja, igranja.
V drugem letu otroci že raziskujejo svet, zato je po­stavljanje mej nujno. Te vključujejo otrokovo varnost, omejevanje agresije, kot npr. grizenje, udarjanje, in varovanje lastnine pred otrokovo željo po uničenju oz. razstavljanju. V tem obdobju malčki še ne razumejo dolgih razlag, zakaj ga omejujemo, zato je treba krat­ko in jedrnato reči NE, ga odstraniti iz situacije ali mu preusmeriti pozornost k drugi, primernejši dejavnosti.
Dve- in triletniki so znani po svojih izpadih trme, ko spoznajo, da obstajajo meje, kaj lahko delajo in s čim se lahko igrajo. V tem obdobju otroci še ne znajo spremeni­ti svojega vedenja, ko to od njih zahtevamo ali se nanje jezimo. S pregovarjanjem, prigovarjanjem ali kričanjem nanj ne bomo dosegli drugega kot stopnjevanje hude ču­stvene stiske. Zato je bolje, da otroka v primeru izpada trme odstranimo iz aktivnosti (npr. iz igre, trgovine …), dokler se ne pomiri.
Šolski otroci med osmim in enajstim letom se zelo za­našajo na pravila in red, s čimer poskušajo osmisliti svoje okolje. Radi imajo predvidljivost, ker jim pomeni varnost. Želijo si pravil, reda in strukture, čeprav nam tega ne bodo dali vedeti. Negotovost je v tem obdobju zelo strašljiva.
Najstniki od trinajstega leta naprej so nekako ujeti med zahtevami vrstnikov in staršev. Lahko zavrnejo družin­ske vrednote, da bi se bolj povezali s prijatelji, preizku­šajo in prestopajo meje brez opravičila, se distancirajo od družine. To je za družino naporno obdobje in čeprav je zelo težko, se takrat izogibajmo pridiganju in omalo­važevanju najstnikov

Šola in meje

Otroku bomo kot starši naredili največjo uslugo, če bomo tudi sami sprejeli avtoriteto šole, priznali po­membnost pravil in včasih sprejeli tudi kakšne nesmi­sle ali krivice, ki se bodo zagotovo zgodili. Šola naj bo dopolnilo k naši avtoriteti, ki se ji mora otrok nujno podrediti. V primeru, da imamo starši težave s posta­vljanjem omejitev, bodimo veseli, da obstaja še nekdo, ki bo našemu otroku zmogel reči NE. Učitelji v šoli so včasih namreč vse prevečkrat zadnji branik avtoritete, ki jo otroci nujno potrebujejo za preživetje.
Na žalost gre situacija v obratno smer. Namesto da bi se otroci prilagodili avtoriteti staršev in šole, se sama šola prilagaja avtoriteti staršev in, ja, otrók. Otrok je ti­sti, ki zaradi pomanjkanja starševske samozavesti pri postavljanju meja in občutku krivde zaradi nezadostne­ga ukvarjanja z njim, dobiva vse večjo moč.

Za konec

Vstop v šolo naj zato pomeni nekaj lepega, pa vendar resnega. Šola je namreč skupek vsega: je delo, stres, razočaranje, je pa tudi druženje, veselje, zadovoljstvo. Otroka ne moremo zaščititi pred vsem slabim, tega niti nočemo, saj bo le z doživljanjem slabih občutkov lahko res cenil dobre.

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, september 2023 (št. 1, letnik 30)

Viri

https://childrenstreatmentcenter.com/why-it-is-important-to-set-limits-for-children/, pridobljeno 28. 6. 2023.

Foto:  iStock