Kako biti dovolj dober starš?

Tina Zupančič, univ. dipl. soc. del.

Drage bralke in bralci! Bom iskrena. Vsakokrat, ko pišem članek, razmišljam o tem, kako zelo smo obremenjeni z večnim vprašanjem, ali sem dober starš. Za merilo vzamemo otrokovo vedenje in de­lovanje. Če se otrok vede na želen način, je za nas to potrditev, da smo dobri starši. Če oz. ko pa temu ni tako, podvomimo v svoje starševske kompetence. 

Pod roke mi je prišla misel ameriškega psihiatra Fran­ka Pittmana, ki malo razbremeni: “Starševstvo ni nekaj, ker je rezervirano samo za tiste, ki so popolni. Starševstvo je nekaj, kar človeka približa popolnosti, rezultat vzgoje pa ni otrok, ampak starš.” (Vir 1)
Starševske vloge se ves čas učimo in smo v bistvu večni študenti. Skupaj z otroki odraščamo tudi mi kot starši. Seveda danes še niste pripravljeni na vzgojo mladostnika, do takrat, ko bo vaš fantič ali deklica najstnik, pa se boste že marsičesa naučili. Nekaj znanj črpamo iz lastnega otroštva in vzgajamo kot so nas starši ali pa želimo popraviti napake, ki so jih delali oni. Védenja črpamo iz knjig, pogovorov z drugimi starši, vzgojitelji in učitelji, marsikaj pa iz poskusov in napak.

Kar se Janezek nauči

Le redki med odraslimi so spretni pri postavljanju meja, pa ne le otrokom, temveč tudi partnerju ali partnerici, prijateljem, staršem, sodelavcem … Razlog je iskati v tem, kako so ravnali z nami kot otroki. So nam dopovedovali, da moramo biti pridni, ubogljivi? Smo bili nagrajeni, če smo se vedli tako, kot je ugajalo drugim ali se žrtvovali? Včasih s pohvalo, drugič s čim  drugim. Morda z naklonjenostjo ali celo ljubeznijo, ki je bila rezervirana za pridne otroke? Smo bili kaznovani, če nismo ubogali ali če se nismo vedli, kot so od nas pričakovali? So nas tepli, poniževa­li ali kaznovali s prezirom? Smo bili okregani, če smo dvomili o avtoriteti? Nekatere so učili, da se morajo izogibati sporom, dru­gim so dopovedovali, da so odgovorni za občutke dru­gih. Še danes kdaj slišim, da starši rečejo otroku, da jih »boli srček, ker je poreden« ali pa »zakaj to delaš očiju, vidiš, kako se sekira« in podobno.
Če smo tako odraščali, nismo razvili občutka zase, temveč le za druge. Na tem svetu smo torej, da zadovo­ljujemo druge. Zato ne zmoremo postavljati meja ose­bam, ki so bolj ali manj pomemben del našega življenja. Včasih pa tudi sodelavcem, trgovkam, obrtnikom in drugim ne, ker imamo slabo vest, če se drugi počutijo slabo. Kot starši težko prenesemo slabo voljo otrok in si na vse pretege prizadevamo, da bi bil otrok ves čas sre­čen, saj s tem dobivamo potrditev, da smo dobri starši. In zato včasih preveč popuščamo.
Otroku se trudimo postaviti meje, ne osredotočamo pa se veliko na to, da se on nauči postavljati meje drugim. In ker tudi mi nismo bili deležni učenja postavljanja meja zase, temveč smo le upoštevali meje drugih, smo v tem delu vzgoje tako zelo nesigurni.

Buldožerji in predpražniki

Dr. Jane Bluestein govori o starših predpražnikih in starših buldožerjih. Buldožerji postavljajo meje, vendar ne upoštevajo otro­ka, to je vzgoja v stilu »po moje in nič drugače«. Pred­pražniki so ustrežljivi, prijazni, prilagodljivi, vendar na račun svojih potreb. Pri nas jim rečemo cankarjan­ske mame. Ko ne zdržijo več, se njihova strpnost lah­ko sprevrže v nasilje, ki je pogosto pasivno agresivno ali čustveno izsiljevanje. Nek fant mi je nekoč rekel, da je njegova mama boleče prijazna. Čutil je, da je je­zna, da ga zavrača, celo prezira, vendar se je še vedno smehljala.
Če so bili, ali pa še so, naši starši buldožerji ali pred­pražniki, bomo kot starši skoraj verjetno podobni njim ali pa bomo šli v drugo skrajnost z mislijo: »Jaz ne bom tak, kot je bila mama do mene.«
Starš, ki spregleda otroka, mu s tem sporoča, da njego­ve potrebe in čustva niso pomembni, starš, ki spregle­da svoje potrebe in meje, pa otroku z zgledom sporo­ča isto. Saj veste: »Na skrbite, ker vas otroci nikoli ne poslušajo. Raje skrbite, ker vas otroci gledajo. (Robert Fulghum)« (Vir 1)

Ali sem dober starš?

Danes je ob poplavi vzgojnih metod, nasvetov, težko zaupati vase. Starši mi povedo, da jih skrbi, da ne znajo vzgajati, da ne vedo več, komu naj verjamejo. Strah jih je, da bi naredili kaj narobe in povzročili otroku nepopravljivo škodo. In potem mu včasih za vsak slučaj ne postavijo meje. Povedo, da imajo otroci danes samo pravice, ne zaveda­jo pa se odgovornosti. Zdi se jim, da kot starši ničesar ne smejo, da jih bo otrok prijavil na socialo, če bodo strogi. Sami so bili morda vzgajani s klofuto in sedaj ne vedo, kako bi otroku postavili meje brez fizičnega kaznovanja. Nekateri so kritični do vzgojiteljev in učiteljev in pove­do, da imajo neustrezne vzgojne metode ali da doma nimajo vzgojnih težav in da imajo probleme le vrtec ali šola. Povedo, da jih doma otroci upoštevajo, ker znajo postaviti meje, v šoli ali vrtcu pa pedagoški delavci ne.

Napake so dovoljene

Starše je strah, da bodo naredili napako ali pa da bodo napako naredili drugi vzgojitelji v otrokovem življenju. In veste, seveda jo boste naredili in vzgojitelji in uči­telji tudi. Kajti vzgoja lastnega otroka je zahtevna in čustveno obremenjujoča, saj smo v stalnem pritisku za­radi odgovornosti do rezultata vzgoje. Ali bo otrok od­rastel v osebo z dobro samopodobo in prijetnim vede­njem? Vzgoja tujega otroka je zahtevna na drug način. V resnici ga ne poznamo kot svojega, naš vpliv nanj je omejen, saj na nas najbolj vplivajo ljudje, ki jih imamo radi, tisti, za katere nam je bolj malo mar pa ne. In zato imajo vzgojitelji in učitelji omejen vpliv na otroka. Po­leg tega so v stalni zadregi, kako najti ravnovesje med tem, da vsakega otroka v skupini spoznajo v njegovi enkratnosti, z njim ravnajo v skladu s tem, kakšen je in hkrati delujejo pravično in tako, da bodo to pravičnost opazili tudi drugi otroci in starši.

Korenine in krila

“Otrokom moramo dati dve darili, prvo so korenine, drugo pa krila.” (Vir 3)
Staršem po navadi rečem, naj se sicer izobražujejo, vendar naj bodo do ponujenih vzgojnih metod kritični, verjamejo naj sebi, svojemu občutku, seveda z upošte­vanjem tega, da so do otroka ljubeči in nenasilni.
Otroke še vedno lahko in moramo vzgajati, do njih mo­ramo biti starosti in drugim njegovim osebnim okoli­ščinam ustrezno zahtevni. Starši moramo otroku razložiti, kaj pričakujemo od nje­ga, saj sam po sebi tega ne ve. Pri tem bodimo kar se da jasni in enostavni. Namesto »pospravi sobo«, lahko rečemo »pospravi sobo, to pomeni, zloži avtomobilčke in v zaboj pospravi kocke«.
Jasno naj bo tudi nadaljevanje: »Ko boš pospravil, ti bom prebrala pravljico.« Bodimo mož besede in se tega, kar rečemo, držimo. Ko pospravi, beremo pravljico, prej ne. S tem smo otroku vzor odgovornosti in doslednosti. Kajti »vzgoja, ki temelji zgolj na zahtevah in nasvetih, ne na zgledih, je slaba (J. A. Komensky)«.
Postavimo mu meje. To je nujno in je v otrokovo korist. Nikakor ni v njegovo koristi, da mu v imenu pravic vse pustimo, saj otrok potrebuje naše usmeritve v življenju. Mi smo tisti, ki mu pokažemo, kaj je prav in kaj narobe, kaj je sprejemljivo in kaj ne, kaj je pomembno. Mi smo njegov kompas v življenju. Učiti otroka samostojnosti in odgovornosti ne gre brez vztrajnih in doslednih zahtev in omejitev. »Pospravi sobo, pripravi si torbo, opraviči se sošolcu.« Te vloge nam na žalost nihče ne more odvzeti in nihče je ne more opraviti namesto nas, niti vrtec ali šola.
Otroka spodbujajmo, da sam rešuje spore z vrstniki in tega ne delajmo namesto njega. Prav tako ne poročaj­mo učiteljici, kaj so mu drugi vrstniki naredili in pre­ložimo odgovornost za reševanje konflikta nanjo. Vsaj ne, če ne gre za dalj časa trajajoče ali hudo nasilje in ne v prvem koraku. Najprej zaupajmo otrokovim zmožno­stim in ga usmerjajmo, kako naj se reševanja konflikta z vrstnikom loti sam. Če to ne uspe, naj mu pomaga odrasla oseba. Na ta način se bo naučil ravnanja v kon­fliktnih situacijah in postal bolj gotov vase.
Zadnje, vendar ne najmanj pomembno … Otroci najbolj potrebujejo ljubezen takrat, ko se najbolj nemogoče obnašajo. Bodimo kritični do neprimernega vedenja, vendar otroka ne zavrnimo. Neprimerno bi bilo: »Niko­li nič ne narediš, kar ti naročim. Grozen si.« Rajši: »Nisi pospravil kock, kot sem ti rekla. Zahtevam, da to storiš. Ko končaš, ti bom prebrala pravljico.«

In potem … telefon pospravimo stran, ugasnimo TV in štedilnik, se stisnimo z otrokom pod odejo na kavču in preberimo pravljico.

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, april 2023 (št. 8 letnik 29)