Frustracije in odpornost na stres

Petra Kastelic Marinko, univ. dipl. socialna pedagoginja

Biti mlad v današnjem obdobju je poseben izziv. Povsem drugačen, kot smo ga imeli mi. Poplava in­formacij o vsem možnem na tem svetu danes zah­teva druge veščine. Včasih smo se učili pridobivati informacije, si jih čim več zapomniti, danes pa se morajo mladi učiti prepoznavati, kritično izbirati, si ne dopustiti, da jih neskončni podatki preplavi­jo. Prišlo je celo tako daleč, da nam posebne aplika­cije na pametnih telefonih lahko sporočijo, kako se počutimo, kaj naj bi čutili in kaj naj storimo …

Večina odraslih zna do tega vzpostaviti distanco, kritič­no presejati koristno od plevela in nepotrebne ropotije. Mladi razvojno zaradi pomanjkanja izkušenj, nezrelosti osebnostnih struktur, čustvene negotovosti in občutka »nezasidranosti« tega ne zmorejo. Pred njimi so izzivi, ki jim bodo kos ali pa tudi ne. Zato je tako pomemb­no vedeti, da jih starši nikakor ne bomo mogli zaščititi pred svetom, zahtevami sedanjosti, ki ji še sami komaj sledimo, kaj šele prihodnostjo, ki je bolj kot kadarkoli prej negotova in strašljiva.

Lahko pa naredimo nekaj drugega. Lahko jim pomaga­mo razvijati veščine, ki jih bodo kasneje pri soočanju s prihodnjimi izzivi znali uporabiti. Včasih se zdi, da je to največ, kar lahko naredimo. Veščine, ki jih želimo razvijati v ta namen, imenujemo tudi razvijanje psiho­loške, notranje odpornosti na stresne, nepredvidljive dogodke, okoliščine, s katerimi se srečujemo tudi sami v odraslosti.

Biti odporen pri soočanju z življenjskimi izzivi ne pome­ni, da človek ne doživlja stisk, žalosti, izgube, občutka nemoči, strahu in jeze. Pomeni, da imamo v sebi moč, da kljub vsemu nadaljujemo in živimo naprej, tako fizič­no kot psihološko. Pomeni sposobnost prilagoditi se na težke situacije, biti sposoben prositi za pomoč.

Majhni otroci in stres

Tudi majhni otroci doživljajo stres. Doživljanje stresa, kar običajno doživljamo, ko naletimo na ovire in smo zato frustrirani, je ključni moment otrokovega razvoja za doseganje višjih razvojnih ciljev. Otroci so narav­no naravnani k sledenju ugodju in takojšnji izpolnitvi zadovoljstva in želja. Proti koncu prvega leta, ko otrok začne izražati poleg potreb tudi svoje želje, se začnejo tiste prave frustracije. Ko otroku večkrat zaradi varno­sti, pa tudi zaradi vzgojnih načel, prepovemo uresniči­tev želje, se pojavi frustracija, ki ga preplavi celega. Za rešitev sprostitve te ogromne količine energije nam je narava ponudila jok. Z jokom se otrok uči sprejemati nesprejemljivo in se prilagaja neugodnim razmeram, ki jih ni moč spremeniti. Nekateri strokovnjaki pravijo, da je ta čustvena prilagoditev možganov ena najpomemb­nejših v otrokovem razvoju, s katero dobi najboljšo po­potnico za nepredvidljivo življenjsko pot.

Frustracijska toleranca

Frustracijska toleranca se nanaša na našo sposobnost prenašanja frustracije, je meja oviranosti, ki jo še lah­ko prenesemo, ne da bi nas preplavila močna energija čustev. Vsaka frustracija ne vodi nujno v jezo, nas pa spodbudi, da želimo oviro na poti do cilja premagati. V tej točki nastajajo med nami velike razlike, saj nam naš temperament, osebnostne črte, izkušnje ponujajo različne načine reagiranja. Po mnenju ameriške psiho­loginje Emberling je ravno razumevanje otrokovega temperamenta ključno pri našem postopanju z otro­kom, učenju premagovanja frustracij in posledično močnih čustvenih reakcij.

Korak nazaj

Otrokov svet je vedno poln čustvenih vzponov in pad­cev. Že majhni otroci se morajo naučiti, da ne morejo nadzorovati okolja, da jim starši kar naprej postavljajo meje in da so odnosi med vrstniki polni izzivov. Vse to so vsakodnevne frustracije, zaradi katerih lahko obču­tijo močna čustva, ta pa vodijo k nezaželenemu vede­nju, kot so izbruhi trme, fizično obračunavanje, grize­nje, kričanje … Zelo senzibilni otroci so nasploh hitro frustrirani, čustva jih prevzamejo in v takem primeru je najbolje, da najdemo miren kotiček za umik, stran od motečih dražljajev. Po drugi strani pa zelo aktiv­ni otroci, ki s težavo sedijo pri miru, v takem primeru potrebujejo kanal, skozi katerega lahko energijo ob močnem čustvovanju preusmerijo. To lahko pomeni skakanje gor in dol, tresenje s telesom, okončinami, sti­skanje in sproščanje pesti, metanje na koš … Za oba tipa otrok velja, da naredimo korak nazaj od situacije, ki je bila sprožilec močnih čustev.

Prepoznati sprožilec

Starši dobro poznamo svoje otroke in večinoma zlahka predvidimo njihove reakcije. Otrokom z nizko frustra­cijsko toleranco je dovolj le majhen sprožilec, da izgu­bijo kontrolo. Ti sprožilci so za vsakega otroka različni, zagotovo pa jih največkrat vzbujajo situacije, ko se me­njajo aktivnosti, ko se otrok počuti nerazumljenega, ko pride do nenadnih sprememb, novih situacij ipd. Še po­sebej pa, kadar je lačen in utrujen. Prepoznati sprožilec pomeni, da lahko preprečimo hujše izpade ali jih omi­limo. Pri tem poskrbimo tudi zase, saj nas ne preseneti in smo lahko mirnejši in s tem otroku lažje pomagamo

Povezava, nato poprava

Dejanja govorijo glasneje od besed. Otroci so majh­ne gobice, ki vpijajo vse naše reakcije. To velja tudi za naše odzivanje na frustracije. Če kričimo, ko smo v stresu, bodo v stresnih situacijah kričali tudi otroci. Če takrat loputamo z vrati, bodo z njimi loputali tudi oni. Če so naše reakcije mirne in namesto izbruhov išče­mo rešitve, bodo najverjetneje to počeli tudi sami. Naš način soočanja s stresom in frustracijami ima namreč neposredno povezavo s tem, kako uspešni so in bodo otroci pri tem. Tu pa je še vprašanje, kako reagiramo na njihovo vedenje, ko so frustrirani. Prvo pravilo je, da moramo z otrokom vzpostaviti povezavo, preden se lo­timo popravljanja njegovih reakcij. Otroci se morajo v takih trenutkih počutiti razumljeni in sprejeti, da bi se lahko naučili. Odrasli pogosto želimo najprej reševati problem in nismo pozorni na povezanost z otrokom. Povežemo se lahko le na čustvenem nivoju, kar pome­ni, da zmoremo prepoznati njegova čustva in jim dati vrednost. Na primer, če je otrok frustriran, ker mu pri risanju nikakor ne uspe narisati nečesa tako, kot si to zamišlja v glavi, rečemo nekaj podobnega: »Izgleda, da tvoja risba ni takšna, kot si si jo zamislil. Mora biti pa res pomembna zate. Imam prav?« Ne pretiravajmo, ključ je v pristnosti odzivov. Cilj je namreč, da se pove­žemo z otrokovim svetom in najpomembnejše za otro­ka v trenutkih frustracije je, da ga razumemo in smo na njegovi strani.

Ne rešujmo

Hitro nas lahko zamika, da poskušamo frustriranemu otroku odstraniti oviro s poti in s tem rešiti problem. Trenutno lahko sicer res rešimo težavo, otrok pa ne pridobi izkušnje učenja veščine, ki jo bo še kako potre­boval kasneje v življenju, saj mu s tem odvzamemo mo­žnost, da se počuti sposobnega, kompetentnega. Poleg tega ob tem po navadi delimo lekcije, kot je na primer »vaja dela mojstra«, čustveno razrvan otrok pa zago­tovo ni v stanju, da bi sprejemal dragocene življenjske nauke. Včasih pomaga že preprost objem.

In nikar ne pozabimo, da ima pot brez izzivov in ovir malo vrednosti. Največ, kar si lahko želimo, je, da bi bili naši otroci v življenju sposobni preplezati ovire ali najti pot naokoli, poiskati prave sopotnike in se ravno prav upehati.

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, marec 2023 (št. 7, letnik 29)