Članek meseca

“Bodi pri miru!”

Petra Kastelic Marinko, univ. dipl. socialna pedagoginja

V zadnjih letih smo priča velikemu porastu dia­gnoz šolarjev in tudi že vrtičkarjev z motnjo po­zornosti in koncentracije. Odločbe o usmerjanju tem otrokom omogočajo individualiziran pristop tako pri poučevanju kot tudi ocenjevanju. Otroci z motnjo pozornosti oz. ADHD to zagotovo potre­bujejo, glede na porast pa se učitelji in strokovni delavci v vrtcih in šolah včasih upravičeno sprašu­jemo, ali morda danes staršem prehitro svetujemo usmerjanje, da bi otroku s prilagoditvami olajšali naporno obdobje šolanja.

Kaj je motnja pozornosti

Motnja pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD) je kronična nevrobiološka motnja, ki vpliva na regu­liranje ravni aktivnosti (hiperaktivnost), inhibicijo vedenja (impulzivnost) in lotevanje nalog (nepozor­nost). Po ocenah strokovnjakov jo ima približno 8 do 10 % šoloobveznih otrok, kar trikrat pogosteje pa se pojavlja pri dečkih kot pri deklicah. Otroci z mo­tnjo ADHD se odzovejo brez razmisleka, imajo te­žave s sledenjem navodilom, težko sedijo pri miru, težko usmerjajo pozornost in se s težavo osredoto­čajo na podrobnosti. Posledično ADHD ovira otro­kovo družabno življenje, prav tako vpliva nanj na akademskem področju.

Motnja se lahko kaže v treh oblikah:
– kot motnja pomanjkljive pozornosti,
– kot motnja hiperaktivnosti,
– kot motnja pomanjkljive pozornosti in hiperaktivnosti (Peklaj, 2016).

Prvi razred devetletke

Dejavnikov, ki vplivajo na to, da ima danes veliko več otrok težave z ohranjanjem koncentracije in pozornosti in težko ostanejo dlje časa osredotočeni na neko aktiv­nost, je veliko. Eden pomembnejših je zagotovo tudi način poučevanja oz. izvajanja dejavnosti v prvem ra­zredu devetletke.

Otroci se v šolo vpisujejo s šestimi leti, kar ni glede na primerjavo z ostalimi evropskimi državami nič poseb­nega in novega. Težava je v tem, da je bila sama de­vetletna osnovna šola zamišljena precej drugače, kot se izvaja v večini šol danes. K temu so pripomogle tudi strokovne skupine s prenavljanjem učnega načrta in učitelje še bolj stisnile, da so od otrok prekmalu začeli zahtevati spretnosti in znanja, ki jih veliko šestletnikov razvojno še ni sposobnih doseči.

Prvošolci, nekateri stari ob vstopu šele pet let, še ne zmorejo zdržati 45 minut sedenja na stolčku in posluša­nja učiteljice. Spomnimo se male šole prejšnjega siste­ma, ki nas je pripravljala na šolo, ne da bi se učili brati in pisati. Zahtevala se je določena mera koncentracije in dela, poudarek je bil na razvijanju grafomotorike in drugih predbralnih in prednapisovalnih veščin, da smo se lahko kot sedemletniki v prvem razredu začeli učiti brati in pisati. Razvojne značilnosti otrok pa se za­gotovo v teh letih niso spremenile v tolikšni meri, da bi bili danes vsi šestletniki sposobni tistega, česar so bili pred tridesetimi leti sposobni sedemletniki.

Tako pridemo že v prvem razredu do vse večje pešči­ce učencev, za katere učiteljice na konferencah izražajo skrb, da imajo težave, ne sledijo, se ne zmorejo zbrati, nagajajo, rušijo učni proces ipd. Te skrbi predajo star­šem teh otrok in začne se proces vrtenja v začaranem krogu, ki se mu na poti pridružijo še druge težave. Mar­sikateri otrok, ki ima samo zaradi razvojne nezrelosti (ne zaradi motnje pozornosti) težave z ohranjanjem pozornosti in zaradi notranjega nemira išče dražljaje v okolju, s tem nagaja sošolcem, je tako označen kot pro­blematičen in potencialno že kandidat za diagnozo.

Zasloni, zasloni, zasloni

Zadeva, ki vse skupaj poslabšuje, je zagotovo uporaba zaslonske tehnologije. V šoli pri vpisu v prvi razred večkrat slišimo od staršev, kako je njihov otrok bister, da zna uporabljati nešteto aplikacij na telefonu, je pravi bodoči računalniški genij. Pri takih otrocih se kmalu ugotovi, da nimajo usvojenih osnovnih veščin, kot so samostojno oblačenje, obuvanje, brisanje ritke, upora­ba pribora, čakanje na vrsto, odložitev zadovoljstva, prenašanje frustracije ipd. Predvsem pa sta opazna ve­lik nemir in zelo slabo vzdrževanje koncentracije že pri kratkih dejavnostih.

Prepričana sem, da veliko otrok, za katere se meni, da imajo motnjo pozornosti, te ne bi imeli, če ne bi upora­bljali zaslonske tehnologije že v vozičku. Žalostno je, da se mlade starše kar naprej opozarja iz različnih kana­lov, kako škodljivo je to, a ni nobene spremembe. Ver­jetno je res lažje otroku poriniti v roke telefon, da ima­mo mir, tudi če gre za otroka v vozičku. Tako se starši lahko v miru pogovarjamo s prijatelji, otrok pa ne ‘teži’ in ne joka. Pozabljamo, da se s tem, ko ‘teži’ in joka, v možganih sprožajo pomembni procesi, saj je naletel na frustracijo. Ustvarjajo se nove živčne povezave, ob tem se tudi uči, da je včasih dolgčas in »brezveze«, pa da se tudi to da zdržati. Lahko se morda tudi sam zamoti in ugotovi, da je nova dejavnost celo boljša od tistega, kar je hotel imeti prej.

Iskanje bližnjic se nam hitro lahko vrne kot bumerang tudi v obliki motenj pozornosti, lahko pa dodamo še za­ostanek v razvoju govora in gibalnih spretnostih.

Če opazimo nemir

Kot rečeno, imajo nekateri otroci seveda ne glede na opisane dejavnike, težave z ohranjanjem pozornosti in so izrazito hiperaktivni. Sama diagnoza jim ne bo po­magala, prilagoditve v šoli jim bodo sicer olajšale delo v šoli, doma pa se moramo starši znajti sami. Zagotovo takim otrokom zelo omejimo ali celo prepovemo upo­rabo telefona, igranja igric in vsakršne umetne stimu­lacije, ki jih še dodatno vznemiri. Četudi se nam zdi, da se takrat zelo osredotočijo in so umirjeni, so po prene­hanju take dejavnosti še bolj vznemirjeni, saj se možga­ni odzivajo le na močne dražljaje, ki so v »običajnem« svetu prešibki in ne nudijo zadovoljstva. Zato hočejo še in še več. Posledica so nemir, slaba koncentracija in ne­zanimanje za okolico.

Nemirni otroci se najbolj umirijo, ko imajo rutino in do­bro postavljena pravila. To jim daje občutek varnosti, lažje se organizirajo in sprejmejo tudi kako neprijetnost, kot je na primer opravljanje domače naloge in učenje. To zahteva od staršev, ki so vse bolj ujeti v hiter in di­namičen življenjski slog, precej energije in doslednosti. Urnik večernega preživljanja časa, dejavnosti pred spa­njem, umirjanje so zelo pomembni. Ne pretiravajmo z obšolskimi dejavnostmi, naj bodo te dobro premišljene in ne preštevilne. Prav je, da ima otrok popoldne enkrat do dvakrat na teden kako dejavnost, saj mu to omogoča sprostitev in red. Prav tako je to lahko dodatna motiva­cija, da se lažje loti dela za šolo, če ve, da ga potem čaka nekaj prijetnega.

Otrokom, ki so izrazito telesno nemirni in težko sedijo pri miru, lahko pomagamo tako, da jim med učenjem omogočimo gibanje. Obstajajo kinestetične in ravnote­žne blazine, na katerih sedijo in jim omogočajo, da so ves čas v gibanju in tako med učenjem sami ne iščejo dražljajev.

Samopodoba in nemirni otroci

Velika težava je slaba samopodoba, ki jo imajo nemir­ni otroci. Zaradi svoje živahnosti, slabe organizacije, raztresenosti so že od malih nog ves čas kregani, opo­zarjani, kritizirani. Odraščajo s sporočilom, da nikoli ničesar ne naredijo prav. Starši se počutijo nemočne, saj se zdi, da nič ne zaleže. Najpomembnejša stvar, ki jo lahko naredimo, če imamo nemirnega otroka, je, da ga sprejmemo takega, kot je. Pohvalimo ga za vsak napre­dek, trud, kritizirajmo pa le in samo njegovo vedenje. To pomeni, da ga ne označujemo za nerodo, pozabljiv­ca, če ne želimo, da to tudi postane. Otrok nam namreč verjame in če tisočkrat sliši, da je neroda, potem bo to tudi postal.

Za konec

Šola je ogromen sistem in spremembe, ki so zagotovo potrebne, bodo zelo počasi našle pot. Zato kot starši ne moremo računati, da bodo drugi rešili našo težavo. Družina je namreč manjši, bolj fleksibilen sistem in starši imamo pomembno vlogo pri vzgajanju našega nemirneža. Poskrbimo, da bo družinska klima umir­jena, ljubeča in se bo naš otrok čutil sprejetega. Verja­mem, da se z majhnimi spremembami v rutini, večji do­slednosti in umirjenemu postavljanju zahtev in pravil, da veliko narediti.

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, november 2023 (št. 3, letnik 30)