Članek meseca

Avtoriteta in otroci

Petra Kastelic, univ. dipl. socialna pedagoginja

Po brezskrbnih počitnicah se otroci znova vračajo v šolo, nekateri šolski prag prestopajo prvič. Mor­da smo zaskrbljeni in se sprašujemo, kako se bo naš otrok znašel z novo učiteljico oz. učiteljem, ki bo celo leto nekakšen družinski spremljevalec in bo otrokom predstavljal avtoriteto. Takšno, dobro, ki jo je vredno poslušati, ji zaupati in ji slediti. Pa je res tako?

To se vedno znova vprašam, saj ugotavljam, da imajo nekateri otroci ob vstopu v šolo velike težave s spre­jemanjem avtoritete učitelja. Če se spomnim svojih otroških, predpubertetniških let smo bili bolj kot ne prestrašeni in tihi učenci, le zelo redke izjeme so si upale upreti, se zoperstaviti učiteljevi avtoriteti. Danes pa imamo že v prvih razredih zelo sproščene, jezikave, odrezave učence, ki za vsako postavljeno zahtevo oz. pravilo zahtevajo dobro argumentirano pojasnilo. Na tem mestu se je sicer dobro vprašati, ali sta bila naša poslušnost in slepo zaupanje res boljša od današnjega vnaprejšnjega dvoma in preizkušanja meja.

Verjamem, da je vsaka starejša generacija v preteklosti imela veliko povedati o mlajši generaciji: njeni neod­govornosti, svobodomiselnosti, pozabljanju vrednot, podcenjujočem odnosu do starejših. Morda nas danes preseneča globok prepad med generacijami, kar lah­ko pripišemo tudi globalizaciji, saj so mladi po vsem svetu našli način, kako se povezati v svoji drugačnosti in uporu proti vrednotam staršev. Zaradi dostopnosti informacij lahko dobimo zelo široko sliko o tem, kako drugačni so danes mladi od starejših.

Kaj je avtoriteta

Beseda avtoriteta pomeni ugled ali vpliv, ki izhaja iz vo­dilnega položaja, moči, znanja. Je lastnost, ki jo lahko pripisujemo neki osebi ali ustanovi. Kdor ima avtorite­to, ga ljudje upoštevajo in se mu podredijo v razmišlja­nju in delovanju. Beseda avtoriteta izhaja iz latinskega glagola »augere«, ki pomeni povišati, razviti, obogatiti. Starši so avtoriteta ravno zaradi tega, ker otroku poma­gajo rasti, odrasti, se razvijati.

Kriza avtoritete

Danes se zdi, da ljudje ne zaupajo več nikomur, ne zdravnikom ne policistom ne učiteljem, da o politikih ne izgubljam besed. Včasih je veljalo, da so glavne av­toritete zdravnik, duhovnik in učitelj. Danes pa seveda temu ni tako. Zakaj?
Milivojević govori o krizi avtoritete in odgovornost za nastalo situacijo, ko otroci učitelja ne priznavajo za av­toriteto, položi na ramena staršev. Meni, da so sodobni starši s tem, ko so množično »vrgli« s položaja nadre­jenega, starejšega, tistega, ki občasno ukazuje, lastne otroke oropali možnosti, da bi zgradili pravilen odnos do avtoritete. Tako otroci ne razvijejo sposobnosti zdra­vega podrejanja, ki je, po Freudu, med slepo pokorno­stjo in nenehnim uporništvom. Sama beseda, pojem podrejanje se v današnjem družbenem kontekstu sli­ši nezaslišano, saj je otroštvo staršev današnjih otrok večinoma zaznamovalo ravno to, podrejanje brez mo­žnosti ugovora in osmišljanja. Da bi bili naši otroci svo­bodnejši in srečnejši, hitimo v nasprotno smer, vendar brez kompasa in načrta. Tako se znajdemo v situaciji, ko so sodobni starši tisti, ki se bojijo izgube ljubezni svojih otrok (če ne bodo ubogali oz. če bodo preveč zahtevni) in ne več obratno.

Kje se gradi odnos do avtoritete

Odnos do avtoritete se gradi v primarni družini. Go­stečnik trdi, da je prav oče tisti, od katerega je odvisno, ali bo otrok razvil ustrezen odnos do avtoritete, saj je oče s svojim zgledom edina resnična avtoriteta v otro­kovem življenju. Otrok ji mora slediti, da bo pozneje v življenju zmogel sodelovati z drugimi. Sama ne bi šla tako daleč, se pa strinjam, da je očetovska figura (ali kdor pač to vlogo prevzame) pomembna pri oblikova­nju avtoritete. V najzgodnejših letih je primarni objekt mama, s katero je otrok simbiotično povezan in pred­stavlja zaščito pred zunanjim svetom, ki je tuj in grozeč. S krhanjem simbioze postane vse pomembnejši oče oz. nekdo, ki ima to funkcijo, da otroku pokaže pot iz simbiotičnega odnosa v svet. Družina je kot pomanj­šan model družbe, z normami in pravili, avtoriteto, ki se sicer odziva na otrokove potrebe, ga ščiti, ampak tudi zahteva določeno podrejanje. Milivojević bi temu rekel zdravo podrejanje, ko so odnosi vertikalni, ne ho­rizontalni, kjer smo vsi prijatelji in nihče od nikogar nič ne upa zahtevati, da si ne bi pokvarili odnosov. Otrok mora enostavno vedeti, kdo je šef, kdo odloča in se temu podrediti. Tisto, kar nas najverjetneje zmoti pri tem, je beseda podrediti, ki nas morda spominja na od­nos gospodarja in sužnja. Tu moramo razlikovati med avtoritativnim in avtoritarnim odnosom. Avtoritaren odnos je namreč tisti, ki zahteva slepo podrejanje, ubo­ganje brez možnosti ugovora. Avtoritativni odnos pa to zagotovo ni.

Zdrava avtoriteta

Razvojno je upor proti avtoriteti običajen v najstniških letih, njegovi zametki so vidni že okoli tretjega leta z znamenito besedo NE! Vmes pa naj bi nas spremlja­lo obdobje latence, ko nam otrok želi ugoditi, želi biti uspešen, se trudi, sproti pa se seveda uči o življenju v družbi. Vendar, kot smo ugotovili, se upor »predpuber­tetniških« šolskih otrok kar ne neha.

Zanimiva je teorija ameriške avtorice, ki pravi, da upor ni neizbežen in je odvisen predvsem od tega, kako vzgajamo svoje otroke. Raziskovala je vzgojo otrok v primitivnih družbah lova in nabiralništva. Ugotovila je, da je v njih vrednota avtonomija in ne dominanca, da so pravila smiselna, družbena odgovornost je moč­no poudarjena. Tam otroci in mladostniki nimajo želje po uporu. V teh družbah je njihov obstoj odvisen od sodelovanja, medsebojne podpore in enakovrednosti vseh. Otroci imajo veliko večjo odgovornost, vsak otro­kov poskus dominiranja je nekako zatrejo tudi vrstniki in tako se naučijo sodelovanja. To je bil najverjetneje vzorec v naši evolucijski preteklosti. Nasprotno pa je v sodobnih družbah, ki temeljijo na hierarhiji, dominan­ci, zakonu močnejšega, kar pomeni, da se morajo otroci kot šibkejši podrediti odraslemu. Tako obstaja velika verjetnost, da se bodo v določenem obdobju temu uprli.
Vendar ni nujno tako, pravi avtorica. Otroci namreč niso nagnjeni k temu, da bi se za vsako ceno upirali vsemu. Kot mi otroci prepoznajo prednosti sodelo­vanja in se zavedajo, da so nekatera pravila nujna za ohranjanje varnosti in pravičnosti. Uprejo se takrat, ko imajo občutek, da se avtoriteta vpleta v njihove osebne zadeve. Vrsta upora je različna. Lahko gre za neposre­dno nasprotovanje in prepiranje z željo, da bodo drugo stran prepričali, prisilili, da si premisli. Lahko pa upor poteka brez konfrontacije, naredijo pač po svoje oz. zah­tevanega ne naredijo. V vsakem primeru presodijo, da naša avtoriteta ni legitimna in se kot odrasli nimamo pravice vtikati v njihova življenja.
Za boljšo ponazoritev naj omenim raziskavo iz ZDA, v kateri so otrokom od 8. do 12. leta predstavili tri različ­ne tipe zgodb: v prvi zgodbi je bil glavni junak, otrok, soočen z navodili odrasle avtoritete v zvezi z varnostjo (npr. prepoved plezanja na visoko steno), v drugi je imel navodilo starša, naj vrstnika, ki ga je brcnil, brcne na­zaj, v zadnji zgodbi različne variacije na temo osebnih odločitev, npr. s kom naj se otrok igra, v katero dejav­nost naj se vključi ipd. V vseh teh zgodbah je glavni junak prekršil navodilo odraslega. Naloga otrok je bila, da to kršitev ocenijo. Večina otrok je ocenila, da ima av­toriteta vso pravico prepovedati otrokom nevarna deja­nja in da kršitev ni upravičena (prva zgodba). V zvezi z navodilom starša v drugi zgodbi, naj brcne nazaj, so otroci v večini ocenili, da je imel glavni junak prav, ko se je uprl ukazu starša, naj brcne nazaj. V tretji zgodbi, ko so se starši vmešavali v otrokove hobije in prijatelje, je 60 odstotkov osemletnikov ocenilo, da je vmešava­nje staršev upravičeno, med dvanajstletniki pa je pre­vladalo prepričanje, da starši te pravice nimajo.

Kako otroci vidijo avtoriteto

Ne pozabimo, da smo kot starši model, po katerem se med drugim oblikuje tudi odnos do avtoritete pri otro­ku. Vprašajmo se, kako sami doživljamo avtoriteto. Jo spoštujemo ali jo zavračamo?

Ne glede na naš odgovor na zastavljena vprašanja je naše upoštevanje avtoritete odvisno od tega, kaj ta od nas zahteva. Zagotovo ji nihče od nas ne priznava ne­omejene moči. Če gre za pravila, ki so nujna za ohra­njanje varnosti, zdravja ali za pravila, ki so v skladu z našimi vrednotami, moralnimi načeli, potem zagotovo sledimo in upoštevamo zahtevano. Nasprotno pa se upremo takrat, ko presodimo, da gre za vmešavanje v našo zasebnost. Enako je z našimi otroki. Več pravil jim bomo postavili, manj osebne svobode in odgovornosti jim bomo dali, bolj se bodo upirali. Tako kot odrasli.

Za konec

Verjetno je najbolje pozabiti na »dobre« stare čase, ko so otroci še ubogali zaradi strahu pred kaznijo, ki so nam jo vcepili starši in sistem, v katerem smo živeli. Danes je veliko več odvisno od nas samih, od zave­danja lastne odgovornosti in upoštevanja smiselnih pravil, ki nam omogočajo odgovorno sobivanje. Zato otrok ne smemo in niti ne moremo učiti slepega uboga­nja drugih odraslih, saj ne želimo, da bi jim brezglavo sledili. Zagotovo pa moramo ob vstopu v šolo zaupati učiteljem, da bodo znali otroke voditi, vzgajati in učiti, saj bodo otroci le z našim zaupanjem tudi sami zaupali in ne bodo imeli potrebe po nesmiselnem upiranju.

Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, september 2021 (št. 1  letnik 28)

Viri

Foto: iStock

https://www.parentingscience.com/why-kids-rebel.html, pridobljeno 1. 7. .2021.

https://otroski.rtvslo.si/bansi/prispevek/3249, pridobljeno 1. 7. 2021.