Naročilo revije Zmajček

Poletni Zmajček je osvežujoč!

 

V novi številki revije zmajček

Že razmišljate, kje in kako boste preživeli počitnice? O razigranih dnevih sončnega poletja govori uvodna pesem Zvezdane Majhen NOVA DOŽIVETJA. Pesem je ilustrirala Maja Lubi.

 

 
USKLAJEVANJE ČASA

Kar koli človek v življenju počne, vselej se njegova dejavnost izvaja v določenem času.  Že Aristotel ga je opredelil kot kategorijo, ki določa in natančneje izraža vse bivajoče. nasveti_10_01.jpgZavest o času nam celo brez ure pomaga učinkovito slediti opravilom: kaj smo že postorili, kaj počnemo v tem trenutku in kaj načrtujemo v prihodnje. Občutek za čas imamo prirojen, vendar zgolj kot potencial, kar pa še ni dovolj. Življenje smo zaradi sebe in sožitja z drugimi prisiljeni usmerjati v okviru neke objektivne časovne črte, saj bi bilo sicer vsakršno načrtovanje dejavnosti in počitka zelo težavno. O pomenu časa govorijo številni frazemi: čas je denar  čas je gospodar, pred nami je svetla prihodnost, zgodovina je naša učiteljica,;čas ga je povozil ipd.
      

Zaznavanje časa

Čeprav je videti, da smo ljudje s časom nekako uglašeni na podoben način, strokovnjaki, ki se ukvarjajo s subjektivnim zaznavanjem časa, ugotavljajo, da v pogledu zaznav časa ločimo dva tipa ljudi:

  • tip »skozi čas« in
  • tip »v času«.

Prvi imajo smisel za zaporedno, linearno doživljanje časa. Na obveznosti prihajajo točno, vsako nepredvideno zamudo pa pravočasno najavijo. Delo in zabavo si znajo organizirati tako, da je časa dovolj za obe dejavnosti. Preteklost in prihodnost sta v njihovi zaznavi jasno razmejeni.
Ljudje tipa »v času« pa živijo v polnem pomenu besede predvsem v sedanjosti. Poslovni sestanki, časovni roki in točnost nasploh so jim manj pomembni. Tak vzorec razumevanja časa je značilen zlasti za vzhodne dežele, zato je poslovanje evropskih poslovnežev, še posebno z Arabci, precej oteženo. Tudi v našem okolju živijo ljudje »skregani s časom«. Zaznavamo jih kot neodgovorne, saj se nanje ne moremo zanesti. Ironija pa je v tem, da jih prizanesljivo toleriramo in s čakanjem nanje »kaznujemo« tiste, ki so na sestanek ali prireditev prišli pravočasno.

Prelaganja na drug čas se otroci učijo od nas

nasveti_10_02.jpgRitem dneva (hranjenje, negovanje, spanje) zdravi novorojenčki ujamejo že kmalu po rojstvu. Ponavljajoče dejavnosti jih slej ko prej utirijo v družinsko dogajanje; izmenjava budnosti in spanja postane rutina. Kasneje se vsebina dneva bogati, v vse večjem obsegu ga zapolnjuje igra. Čeprav se otroci časovne črte v smislu preteklosti, sedanjosti in prihodnosti začnejo zavedati šele po tretjem letu starosti, jih večina že v drugem letu razume, da se je nekaj že zgodilo, drugo pa se šele bo. Za oporo pri razumevanju časa jim služi vsebinski okvir dnevnega dogajanja. Če triletniku povemo, da pridemo ponj v vrtec takoj po kosilu, bo razumel, da je to prej kot običajno, ko pridemo po popoldanskem počitku. Za otrokovo časovno orientacijo je pomembno, da se z njim pogovarjamo tako, da uporabljamo nadomestke časovnih pojmov. Pri tem bodimo čim bolj konkretni. Ne recimo, da bo imel rojstni dan takrat, ko bo snežilo, saj 20. decembra snega morda še ne bo. Če pa mu povemo, da bo to takrat, ko bomo postavili novoletno jelko (in se tega tudi držimo), bo informacija zanj bolj jasna. Časovne pojme znotraj dneva (zjutraj, popoldne, zvečer, ponoči) otroci osvojijo v četrtem letu. Večina petletnikov pa tudi po poziciji kratkega kazalca na uri že loči ali kaže dopoldanski ali popoldanski čas.
Ljudje čas doživljamo subjektivno – v odvisnosti od čustev in interesov. Pri delu, ki nam je ljubo, čas hitro teče, ko pa pričakujemo obisk ljube osebe, se neznansko vleče. Za otroke subjektivno doživljanje časa velja še v večji meri. Največkrat so nemirni zgolj zato, ker niso zaposleni s primerno dejavnostjo, starši pa jih (pre)pogosto zavračamo z besedami: počakaj, bom kasneje, potrpi malo, zdaj me pusti pri miru, ko bom imela čas ne moti me zdajle, to bova počela drugič ipd. Na ta način kažemo popolno nerazumevanje za njegovo zaznavanja časa. Take – v zraku viseče izgovore – uporabljamo zgolj zato, da nam ne bi bilo treba konkretno opredeliti, kdaj si bomo res vzeli čas zanj. Vzorec odlašanja bodo otroci hitro posnemali. Če ne prej, bomo to opazili v letih šolanja in se čudili, od kod jim »grda navada«, da obveznosti nenehno prelagajo na kasneje.

Selekcija opravil

Poleg otrokove duševne zrelosti je od nas odvisno, ali bodo otroci znali strpno počakati, da opravimo neko delo in se potem posvetimo le njim. Ob prijaznem pojasnilu, zakaj ima v tem trenutku na primer prednost bratec-dojenček, ki je lačen, se bodo postopno naučili smiselne selekcije opravil. Utemeljitve naj vedno izhajajo iz posledic, ki naglašajo tudi našo odgovornosti do drugih ljudi. Če se posvetim tebi, bo dojenček jokal in motil najino igro. Druge poti, po kateri bi otroci razumeli in sledili smotrni izrabi časa, enostavno ni. V družinah, kjer dejavnosti potekajo v osmišljenem ritmu, bo »sistem časa« zlahka razumljiv in obvladljiv. Otroke bo spremljal celo življenje in jim prihranil marsikatero nevšečnost. 
nasveti_10_03.jpgDelovanje naše družbe je pod močnim vplivom časovne črte. Z ljudmi, ki so v pogledu časa nezanesljivi ni prijetno sodelovati, saj zaustavljajo ali celo prekinjajo niz utečenih dejavnosti, kar ima lahko za posledico tudi izpad dohodka. Prav tako so, v prihodnje pa bo to še bolj očitno, »šibki člen« tisti, ki si ne znajo organizirati časa za počitek. Stres je največkrat posledicapreobremenjenosti z delom, ki kaže, da obveznosti že dlje časa nismo znali pravilno razvrstiti in selekcionirati. Ne pričakujmo, da si bomo s prekomerno delovno vnemo pridobili ugled in boljši ekonomski položaj. Ti časi so mimo! Pomembnejša od konkretnega miselnega ali fizičnega napora sta organizacija in strategija dela; z njuno pomočjo lahko z manj napora dosežemo enak ali še boljši rezultat. Povsem enako velja za dejavnosti v družini. Če eden od partnerjev meni, da si po službi upravičeno zasluži sproščeno poležavanje pred TV, drug pa prevzema naloge obeh, gre za izkoriščevalski odnos, ki ga otroci povzamejo kot model za svojo bodočo družino. Nujnost kratkoročnega in dolgoročnega načrtovanja skupnega bivanja naj bo orientirana predvsem na vsebino družinskega življenja ne pa zgolj na večje nakupe.

Za globlja čustva si je treba vzeti čas

Usklajevanje časa za družinske dejavnosti je tudi ob dobrem sodelovanju čedalje težje. Službeni del dneva današnjih staršev postaja vse daljši. Nekateri »službo prinašajo domov« in pozno v noč nadaljujejo z delom, ki ga v osmih urah niso uspeli končati. Posledic ne občuti le starš, ki si odteguje spanec, pač pa vsi člani družine. Čas zanje se zlovešče krči zgolj na formalni 'lahko noč' in 'dobro jutro'. Med vikendi obiskujemo stare starše in prijatelje; premalo pa se posvečamo občutljivim intimnim vsebinam, ki jih lahko izmenjamo samo med člani ožje družine. Globljih potreb po ljubezni in naklonjenosti otroci (in odrasli!) ne moremo potešiti z ogledom gledališke predstave ali nedeljskega izleta. Zahtevajo daljši pogovor, ljubeč dotik, cartanje in pomoč oz. svetovanje, kaj storiti, kako ravnati, da bi nelagodno doživljanje nadomestila prijaznejša občutja. Sčasoma se kopičenje stisk lahko nagrmadi na kup, ki ga brez »buldožerja« ni mogoče poravnati. Medtem ko predšolski otroci čustveno nepotešenost blažijo z navidezno nenevarnimi pasivnimi nadomestili (močenje postelje, neješčnost, trdovratna trma, grizenje nohtov, šibka koncentracija ipd.), najstniki poiščejo aktivnejšo obliko (poseganje po alkoholu, drogah, laži, kraji).

Družina in prosti čas

Bližajočih počitniških tednov, ko bomo »izpregli konje« in si vzeli čas za daljši telesni in duševni počitek, se večina družin neizmerno veseli. Žal, se vmes najdejo tudi ljudje, ki se večtedenskega druženja z najbližjimi na tihem bojijo. Dobro se počutijo le v profesionalni sredini, kjer odnosi niso osebni, pač pa rutinski in hladni. Prilagajanje in izmenjave čustvenih energij s člani družine jih utruja in sili v nemir, vloga partnerja in starša pa jih bremeni, čeprav imajo družino radi in ji v ekonomskem pogledu brez pomisleka namenjajo velike vsote. Ni redko, da med dopustom zbolijo in se tako brez občutka krivde umaknejo v svoj »robotski svet«, kjer »čustvena invalidnost« ni opažena.
Navadno se mora zgoditi kaj hudo neprijetnega (izguba položaja, resna bolezen, grožnja z razvezo ipd.), da ozavestijo pomen časa za družino in svojo vlogo znova uravnotežijo s poslanstvom partnerja oz. očeta.
V neznano omejenem času življenja si v različnih obdobjih postavljamo različne prioritete. V zrelih letih navadno naredimo bilanco in si priznamo, da smo marsikaj izpustili iz rok. Zgradili smo hišo, vikend – oboje z utemeljitvijo, da bodo imeli potomci nekoč kam iti … A odrasli otroci nočejo ostati doma. S starši nekako nimajo globljih vezi; živijo drug ob drugem, ne drug z drugim. V letih, ko so jih najbolj potrebovali, so namesto medsebojnih odnosov zidali hišo – zanje! in jih na ta način želeli do konca svojega časa prikleniti na dom. Toda: 

DOM JE TAM, KJER SE LAHKO
VSE POGOVORIMO,
POCRKLJAMO IN ZVEČER
S PRAVLJICO ZASPIMO …

 

Zvezdana Majhen, univ. dipl. Psihologinja
 (REVIJA ZMAJČEK; Priloga za starše, junij 2008)

 

 
< Nazaj
© 2018 Studio Hieroglif - Revija ZMAJČEK | Design by ImpresDesign