Naročilo revije Zmajček

Poletni Zmajček je osvežujoč!

 

V novi številki revije zmajček

V poletnem slikopisu NA POLETNI TABOR, ki ga je napisala Urša Krempl in ilustrirala Urška Stropnik Šonc, se miške odpravijo poletnim dogodivščinam naproti.

 

 
SOŽITJE Z NARAVO

nasveti_09_02.jpgČlovek je in bo ostal del narave! Nanj je imela tisočletja ključni vpliv, saj mu je poleg preživetja omogočala pridobivanje izkušenj z drugimi živimi bitji in naravnimi pojavi. Tudi v vsakodnevnem načrtovanju dela se je izkazala kot koristna sopotnica. Ob njenih navdihih je človek razvijal ustvarjalne moči, si krepil telo in ne nazadnje užival v raznolikih neprecenljivih lepotah. Industrijski razvoj  pa nas je razvadil in polenil do te mere, da si za sožitje z naravo komajda še vzamemo čas. Hkrati si celo ugledne enciklopedije dovolijo zapisati, da voda in zemlja spadata k mrtvi naravi. Ne verjamete? Oglejte si Oxfordovi enciklopediji Žive in nežive narave, tudi v slovenščino prevedeni knjigi!

Neprecenljiv vpliv narave na otrokov razvoj

V otrokovem razvoju ima narava neprecenljiv in nenadomestljiv vpliv. Poleg doživljanja veselja ob soočanju z razsežno in raznoliko lepoto sveta, njeno usklajenostjo in spremenljivostjo, lahko ugotovi, da je del te celote tudi sam. Občutek povezanosti rodi spoštovanje do stvarstva in željo, da bi se v ta proces neposredno in aktivno vključil. V prvih letih se otrok z naravoslovnimi pojmi srečuje le tako, da jih poimenuje in ločuje, postopno pa razvija tudi naravoslovno mišljenje in sicer razvija zmožnost:

  • uvidevanja, predvidevanja in sklepanja,
  • povzemanja bistva,
  • klasifikacije,
  • oblikovanja konceptov in
  • postavljanja hipotez.

Ti procesi sprva potekajo na nezavedni ravni; ob živih izkušnjah in podpori odraslih postopno ustvarjajo osnove znanstvenih metod raziskovanja. To dejstvo nas zadolžuje, da se zavemo pomena narave za otrokov psihični, ne le telesni razvoj.
Ob neposrednem opazovanju narave otrok tudi najlažje pride do pomembnih izkušenj, da so spoznavne sposobnosti človeka omejene. Povejmo mu, da so številne lastnosti in medsebojne povezanosti narave opisane in pojasnjene v knjigah, marsičesa pa celo znanstveniki še niso odkrili. Na njegova vprašanja bomo sicer večkrat prisiljeni odgovoriti z besedama ne vem, vendar se potrudimo, da odgovor naknadno poiščemo v knjigah ali vprašamo ljudi, ki o tem vedo več kot mi. Otrok naj čuti, da so njegova vprašanja za nas pomembna, da se iz knjig še vedno učimo tudi odrasli in da moramo pogled na stvari marsikdaj spremeniti, ker se izkaže, da je bilo naše prejšnje znanje pomanjkljivo. 

Igra z ognjem

V otroštvu mi je nekdo rekel, da oblaki nastanejo iz dima. Zanimalo me je, kako ta proces nastaja. Neko poletje dolgo ni bilo dežja. Skrivaj sem zažgala kup dračja …  in ob neposrednem opazovanju ugotovila, da se dim na določeni višini razpusti, medtem ko so imeli oblaki vendarle nekakšno obliko. Odrasli so me opozorili, da je igra z ognjem nevarna, meni pa nikakor ni bilo jasno zakaj, saj vendar nekdo mora poskrbeti za oblake in posledično za dež.
Ogenj me je tudi sicer zelo privlačil. Uživala sem ob opazovanju plamena, ki je goltal les in hkrati pekel krompir. Z logičnim sklepanjem sem postopno prišla do spoznanj o spremembi snovi in hkrati do ognja ustvarila potrebno distanco, zavedajoč se, da so koristne in uporabne reči lahko tudi zelo nevarne.

Seznanjanje z vodo

Tudi vode nisem le pila, jo gledala in se v njej kopala. Na obrežju Radomlje sem jo neutrudno prelivala iz ene posode v drugo, jo mešala z zemljo in ugotavljala, da nekateri predmeti na njej plavajo, drugi potonejo. Že pred vstopom v šolo sem zakonitosti vode dodobra poznala. Med mamino kuho sem imela priložnost opazovati paro in cvrčanje prekipevajočih kapljic na štedilniku. Tudi ledeno plast v čebru pred hišo, ki se je v mrazu debelila, sem opazovala s pretanjenim zanimanjem.
Mestni otrok ima za opazovanje »odzivov« vode manj priložnosti, a vešči starši bodo skupaj z njim naredili kakšen preizkus, recimo kako se v vodi obnaša kamenček in kako drevesni list. Otrok bo sprva presenečen, da kamenček, ki je čisto majčken potone, mnogo večji list pa ne. Če pa prav tako droben ali celo večji kamenček položimo na deščico, bo oboje ostalo na gladini. Spoznanje, da imajo predmeti poleg kvalitete še druge lastnosti, v tem primeru težo  bo že za malčka naravnost očarljivo. Na sprehodu bo otroka zanimala tudi globina potočka. Poiščimo palico in jo navpično postavimo vanj. Les bo del tekočine vsrkal in na palici »označil« višino vode. Palico postavimo poleg otroka, da ugotovi, kako visoko bi voda segala, če bi v potoček stopil sam. Ugotovil bo, da lastnosti sveta ni treba vedno preizkušati neposredno; če si pomagamo z ustreznimi pripomočki, se  zaščitimo in hkrati kljub temu ugotovimo, kar nas zanima. Ker naše mišljenje deluje transferno (iz ene izkušnje sklepamo na drugo), igra z vodo izziva k aktivnostim z drugimi naravnimi elementi, ob katerih se otrokova spoznanja razširjajo in poglabljajo.

Brez čustev ni globljih spoznanj

nasveti_09_01.jpgPri seznanjanju z naravo aktivirajmo otrokova čustva, ki spoznavne vsebine oplemenitijo, da sežejo globlje v duševnost, kar ga usmerja k še bolj natančnemu opazovanju in razmišljanju. Naklonjen, odgovoren in spoštljiv odnos, ki ga sami kažemo do narave, bo zanesljivo povzel tudi otrok. Ekologije okolja (in duha!) ni mogoče učiti »na suho«, saj gre v tem primeru za poglobljen uvid medsebojnega sožitja človeka z naravo. Že malčku povejmo, da so druga živa bitja v veliki meri odvisna od človeka. Postopno bomo v njem uglaševali sočutje do stvarstva in ga opremili z zanesljivim občutkom za ekološko razmišljanje in ravnanje. Ko mu pojasnjujemo in z lastnim zgledom kažemo, kako se v naravi  obnašamo, vselej povejmo, zakaj tako in ne drugače. Že v predšolskem obdobju otroci zlahka razumejo, da:

  • v naravi govorimo le tako glasno, da se slišimo, sicer prestrašimo živali (tudi tiste, ki jih ne vidimo), ker imajo praviloma močneje razvit sluh kot ljudje;
  • živalska bivališča (mravljišča, gnezda) samo od daleč opazujemo. Za drobna bitja bi naša roka pomenila grozečo nevarnost, kot da bi v naš dom vdrl velikan;
  • med nabiranjem plodov ne trgamo listov, ne lomimo vej in ne rujemo rastlin, saj imajo pravico živeti naprej in ostati na mestu, kjer so zrasla;
  • ne mečimo in ne brcajmo kamenja, ker ob tem lahko nehote ranimo bitje, ki živi pod njim ali na mestu kamor bi kamen padel;
  • ne pokušajmo rastlin, za katere ne vemo natančno, če so užitne, ker se lahko zastrupimo;
  • ne lezimo v jame in dupla, kjer morda živijo živali; prestrašile bi se, za nas pa je to nevarno tudi zato, ker nikoli ne vemo, kako globoka je jama;
  • odpadke (od hrane in pijače) shranimo v vrečke in jih odnesemo v domači smetnjak:
  • mesto, kjer opravimo veliko potrebo prekrijemo z zemljo ali listjem.

Organizacija sodobne družbe preprečuje, da bi imeli za vsakodnevni sprehod v naravo vsaj urico časa, a tudi opazovanje grmička za blokom, cvetne gredice in drevesa na poti v vrtec je dragocena izkušnja. Za več stika z naravo nam ostanejo vikendi in dopusti. Izkoristimo jih – zase in za svoje otroke, kajti televizijske oddaje o naravi njihova spoznanja le utrdijo, nikakor pa ne morejo nadomestiti žive izkušnje, v katerih so udeleženi otroci sami.

 

Zvezdana Majhen, univ. dipl. Psihologinja
 (REVIJA ZMAJČEK; Priloga za starše, maj 2008)

 

 
< Nazaj   Naprej >
© 2018 Studio Hieroglif - Revija ZMAJČEK | Design by ImpresDesign