S čustvi so se strokovnjaki začeli poglobljeno ukvarjati dokaj pozno, čeprav poleg razuma in volje predstavljajo tretjo relativno samostojno duševno področje človeka. Da jih izzove praktično vsaka situacija v okolici ali vzgib v nas samih, ki spodbuja, ogroža ali izzove reakcijo, je danes znano že šolarjem. Zato nas hkrati upravičeno čudi, da imamo – sami s seboj in z drugimi! – največ težav prav na tem področju.

Čustva so osebno doživljanje predmetov, pojavov, situacij, stanj v zunanjem svetu. So naša stališča do njih, torej reakcije naše zavesti na objektivno stvarnost. Drugače povedano: izražajo potrebo, da si zagotovimo življenjski obstoj, spodbudo, varnost, zaščito in uresničimo samega sebe.
Prijetno se počutimo vsakič, ko nam kdo izkaže ljubezen, naklonjenost ali ko počnemo nekaj, kar uveljavi našo osebnost. Prepreke pri zadovoljitvi potreb pa izzovejo strah, jezo, upor in številne druge negativne čustvene reakcije, ki nam praviloma vselej škodijo, dolgoročno pa lahko vodijo celo v bolezen.

Čustva so muhasta …

Vrsta in moč čustev sta odvisna od dražljajev / situacije, ki smo ji izpostavljeni, pa tudi od našega trenutnega počutja. In ne le to: tudi enaka vrsta in moč dražljaja lahko pri istem človeku izzove enkrat buren, drugič pa komaj opazen odziv. Čustva so torej precej muhasto področje duševnosti. Poleg psihičnega in fizičnega odziva, npr. smeh, soglašanje, lahkotnost kretenj, jih spremljajo tudi spremembe v delovanju žlez. Začnemo se potiti, dobimo suha usta, poviša se krvni tlak, pospešeno dihamo ipd. Z leti svoje čustvene reakcije sicer spoznamo, a nemalokrat smo jezni nase, da kljub izkušnjam še vedno reagiramo na način, ko si nismo všeč. Ne jezimo se! – Način čustvovanja je namreč odvisen tudi od prirojenih razlik v sprejemljivosti živčnega sistema za dražljaje. Sklop načina reagiranja na objektivni svet imenujemo temperament. Naravi ga ni mogoče vrniti in zahtevati novega. Živeti moramo s tem, kar nam je dala, in zaupati vase, da lahko še marsikaj nadgradimo in obrusimo. Če ne drugega, se lahko ogibamo situacij (in ljudi), ki nam dvigajo krvni tlak.

Poznavanje temperamenta je uporabna prednost

Odvisnost temperamenta od žlez je nakazal že Hipokrat, kasnejše raziskave pa so potrdile povezavo med temperamentom in načinom reagiranja živčnega sistema. Čeprav se otroci še razvijajo, lahko s skrbnim opazovanjem, na osnovi čustvenih reakcij, v različnih situacijah in daljšem časovnem obdobju, njihov temperament odkrijemo že pred šolanjem. A naj ne gre zgolj za starševsko zvedavost. Ob spoznanju, kakšen temperament imamo sami in kakšnega otrok, lahko bolj prilagojeno rešujemo številne vsakdanje situacije in pozitivna čustva članov družine pripeljemo v ospredje bivanja.

Razvojna pot čustev

Če imamo težave z obvladovanjem čustev odrasli, je razumljivo, da so otroci v tem pogledu še ranljivejši. Mlajši ko je otrok, tem bolj je njegovo doživljanje sveta prepleteno s čustvi, ki so sicer kratkotrajna, a silno močna (afektivna). Čustveno jih lahko hitro iztirimo, a narava je poskrbela, da prav tako hitro vzpostavijo ravnotežje. Razvojna pot čustev se pomika od  elementarnih, kot so veselje, žalost, jeza in strah, do sestavljenih. Že osnovna čustva se pojavljajo v različnih odtenkih, sestavljena, kot so socialna in moralna (sočustvovanje, ljubezen, samoljubje, občutek odgovornosti …), pa sestavlja spekter vplivov in obrazcev, ki jih v mozaik osebnosti zlagamo praktično vse življenje.
Majhni otroci, ki čustev še ne zmorejo poimenovati, znajo pa jih razlikovati, vse kar je zanje ugodno, dobro in spodbudno stlačijo v ‘predalček’, ki ga imenujejo LEPO, nasprotje tega pa je GRDO. Vendar že pred vstopom v šolo, v veliki meri odvisno od odzivnosti in podpore staršev, obvladajo izraze, ki opredeljujejo tudi njihova lastna raznolika sestavljena čustva. Po četrtem letu, še posebno ob branju leposlovja, pa se pospešeno razvija tudi empatija – sposobnost vživljanja v čustva drugih ljudi.

Čustvena adaptacija

Reakcija na zunanje dražljaje / situacije sčasoma oslabi; marsičesa, kar sprva vzbuja intenzivna čustva, se namreč enostavno navadimo. V Prešernovi pesmi, ki pravi »… podplat je koža čez in čez postala…« je to slikovito izraženo. Pomislimo, kako se odzivamo na  prometne nesreče, vojne, lakoto, trpljenje otrok, ki ga (tudi v demokratičnih družbah!) povzročamo odrasli. Pogosto rečemo, da je na svetu toliko gorja, da bi lahko samo še jokali …, zato ga raje spregledamo. Napeti vse sile razuma, volje in čustev ter začeti ‘pometati’, najprej v svojem ožjem okolju, je zahtevno delo …, a se ga ne bi smeli ogibati.
Svet potrebuje pogumne ljudi ne mrtvosrčnih priležnikov!

Kako v otroku razvijati in spodbujati čustva?

Večkrat ponovljene raziskave na različnih koncih sveta kažejo, da so otroci, ki rastejo v čustveno toplem, naravnem in spodbudnem okolju, v šoli uspešnejši in med vrstniki bolj priljubljeni. Strokovnjaki poudarjajo, da ugodna čustvena atmosfera ni odvisna od blaginje družine, pač pa od povezanosti članov (zlasti partnerjev) in načina medsebojne komunikacije. Iz družin z nedorečeno izraženimi navodili, stališči in površnim izražanjem lastnih občutkov, prihajajo ‘nedorečeni’ otroci. V čustveno odprti in prožni družini, kjer starša tudi negativna čustva izražata naravno – z zunanjimi znaki in govorno, ima otrok možnost videti, da se kljub jezi odzoveta odgovorno in smiselno. Tudi skupno branje pravljic in pesmi je za širjenje in poglabljanje čustev izjemnega pomena. Povejmo, kako smo sami doživeli glavnega junaka. Pri zaznavanju in interpretaciji njegovih šibkosti pa bodimo previdni, sicer se bo otrok bal, da bomo enako vrednotili tudi njegove spodrsljaje. Skupaj si oglejmo tudi album in skušajmo ugotoviti, kaj so ljudje (poudarek naj bo na njem samem) na fotografijah čutili v situaciji, v kateri so tedaj bili. Na enak način se lahko pogovarjamo ob ilustracijah knjig, ki jih otroku še nismo prebrali.

Otroci, ki imajo podporo pri izražanju in opazovanju čustev, se bodo slednjih bolj zavedali pri sebi in jih lažje prepoznali in razumeli pri drugih. Kmalu bodo samostojno in dokaj uspešno ločili med ljudmi, ki čustva igrajo od tistih, ki jim je vredno zaupati. Da bo slogan ČUTIM SLOVENIJO pognal korenine, se moramo najprej naučiti ČUTITI SEBE.