Naročilo revije Zmajček

Poletni Zmajček je osvežujoč!

 

V novi številki revije zmajček

Naj vam prišepnemo nekaj zabavnih idej, kako se lahko v dolgih, vročih počitnicah igramo z vodo. Avtorica ustvarjalne ideje je Petra Korenjak Marčun.

 

 
BABICE IN DEDKI

ne nadomeščajo staršev

Pred davnimi leti (zares davnimi, saj so od takrat minila že tri desetletja!), mi je mama, babica mojega sina, izdala majhno skrivnost, ki jo je na obisku pri prijateljih 'obelodanil' takrat petletni vnuk. Na vprašanje, v čem se dedek in babica razlikujeta od staršev, je prostodušno dejal:»Oči in mami me VZGAJATA, dedi in babi pa RAZVAJATA!« Čeprav je imel takrat komaj pet let, je baje tudi pojasnil, da je vzgajati težje kot razvajati ...

Že v predšolskem obdobju so otroci izjemno dobri opazovalci in kritični poročevalci o dogajanju v okolju. Videz in odnose med ljudmi zaznavajo tankočutneje, kot si odrasli sploh lahko zamislimo. Ne le, da njihovi komentarji presegajo naša pričakovanja, lahko nas spravijo v resno zadrego. Spominjam se deklice v mali šoli, ki je na zaključnem izletu sovrstnici glasno 'svetovala', naj babici kupijo barvo za lase, da ne bo 'tako pepelnato siva' hodila naokrog.

Napačno bi bilo soditi, da so odkrito zgovorni otroci nevzgojeni. Njihov svet nima dveh obrazov in njihove oči ga ne zaznavajo 'odvisno od situacije'. Morda so prav zato z dedki in babicami, ki so 'skrivalnice' sveta že prerasli, v tako zelo dobrih odnosih.

Brez njih bi bil svet drugačen

Tudi sama imam izjemno lepe spomine na dedka. Babico sem imela eno, a bila je tako tiha in mirna (jaz pa njeno popolno naprotje), da sem komaj vedela zanjo. O dedku pa sem v neki črtici zapisala:»Bil je modrijan, čarodej in najboljši vzgojitelj od vseh, ki mi jih je namenilo življenje!«
Zanimalo me je, kaj današnji otroci menijo o svojih starih starših, kaj jim slednji pomenijo in v čem so drugačni od staršev.
Ločeno sem se pogovarjala z devetimi vnuki in vnukinjami (starimi od 8 do 11 let) nekih 'zlatih' dedkov in babic iz Ljubljane, Kamnika in Pirana. Verjamem, da bi tudi ob večjem vzorcu sogovornikov prejela podobne odgovore. Otroci so vedeli, da ne bom nikogar izdala, da me imena dedkov in babic sploh ne zanimajo.
OPOMBA: Sogovorniki imajo pri vseh vprašanjih isto zaporedno številko.
Kaj ti pomenita dedek in babica, starša očeta in mame?

  1. Brez njih bi bil svet drugačen, zanič bi bil.
  2. Imam jih zelo rada, a ne bolj kot očija in mami.
  3. Če grem drug dan k njima, zvečer od veselja ne morem zaspati.
  4. Od mami starši so super, od očita pa so samo kar v redu.
  5. Ne smem pomisliti, da bodo enkrat umrli. Vsi bomo grozno žalostni.
  6. Dedi je moj najboljši prijatelj, za celo življenje.
  7. Moji babici in en dedek so naša družina.
  8. Jaz ne vem, kaj bi rekla o tej ljubezni, ki je zares zelo velika.
  9. Oma (od mami) je sitna, ker je bolna, a jo imam vseeno čisto enako rada kot drugo babi in dedija.

Kaj ti je pri njima/njih še posebno vščeč in kaj ne?

  1. Najbolj mi je všeč, da imata rada živali kot jaz. Pustita mi, da jih objemam in poljubljam, starša tega ne smeta vedeti. Ni mi všeč, ker hočeta, da več jem.
  2. Všeč mi je, ker sta zabavna in ne težita. Ni mi všeč, da dedek kadi.
  3. Všeč mi je, da lahko spim med njima. Ni mi všeč, ker se včasih, saj ne velikokrat, skregata.
  4. Všeč mi je, ker me razvajata. Ni mi všeč, ker je dedek zelo len, babi pa mora vse delati sama.
  5. Meni je vse pri njih zelo všeč, ker so vedno prijazni. Nič ni, kar mi ne bi bilo v redu.
  6. Moj dedi me uči žaganja, zabijanja in piljenja lesa. Babi me uči vrtnarjenja in to mi je všeč. Ni mi všeč, kadar se dolgočasim, če gresta popoldne spat.
  7. Všeč mi je, da se vedno potegneta zame in mi spregledata napake. Ni mi všeč, da se vtikata v mojo frizuro.
  8. Moja babi je najboljša pravljičarka, dedi pa najboljši kuhar na svetu. Ni mi všeč, če se dolgo ne vidimo, ker ju med vikendom včasih, kar večkrat, ni doma.
  9. Najbolj so mi všeč dedkove makete avionov in babičine sadne torte. Ni mi všeč, da me sprašujeta o šoli in da je oma bolna.

Imata dedek in babica do tebe podobna pričakovanja kot starši?

  1. Ne, različna, čisto različna. Starši me preveč silijo k učenju.
  2. Še nikoli se nismo pogovarjali o pričakovanjih. Babi pravi, da si želi doživeti, da bom odrasla in bom mamica.
  3. Starši od mene pričakujejo, da bom profesor, pa ne bom, ker me to ne zanima in bom kar bom. Dedi in babi pa pravita, da je važna osebna sreča.
  4. Babi hoče, da se bolj potrudim pri violini, starša pa ves čas govorita o prihodnosti. Pričakovanja so smešna, ker ne vemo, kako se bo izšlo.
  5. Oči in mami mi večkrat težita, skoraj vsak dan. Stari starši pa nikoli.
  6. Moj dedi je inženir lesarstva in jaz bom tudi. Starši nič ne pričakujejo, ker mislijo, da sem še premajhen za njihova pričakovanja. 
  7. Za mojo prihodnost vse zelo skrbi, mene pa ne, ker vem, da bo v redu. Moji poklici, ki jih imam v glavi, staršem niso všeč, dedi pa pravi, da je vsako delo častno.
  8. Sem jih že prepričala, da bom pevka. Ni mi mar, če jim je to všeč ali ne. Dedi je pel opere, a pravi, da je bolje biti popevkarica. Dedi bo moj menežer, ker pozna veliko glasbenikov.
  9. Velikokrat me sprašujejo, kaj bom in nič jim ni všeč, ker pravijo, da bom premalo zaslužila. Moji starši in omi sanjajo o denarju in potovanjih. Jaz pa jim, za hec, nalašč pravim, da bom klošarka.

nasveti_03_01.jpg Svojevrstna naklonjenost med vnuki in starimi starši je naravna, najbrž že od začetka časov, čeprav ima danes manj pomembno vlogo kot nekoč. V preteklosti so bile posebno babice pogosto polnovredno nadomestilo za mamo. Kljub očitkom, da večina starih staršev vnukov ne zmore vzgajati pravilno in realno, so raziskave pokazale, da so taka stališča plod predsodkov (in morda celo ljubosumja staršev, ki svoje vloge ne odigrajo dovolj kakovostno). Raziskave kažejo, da stari starši (v povprečju) ne 'zagrešijo' nič več vzgojnih napak kot starši, zanesljivo pa se z otrokom (velja za predšolsko obdobje!) ukvarjajo bolj prisrčno in razumevajoče kot javni vzgojitelji, ki  morajo svojo pozornost namenjati večjemu številu otrok. Hudo narobe pa je, kadar starši (iz kakršnih koli razlogov) otroka 'odrinejo' svojim staršem, ki s tem postanejo njegovi glavni vzgojitelji.

Oče in mama sta absolutno nezamenljiva ...

Oče in mati sta ključni in najvažnejši osebi, s katerima se otrok identificira. Njun položaj glavnih vzgojiteljev je absolutno nezamenljiv! Hitrejši ko je tempo življenja, večje so razlike v generacijah. Življenjski interesi otrok in staršev so si mnogo bližji, a kljub temu včasih vsak sebi. Starejši ljudje pa so bolj togi, manj prilagodljivi do novega in neznanega. Kljub izkušnjam starih staršev z lastnimi otroki je dokazano, da ima pri vzgoji večjo težo kot izkušenost struktura osebnosti. Zato pozor! Če ste imeli, kot otroci s svojimi starši grenke izkušnje, jim svojih otrok ne zaupajte! Razne slabosti in negativne značajske poteze se z leti še bolj uveljavijo!  Motivi, ki vodijo vzgojo otrok, so pri starših in starih starših povsem različni. Medtem ko starši otrokove 'muhe' korigirajo skladneje z zahtevami življenja, se stari starši vnukom praviloma povsem prilagajajo. Ne zgolj zaradi afektivne ljubezni (ki otrokom ni v korist!), pač pa tudi zaradi nemoči in strahu, da bi ne izpadli neljubeči ter v srcu vnukov premalo zaželjeni.

Biti nekomu potreben

Dejstvo, da  večina mladih družin postane slejkoprej povsem neodvisna od svojih staršev, je za mnoge dedke in babice velikanska čustvena izguba. Biti nekomu potreben je svojevrstna duševna hrana, ki starejšim ljudem dobro dene. Tudi moje vrstnice, drage prijateljice in sicer modre ženske, med našimi čajankami nenehno naglašajo svojo 'neprecenljivo vrednost' v hčerini oziroma sinovi družini. Hkrati povedo, da so strašno utrujene in nimajo nobenega časa zase ...
Tu in tam jim kar naravnost povem, da je potreba po uveljavljanju njihove osebnosti v družinah otrok znak razočaranja in nezadovoljstva s svojim položajem. Kadar imam posebno dolg jezik, dodam, da si vnuke in preko njih lastne otroke pridobivajo predvsem zaradi osebnega čustvenega konflikta, egocentričnih želja in dolgočasja, ki ga doživljajo ob svojem »ponošenem« partnerju. Uh, kako so potem hude name! A ne za dolgo! Kadar na čajanki izostanem, kar je redko, me kličejo in pravijo, naj nujno pridem, da me bodo vsekakor počakale ...
Oh, tudi jaz težko shajam brez njih – le kam naj bi sicer odložila razočaranja in komu težila s svojimi psihološkimi argumenti ...!?

Zvezdana Majhen, univ. dipl. psih.
 (REVIJA ZMAJČEK; Priloga za starše, november 2007)
 
< Nazaj   Naprej >
© 2018 Studio Hieroglif - Revija ZMAJČEK | Design by ImpresDesign