Vključitev otroka v vrtec ali šolo pomeni novo obdobje za vso družino. S tem dejanjem se v širše družbeno okolje vključujejo tudi njeni najmlajši člani. V minulem šolskem letu je bilo v RS v programe predšolske vzgoje vključenih kar 64 % predšolskih otrok. Bo letos med njimi tudi vaš malček? Čestitamo!

Vrtec in šola pomenita nov izziv

Čeprav se zavedamo, da sta vrtec in šola hvalevredna 'podaljška družine', ki s pomočjo strokovnih metod otroke postopno in varno vodita v odraslost, nas misel, da bo naš otrok 'odšel v svet', bega. Zakaj?

Odgovorov je več, poglejmo si najpogostejše:

• nekateri starši se šele zdaj zavedajo, da so doslej otroka vzgajali kot 'kralja', ki si lahko vzame ali zahteva vse;
• precej staršev že vnaprej trdi, da bo otrok v vrtcu nenehno bolan;
• zaradi skrbi, da njihovo 'izjemno bitje' zunaj doma ne bo dovolj upoštevano;
• največ pa je takih, ki menijo, da odhod v vrtec, in še zlasti v šolo, skrajšuje otroštvo in otroka predaja 'kruti vsakdanjosti' življenja.

Kakor koli si že 'nastavljamo past strahu', je ta v resnici povsem odveč.Tisti, ki program vrtcev in šol poznamo, vam lahko zagotovimo, da nas razbremenita nalog, ki jim sami nismo kos. Z vsem, kar prinašajo leta vrtca in šole, se samopodoba posameznika in družine razvija v smeri novih izzivov. Vsak izziv, ki ga presežemo, nas dvigne na višjo raven bivanja. Vsi pa živimo zato, da se presegamo (čustveno, socialno, intelektualno, duhovno ...) in s tem celotnemu življenju na Zemlji omogočamo nesluteno rast. Nobene visoke filozofije ni v teh besedah; to so dejstva, ki jim sodoben pogled na bivanje težko ugovarja.

Kaj lahko storimo starši?

Kako bo vstop v širše družbeno okolje doživljal otrokov notranji jaz, je odvisno predvsem od staršev. Naša stališča in prepričanja (celo neizgovorjena) otroci 'vpijajo kot goba'. Če niso deležni spodbud, skozi katere vrtec / šolo sprejemajo kot 'hišo igre, učenja, prijaznosti in dobre volje', bo vlogo spodbujevalca nadomestil strah pred neznanim. Spomnimo se, kako smo v zgodnjem otroštvu doživljali neznano, kaj šele če so nas odrasli svarili z besedami: »Boš že videl-a, kaj te čaka v ...«
Z nepremišljenim govorjenjem so nam povzročali strah, ki nas je oblegal podnevi in ponoči. Ozaveščenost današnjih staršev je sicer višja, a nezadostno in pogosto površno ali z lastnimi strahovi obremenjeno vživljanje v otrokovo duševnost, je še vedno prisotno. Stroka že dolgo opozarja, da je strah največji sovražnik naše ustvarjalnosti, nasprotnik in zatajevalec volje ter zanesljiv uničevalec zaupanja v življenje. In koliko raznolikih obrazov ima ta 'nebodigatreba' ... Nekateri so opazni, drugi prikriti – in še nevarnejši.

• nekateri starši se šele zdaj zavedajo, da so doslej otroka vzgajali kot 'kralja', ki si lahko vzame ali zahteva vse;
• precej staršev že vnaprej trdi, da bo otrok v vrtcu nenehno bolan;
• zaradi skrbi, da njihovo 'izjemno bitje' zunaj doma ne bo dovolj upoštevano;
• največ pa je takih, ki menijo, da odhod v vrtec, in še zlasti v šolo, skrajšuje otroštvo in otroka predaja 'kruti vsakdanjosti' življenja.

Kakor koli si že 'nastavljamo past strahu', je ta v resnici povsem odveč.Tisti, ki program vrtcev in šol poznamo, vam lahko zagotovimo, da nas razbremenita nalog, ki jim sami nismo kos. Z vsem, kar prinašajo leta vrtca in šole, se samopodoba posameznika in družine razvija v smeri novih izzivov. Vsak izziv, ki ga presežemo, nas dvigne na višjo raven bivanja. Vsi pa živimo zato, da se presegamo (čustveno, socialno, intelektualno, duhovno ...) in s tem celotnemu življenju na Zemlji omogočamo nesluteno rast. Nobene visoke filozofije ni v teh besedah; to so dejstva, ki jim sodoben pogled na bivanje težko ugovarja.

Kaj lahko storimo starši?

Kako bo vstop v širše družbeno okolje doživljal otrokov notranji jaz, je odvisno predvsem od staršev. Naša stališča in prepričanja (celo neizgovorjena) otroci 'vpijajo kot goba'. Če niso deležni spodbud, skozi katere vrtec / šolo sprejemajo kot 'hišo igre, učenja, prijaznosti in dobre volje', bo vlogo spodbujevalca nadomestil strah pred neznanim. Spomnimo se, kako smo v zgodnjem otroštvu doživljali neznano, kaj šele če so nas odrasli svarili z besedami: »Boš že videl-a, kaj te čaka v ...«

Z nepremišljenim govorjenjem so nam povzročali strah, ki nas je oblegal podnevi in ponoči. Ozaveščenost današnjih staršev je sicer višja, a nezadostno in pogosto površno ali z lastnimi strahovi obremenjeno vživljanje v otrokovo duševnost, je še vedno prisotno. Stroka že dolgo opozarja, da je strah največji sovražnik naše ustvarjalnosti, nasprotnik in zatajevalec volje ter zanesljiv uničevalec zaupanja v življenje. In koliko raznolikih obrazov ima ta 'nebodigatreba' ... Nekateri so opazni, drugi prikriti – in še nevarnejši.

Vzgojiteljem in učiteljem ne oporekajmo pred otroki!

Ni redkost, da starši vzgojiteljem in učiteljem – pred očmi in ušesi otrok – radi oporekajo. Časi, ko je bil učitelj 'mali bog', so mimo, in prav je tako. Toda, ali gre pri oporekanju zgolj za dobronamerne pripombe ali pa so v ozadju drugi razlogi? Skupini staršev, 6-tim očetom in 10-tim mamam, (ki si niso partnerji!) sem zastavila vprašanje: Kateri starši po vašem mnenju vzgojiteljem ali učiteljem najpogosteje oporekajo pred otrokom?

Vprašani imajo skupaj 23 otrok, od tega 12 predšolskih ,11 šolarjev v OŠ, 2 pa sta že v srednji šoli. Zaradi večje preglednosti sem predlagala, naj navedejo le en odgovor, ki izraža njihovo prepričanje oz. izkušnjo. Takole pravijo:

• tisti, ki imajo razvajene otroke – 4 x (1 x pripomba 'in se tega zavedajo');
• tisti, ki hočejo biti vedno in povsod glavni – 3 x (en starš je pripisal, da so to navadno mame);
• tisti, ki se bojijo za svojo avtoriteto – 3 x;
• tisti, ki o vsem 'vse vedo' – 3 x;
• tisti, ki imajo s šolo iz svojega šolanja slabe izkušnje – 2 x;
• tisti, ki demokracijo izrabljajo v slabe namene – 1x.

S povzetim sem seznanila štiri vzgojiteljice in tri učiteljice, ki menijo, da odgovori kljub majhnemu vzorcu dajejo stvarno sliko. Hkrati povedo, da starši, ki to počno (na videz vljudno in 'podkrepljeno z argumenti') namesto konstruktivnega stika z vzgojiteljem in učiteljem (kar je otroku vedno v korist) v resnici ne delujejo le proti vrtcu / šoli pač pa lahko resno škodujejo otroku, ki slej ko prej ne prizna nobene avtoritete več. 

Stojmo jim ob strani

Čeprav vlogi staršev na tem mestu namenjam poudarjeno pozornost, je predpriprava na vrtec in šolo seveda odvisna tudi od otrokove zrelosti, njegove čustvene občutljivosti in dosedanjih izkušenj s socialnim okoljem. Tokrat bomo govorili predvsem o vključevanju otrok v vrtec. Spretni starši pa bodo lahko marsikaj od tega prenesli tudi na prvošolce.
Pri malčku (do treh let) bomo veliko naredili že s tem, da – skupaj z njim, več dni zapored za kratek čas obiščemo skupino in po nekaj dneh za uro, dve odidemo. Otrok bo doživel in utrdil izkušnjo, da se vselej vrnemo ponj. Doma (partnerju, starejšemu otroku, dedku, babici, prijateljem) ob otrokovi prisotnosti pripovedujmo, v kako zanimiv in prijazen vrtec hodi naš otrok. Povabimo jih tudi (med vikendom ali popoldne, ko je vrtec zaprt) na ogled njegovih zunanjih površin. Že enoletnik bo iz našega vedenja in razpoloženja začutil, da nas bližina vrtca navdaja z veseljem.

Vstop v vrtec po tretjem letu

Po tretjem letu zahteva pripravljalno obdobje (to je čas, ko otroka psihološko in konkretno pripravljamo na novosti) več vsebinske priprave. Sam naj si za v vrtec izbere copate in nahrbtnik, pa tudi igračo ali slikanico. Sam naj odloči, kaj bo (glede na vreme!) oblekel. Neka mama – njen sin je imel več kot mesec dni težje prilagoditvene težave – se je z vzgojiteljico dogovorila, da je otroka v igralnici čakala fotografija očeta in mame. Le dva dni je fantiček sliko prenašal naokrog (vendar ni več jokal), potem je nanjo preprosto pozabil. Na vzgojiteljičino vprašanje, kje sta njegova starša, ji je sproščeno odgovoril, da v službi.
Nekateri otroci navzven ne pokažejo, da vrtca (še) niso sprejeli. Le tihi in pasivni so, odklanjajo hrano ali regresirajo ('zdrsnejo' v obdobje, ki so ga razvojno že prerasli).

Redni stiki z vzgojitelji

Dokler nismo povsem prepričani, da je otrok vrtec sprejel, bodimo z vzgojitelji v vsakodnevnem stiku. Upoštevajmo tudi, da nas bo doma morda več časa zahteval zase. Čas pred spanjem naj bo prednostno namenjen sproščenemu pogovoru in 'cartlanju'; s pravljicami za lahko noč pa bomo nadaljevali kasneje.
Otrokove pripovedi, kaj vse je v vrtcu doživel, ne sprejmimo dobesedno. Tudi  odrasli, kadar smo čustveno vznemirjeni, marsikaj presojamo drugače, kot v resnici je. 'Zasliševanje' otrok, kaj so v vrtcu jedlli, je odveč. Jedilniki so obešeni na vidnem mestu, preberimo si jih. Po prihodu iz vrtca se z otrokom pogovarjajmo ustvarjalno, na način, ki mu je blizu, recimo, kaj vse je danes počel medvedek, ki nam je zjutraj pomežiknil in pomahal. Vprašajmo po deklici, ki nosi čopke z rumeno pentljo in si rada ogleduje slikanice, pa o fantku, ki je na tovornjak nalagal kocke. Jih je potreboval za gradnjo hiše ali mostu? Sprašujmo konkretno – a ne o stvareh, ki izzivajo temna čustva. Tudi prvošolca ne 'mučimo' z vprašanji kaj se je danes novega naučil. Večina namreč odgovori:»Samo igrali smo se!« Tak odgovor je za modre starše zlata vreden! Trikrat bravo za tako šolo!