Arhiv člankov
KAJ MORAMO STARŠI VEDETI PRED ZAČETKOM ŠOLE?

Začetki so nekaj posebnega. S seboj prinašajo prijetno vznemirjenje, po drugi strani pa tudi strah pred neznanimi in novimi stvarmi. Vstop v šolo je pomemben začetek in takrat smo vsi po malem v stresu, verjetno starši še bolj kot otroci. Da bo začetek lažji, je dobro nekatere stvari malce osvežiti.

 

ŠOLA NI VRTEC

Ne glede na to, da so želeli snovalci devetletne osnovne šole prvi razred spremeniti v malo šolo, v kateri se otroci skozi igro učijo, jim je to žalostno spodletelo. Prvi razred je že šola! Otroci prestopijo prag šole, učitelji niso več vzgojiteljice v vrtcu, 'crkljanje' v naročju učiteljice ni nekaj običajnega, treba je delati domače naloge ter med poukom sedeti pri miru. Učenja skozi igro je malo ali nič. Tako imajo že prvošolčki pred seboj zahteven razvojni cilj, ki mu niso vsi dorasli, vsaj ne takoj. Otroku kot starši najbolj pomagamo, da tudi sami vzamemo šolo resno, ne komentiramo pred otrokom »čudaških« učiteljic in njihovih postopkov ter vzamemo v zakup, da bo otrok slej ko prej dosegel določene cilje, ki naj bi jih usvojil. Brez panike! Šola naj bo pomembna, a ne najpomembnejša stvar v vašem življenju. Kratko, a redno delo za šolo naj postane vsakodnevna rutina, tudi če gre le za pregled tistega, kar so delali v šoli. Prej ko bo otrok z vašo pomočjo dojel in usvojil rutino, varnejšega se bo počutil, bo uspešnejši in lažje bo hodil v šolo.

 

VAŠ OTROK JE RES EDINSTVEN, A JE RAVNO TAKO EDINSTVEN, KOT SO VSI DRUGI OTROCI V ŠOLI.

Za vsakega starša je otrok nekaj posebnega. S tem ni nič narobe, saj je dejansko vsak otrok edinstven, s svojimi dobrimi kot tudi manj dobrimi lastnostmi in bolj ali manj prijetnim vedenjem. Otrok preko sporočil okolja o tem, kakšen je, izgrajuje samopodobo. Otrok s pozitivno samopodobo je otrok, ki je dobival veliko realnih pozitivnih sporočil tako glede svoje osebnosti kot vedenja. Starši se hitro ujamemo v past, ko otroka vidimo kot nekaj posebnega in mu z nerealnimi sporočili dvigujemo samopodobo (npr. ti si najpametnejši, najlepši otrok ipd.), ki je tako na nek način lažno pozitivna. Otrok pride z nerealno predstavo o sebi v skupino, kjer pa naenkrat ni najpametnejši ali najlepši. Prav tako učitelji otroka posebej ne pohvalijo, izpostavijo in nikakor nočejo videti tistega, kar vidimo mi. Tako se zgodi marsikatera stiska in boleč udarec tako našemu egu kot tudi samopodobi otroka. Prilagajanje skupini in videnje svoje vloge kot »enega izmed« je tako težje in če si predstavljate, da ni edini s temi težavami, imajo učitelji pred seboj kar naenkrat skupino popolnih individualistov, ki jo težko obvladajo. Manj ko se bomo vtikali in se obremenjevali s tem, kako nihče ne vidi otrokove prave vrednosti, hitreje bomo preboleli in zacelili lastno narcistično rano, da nismo starši izjemno genialnega otroka (se opravičujem tistemu odstotku staršem, ki to so). Seveda se strinjam, da je prijetno, ko učitelj po nekaj mesecih morda res kot pozitivno izpostavi nekaj, kar ste vi seveda že vedeli. Naj bo to vaše tiho zadoščenje.

 

NE PRIČAKUJMO PREVEČ, PA TUDI NE PREMALO.

Ljudje smo prilagodljiva bitja. Če na primer od nas v službi pričakujejo manj, kot zmoremo, se bo večina od nas res potrudila manj. Tako je tudi z otroki. Starši večkrat delamo namesto otroka stvari, ki jih sami že zmorejo. Otroci bodo kmalu ugotovili, da se to splača in se ne bodo potrudili bolj, kot je nujno. Po drugi strani pa prevelika pričakovanja in zahteve vodijo v stiske, pasivnost in slabo samopodobo. Pričakovati od otroka malo več kot zmore, poveča motivacijo, občutek ob uspešno premagani oviri pa pripomore k oblikovanju podobe o sebi kot o nekom, ki se zmore spopasti z izzivi. Zato otrok, ki vstopajo v šolski prostor, ne smemo podcenjevati, kaj šele, da bi se nam revčki smilili, ker imajo toliko naloge. Naj nas ne premami, da opravimo nalogo namesto njih, ne glede na to, koliko so obremenjeni. Če vidimo, da res ne zmorejo, skupaj poiščimo druge rešitve, nikakor pa ne delajmo namesto njih. Nekatere izmed veščin, ki jim bodo pomagale preživeti:

• Zmožnost poslušanja.

• Zmožnost premagovanja frustracije.

• Pripravljenost počakati.

 

POSLUŠANJE KOT IZUMIRAJOČA UMETNOST

Otrokova uspešnost in s tem dobro počutje v šoli sta pogojena z zmožnostjo poslušanja. Na to ga lahko pripravimo že doma, tudi z zgledom. To pomeni, da otroka že od majhnega navajamo, da mora biti tiho, če nekdo govori, in govorca ne prekinja. Kdo ne pozna situacije, ko se z nekom pogovarjate, otrok pa vam želi nekaj nujno povedati? Če mu takoj posvetimo pozornost in prekinemo komunikacijo z drugo osebo, sporočamo, da lahko kadar koli, kjer koli pove kar koli in tudi komur koli. Enako velja, če se sami pogovarjamo z njim, pa nas kar naprej prekinja in 'skače' v besedo, mi pa morda niti nismo pozorni na to kršenje pravil komunikacije. Kasneje se bomo pa čudili, ko bodo vzgojiteljice v vrtcu ali učitelji v šoli rekli, da ne more biti tiho niti sekunde, kar naprej moti pouk in 'skače' v besedo. Seveda velja tudi obratno. Ko otrok govori, ga poslušamo in ga ne prekinjamo. Bodimo aktivni poslušalci, ga o povedanem tudi kaj vprašajmo in mu z neverbalno komunikacijo dajmo vedeti, da ga res poslušamo. To je naložba za prihodnost. Kadar pa govorimo mi, pričakujmo in zahtevajmo od njega, da nas bo poslušal in tudi slišal. Če mu nekaj govorimo, on pa gleda televizijo ali pa se igra s kockami, nas le navidezno posluša. Takrat moramo prekiniti igro, poiskati očesni kontakt in mu povedati, kar smo želeli sporočiti. Ne pristajajmo na to, da mu moramo reči petkrat isto stvar, saj se to lahko prenese tudi v šolo, kjer je »neposlušanje« videno kot kršenje pravil in neupoštevanje avtoritete učitelja.

 

ZMOŽNOST PREMAGOVANJA FRUSTRACIJE

Otroci običajno želijo biti povsod prvi. Prvi v koloni za kosilo, prvi v koloni za sprehod, prvi nekaj povedati, biti zmagovalec v družabni igri, v športu ipd. Eden od ciljev socializacije je sprejemanje dejstva, da nisi vedno zmagovalec in prvi v vrsti. To je za otroke zelo boleče, predvsem če tega ne usvojijo do vstopa v šolo. Biti prvi je povezano s tekmovalnostjo in individualizmom, ki sta v današnjih časih zelo opevana. Prilagoditi se skupini in dati prednost drugemu, tudi na račun lastnega ugodja, pa se dojema kot konformizem. Pozabljamo, da potrebujemo oboje, kar pa je težko uravnotežiti. Otroka lahko že do šole naučimo sprejemati poraze ali vsaj omiliti njegovo reakcijo takrat, ko se to zgodi. Najenostavnejši način je igranje družabnih iger, kart, ko otrok slej ko prej tudi izgubi. Otrok mora seveda tudi zmagati, da ne izgubi veselja, absolutno pa mora kdaj tudi izgubiti. Če je žalosten, mu pokažemo, da ga razumemo, razložimo pa mu, da je to del življenja in nič hudega. Nekateri otroci se ob zmagi veselijo na način, ki druge ponižuje (npr. »Kakšna zguba si …«). To moramo obvezno ustaviti, saj pri tem ne gre za veselje ob zmagi, temveč za zaničevalen odnos do drugih. Frustracijo za otroka predstavlja tudi dejstvo, da mu pri prvem poizkusu nekaj ne uspe. Kaj bo storil po tem, pa je zelo pomembno. Bo pri tem obupal ali vztrajal, dokler mu ne uspe? Nič koliko otrok od jeze zmečka list ali uniči ponesrečen izdelek, redki so tisti, ki sprejmejo lasten poraz in nadaljujejo. Naloga staršev je, da od otroka pričakujemo, da ob neuspehu ne obupa in dokonča nalogo. Ob tem ga ne kritiziramo, temveč spodbujamo, na koncu pa tudi nagradimo. Sporočilo, ki ga želimo dati, je, da ni nič narobe, če nam takoj ne uspe, pomembno je, da se je potrudil dokončati zadano nalogo, tudi če končni rezultat ni popoln. S tem ga učimo predanosti in vztrajnosti, ki ju bo še kako potreboval v življenju.

 

PRIPRAVLJENOST POČAKATI

Že predšolski otroci zmorejo zdržati pol ure ob usmerjeni dejavnosti. Seveda je lažje, če je ta zanimiva, da jih pritegne in tako lažje vzdržujejo pozornost. Pustimo na strani otroke z resno motnjo pozornosti, vendar je teh precej manj, kot si mislimo. Nimajo vsi otroci, ki v prvem razredu ne morejo biti pri miru in kar naprej motijo pouk, motnje pozornosti. Pri večini gre le za to, da niso navajeni zdržati pri miru nekoliko dlje. Niso dovolj motivirani, dejavnost jih dolgočasi, raje se zabavajo. Ti isti otroci pa lahko na primer v drugi, tudi relativno nezanimivi situaciji (npr. v cerkvi) zdržijo brez težav na miru tudi dve uri. Zanimivo. Otroci namreč dobro vedo, kaj se pričakuje od njih v določeni situaciji. Ne podcenjujmo otrok in njihove zmožnosti koncentracije, ki je pri majhnih otrocih resda kratkotrajnejša, vendar ob vstopu v šolo že dovolj velika, da sledi pouku. Zahtevajmo in pričakujmo to od njih.

 

ZA KONEC

Ob začetku šolskega leta vam želim veliko uspešnega premagovanja ovir, potrpežljivosti in vztrajnosti. Pa ne pozabite: ni pomembno, če naredite napako, pomembno je, kaj naredite potem.

Srečno!

 

Petra Kastelic, univ. dipl. soc. pedag.

 
 
OD RAZVIJANJA ROČNIH SPRETNOSTI DO PISANJA

Če sami nimamo težav s pisanjem in je naša pisava dokaj ber­ljiva, grafomotoriki pri otroku niti ne namenjamo pozornosti. Zdi se, kot da čitljivo pisanje pride samo po sebi, ko se naučimo pisati in to dovolj časa vadimo. Pa vendar se začne že mnogo prej, najprej z igro. Danes se otroci igrajo drugače, kot so se v preteklosti, in nekaterih ročnih spretnosti ne usvojijo več mimo­grede.

V času naših mam in babic je lepa pisava nekaj pomenila, v šoli so imeli oceno iz lepopisa, oceno oblike, ne le vsebine zapisa. Danes se zdi, da bo vse nadomestil računalnik in da čitljivo pisanje ni več pomembna veščina. Ah, kaj čitljivo pisanje, pisanje z roko nasploh! Pri delu v šoli neredko opažam, da že desetletniki pri pouku ne zapisujejo redno snovi v zvezek, proti koncu osnovne šole je teh že mnogo več. Niso motivirani za zapisovanje, saj se oblike in vsebine zapisov v zvezkih niti ne ocenjuje niti odrasli temu ne pripisujemo več velikega pomena. Zapisi so pomanjkljivi in nečitljivi, zaradi česar se otroci težje učijo, posledica tega pa je slabši učni uspeh.

 

PISANJE Z ROKO ALI RAČUNALNIKOM

Nekateri starši menijo, da otroku po koncu šole ne bo potrebno več pisati z roko, saj bo za to uporabljal računalnik.

Tudi strokovnjaki si niso enotni glede tega. Kritiki menijo, da je pisanje z roko nekaj zastarelega, nepotrebna spretnost in da morajo učenci pisati z računalnikom. To je del napredka, saj je tudi gosje pero zamenjal svinčnik in kasneje pisalni stroj. Utemeljujejo, da se mora izražanje idej in spoznanj dogajati hitro in učinkovito, da je to v današnjem svetu hitrega razvoja najpomembnejše. Podporniki pisanja z roko se opirajo na raziskave s področja izobraževanja, psihologije in nevroznanosti, ki opozarjajo na razlike med pisanjem z roko in z računalnikom. Prepoznavanje črk in besed, abstraktnega mišljenja in spomina se izboljšuje s pomočjo pisanja z roko. Raziskave kažejo, da se pri tipkanju na tipkovnico aktivira manj možganskih področij, ki jih uporabljamo za jezik, prostorsko ter časovno zaznavo kot pri pisanju z roko. (Vir 1)

 

RAZVOJ FINE MOTORIKE

Gibalni razvoj poteka na dveh ravneh, razvoj gibanja celotnega telesa (groba motorika) in razvoj gibanja rok (fina motorika). Tako za nekatere otroke rečemo, da so ročno spretni, drugi so boljši pri grobi motoriki, športu.

Razvoj fine motorike (majhnih mišic in mišičnih skupin), gibov rok, zapestja in prstov je za človeka izjemnega pomena. Pomembno je, da začnemo spodbujati ročne spretnosti kmalu, saj bo tako otrok lahko razvil motoriko do te mere, da bo v šoli lažje kos zapisovanju črk in številk.

 

DEJAVNOSTI, S KATERIMI SPODBUJAMO RAZVOJ ROČNIH SPRETNOSTI PRI OTROKU (Vir 2)

SESTAVLJANKE: Otrok se lahko začne igrati s sestavljankami takoj, ko zmore vtakniti preprosto obliko v pravo luknjo. Za začetek so najlažje sestavljanke z okvirjem, prve sestavljanke pa lahko naredimo tudi sami. Na karton prilepimo sličico in karton razrežemo na poljubno število delov. Otrok bolje napreduje, če mu počasi večamo zahtevnost: pri sestavljanki to pomeni, da je ta najprej sestavljena iz dveh delov, potem iz štirih, osmih in šestnajstih. Če naredimo prevelik korak, bo zanj to prezahtevno in obstaja nevarnost, da bo odnehal.

KOCKE: Najprej izberimo kocke, ki jih otrok postavlja eno na drugo, lahko pa uporabimo tudi manjše kartonske škatlice, embalažo od čajev, krem, zdravil ipd.

CESTA: Barvast lepilni trak ali trak, izrezan iz samolepilne tapete, nalepimo na tla otrokove sobe v obliki vijugaste ceste. Zdaj potrebuje samo še avtomobilček ali kartonsko škatlico, ki postane avtomobilček, in zabava se začne!

KEGLJANJE: Keglje lahko izdelamo iz pollitrskih plastenk, žoga za podiranje pa je najboljša penasta. Če se igramo na preprogi, za večjo stabilnost lahko poskrbimo s tem, da plastenke napolnimo z vodo ali mivko, da bodo stabilnejše. Za barvitost lahko vodo obarvamo, vanjo stresemo barvne perlice, kamenčke ali pa plastenke oblepimo z barvnimi samolepilnimi trakovi. Kasneje dodajamo sličice, oblike, številke, črke in keglji bodo spet zanimivi in nova priložnost za učenje.

NIZANJE NA VRVICO: Otroci zelo radi natikajo predmete na vrvico, pa naj so to kroglice, makaroni, narezane slamice ali gumbi. Spodbudimo ga, da nam izdela ogrlico ali zapestnico, okras za voziček mlajšega bratca ali sestrice, girlando, ki jo obesimo na steno. Največjo spodbudo bomo dosegli s tem, da bomo zapestnico res nosili.

NAPENJANJE ELASTIKE: Potrebujemo leseno deščico, v katero v obliki mreže zabijemo žebljičke v razdalji 5 cm. Otrok potrebuje le še elastike, ki jih napenja na žebljičke. Nastajali dobo zanimivi geometrijski liki.

REZANJE SADJA IN ZELENJAVE: Rezanje sadja in zelenjave za popoldansko malico je odlična priložnost za vajo in igro. Najprej mu ponudimo plastičen nož, ko bo spreten, pa ga nadomestimo z jedilnim in kasneje pravim nožkom. Sadje prerežimo na polovico, da bo ena stran ploska in bo lepo sedla na deščico za rezanje. Potem pa le pogumno, naj otrok poskusi rezati. Če bomo zraven, se mu kaj hudega res ne more zgoditi.

HIŠNA OPRAVILA: Če otroci kaj radi počnejo, so to aktivnosti, ki jih počnemo odrasli.

Brisanje mize, tal, prahu, ožemanje gobe, pomivanje posode, pometanje, sesanje so odlične aktivnosti, v katerih bo otrok užival in krepil motorične spretnosti.

ZAPENJANJE GUMBOV: Štiriletnik se je sposoben sam obleči, največja težava pa je zapenjanje gumbov. Ko se nam mudi v službo in vrtec, običajno nimamo časa, zato kaj hitro pristopimo in gumbe zapnemo namesto otroka. To razmeroma težko motorično aktivnost lahko otrok vadi z oblačenjem in slačenjem lutk.

ZAVEZOVANJE VEZALK: Če smo včasih skoraj vsi prvošolčki znali zavezati vezalke, danes ni več tako. Trgovine nam ponujajo veliko otroških čevljev z ježki, zato zavezovanja ni več nujno potrebno. Tako se zdi, vendar se otrok kmalu sooči z izzivi zavezovanja. Predstavljate si lahko, kako nerodno je desetletniku pri uri gospodinjstva, če si ne zna zavezati predpasnika. Zavezovanje pentljice je namreč spretnost, ki se je moramo naučiti tako kot vsako drugo.

Za začetek lahko izdelamo igračo za učenje zavezovanja. Potrebujemo leseno deščico z luknjami, lahko uporabimo tudi trd karton in vezalke. Vrvice (vezalke) je potrebno pretikati iz ene luknje v drugo, smer pa lahko tudi narišemo ali si jo sproti izmislimo, morda zaporedno ali pa cik-cak.

 

BRAINGYM

Za uspešno učenje potrebujemo celotno telo in ne samo možgane. V novejšem času zelo poudarjajo braingym vaje, ki so ravno to. Poudarjajo, da je telesno in motorično učenje temelj vsega učenja, saj je človekovo gibanje močno povezano s čustvenimi in miselnimi dogajanji v možganih. S preprostimi in zabavnimi aktivnostmi, ki so primerne tako za otroke kot tudi za odrasle, spodbujamo povezovanje mišljenja, spomina, razuma, razpoloženja … in telesa. S tem izboljšamo koordinacijo telesa, koncentracijo, spomin, branje, pisanje, razumevanje, čustveno ravnotežje … (Vir 3).

BrainGym vaje je na splet prispevala Urška Razingar, inštruktorica in svetovalka BrainGym (http://www.zdus-zveza.si/docs/novice/BRAIN_ GYM_VAJE_opis_pozitivnih_ucinkov.pdf)

Tina Plahutnik, univ. dipl. soc. del.

 

Viri:

1: http://solazaravnatelje.si/wp-content/uploads/2017/03/Marijana-Jazbec1-pomocniki-2017.pdf

2: EINON, D (1999), Vodnik za zgodnje učenje, Radovljica: Didakta

3: https://www.braingym-slovenija.si/2.1/index.html

 
 
BRALEC NAJ BO

»OTROCI POSTANEJO BRALCI V NAROČJU SVOJIH STARŠEV.« (Emilie Buchwald)

 

Ob vse pogostejši uporabi sodobnih tehnologij, s katerimi si tako odrasli kot otroci radi krajšamo čas, ostane le malo prostora in časa za branje. Branje kot preživljanje prostega časa postaja nekakšna izumirajoča umetnost, katere izvajalci bomo videni v očeh naših zanamcev kot še zadnji dinozavri. Knjiga in branje sta vse nižje na lestvici naših vrednot, ljubezen do maternega jezika pa nekaj, o čemer na glas ne govorimo, če nočemo izpasti staromodno.

 

Če odrasli ne maramo brati, potem smo težko vzor našim otrokom, ki se z vsemi štirimi upirajo branju. V osnovni šoli se namreč učitelji pogosto pritožujejo, da je branje vsako leto slabše. Otroci so slabši bralci, branje z razumevanjem je šibko, poleg vsega pa vedno manj otrok bere z veseljem. Branje postaja omejeno le na obvezno domače branje in bralno značko v prvih nekaj razredih osnovne šole. Ljubezen do branja starši otrokom privzgojimo v prvih letih življenja. Veliko je sicer staršev, ki pravijo, da njihovi otroci ne marajo brati, čeprav so jim kot majhnim otrokom veliko brali. Nekaj je morda res takih, vendar še vedno mislim, da bogastvo, ki ga otroci s tem dobijo, ostaja v njih in morda bodo nekoč kot odrasli prej vzeli v roke knjigo kot tisti, ki nikoli niso imeli te izkušnje. Poleg tega se posledice branja malčkom ne kažejo samo v tem, da kasneje tudi sami radi berejo, ampak tudi v bogastvu besednega zaklada, razgledanosti, vedoželjnosti in razvoju ''predbralnih'' spretnosti.

 

ZAKAJ BI MORALI STARŠI SPODBUJATI OTROKE K BRANJU?

Sodobnim staršem morda ne zaleže pridiga o pomembnosti ljubezni do maternega jezika in ohranjanju slovenske kulture kot pomembnih vrednot, ki jih želimo privzgojiti našim otrokom. Zaležejo pa morda informacije o prednostih, ki jih branje prinaša kasnejši otrokovi uspešnosti v življenju. Pa si poglejmo.

 

• Če beremo našim otrokom še kot majhnim, bodo ti kasneje uspešnejši.

Raziskave namreč kažejo, da branje knjig z otrokom že pred prvim letom spodbuja razvoj besednega zaklada in bralnih spretnosti, kar se pokaže že pred vstopom v prvi razred. Več ko jim beremo, več znanja ponotranjajo, poleg tega pa usvajajo "predbralne" veščine, kot so na primer sledenje znakom od leve proti desni, obračanje strani ipd. Dokazano je, da so otroci, ki radi berejo, kasneje uspešnejši pri vseh predmetih, ne samo pri jezikih.

 

• Branje razvija jezikovne sposobnosti.

Z otrokom se sicer pogovarjamo vsak dan, vendar je besedišče, ki ga pri tem uporabljamo, omejeno in se ponavlja. Branje knjig omogoča otrokom, da spoznajo širše besedišče, slišijo besede in fraze, ki jih v vsakdanjem življenju ne.

 

• ''Izpostavljenost'' branju spodbuja razvoj otrokovih možganov in koncentracije.

Branje otrokom že kot dojenčkom spodbuja razvoj določenih delov

možganov, ki so pomembni za razvoj jezika. Ko so otroci še majhni, je njihova koncentracija krajša in take so tudi naše knjige, ki jih skupaj beremo. Včasih se nam zdi, da nima smisla vztrajati, če je malček nemiren in kar naprej obrača strani naprej, in se nam zdi, da nas sploh ne posluša. Vendar je smiselno. Če vztrajamo pri branju vsak večer, se tudi otrok počasi umiri,navadi na rutino in njegova koncentracija je vse daljša. To pa je pomembno tudi s stališča kasnejšega šolanja, ko je sposobnost koncentracije eden pomembnih dejavnikov za šolski uspeh.

 

• Branje spodbuja vedoželjnost.

Branje različnih knjig otroke spodbudi, da sprašujejo vsemogoče. Takrat imamo možnost govoriti o tem, kaj se dogaja okoli nas, po svetu. To pri otroku spodbuja zanimanje za različne kulture, jezike, odnose, vrednote.

 

• Branje spodbuja otrokovo kreativnost in domišljijo.

Zame je to ena izmed največjih prednosti branja. Otrok si v svoji domišljiji sam nariše in pobarva svoje junake, ustvari si lastne domišljijske svetove, s poslušanjem zgodbe ugiba, kaj se bo zgodilo na naslednji strani, si predstavlja sebe kot junaka in še veliko drugega. Poleg tega pa otroku branje pravljic in domišljijskih zgodb omogoča, da se varno sooča z lastnimi strahovi in frustracijami. Tega mu nobena risanka ali računalniška igrica ne more dati.

 

• Branje razvija empatijo.

Ena zanimivih prednosti branja je tudi razvoj empatije, ki jo otrok razvija ob poslušanju zgodb in pravljic. To se zgodi, če se otrok lahko v domišljiji prestavi v knjigo (zgodbo), se poistoveti z osebami v njej, čuti tisto, kar čutijo oni. Tako počasi dojema in razume, kaj čutijo drugi, in to je empatija.

 

• Branje krepi povezanost med starši in otroki.

Poleg vseh prednosti, ki jih branje z otrokom prinaša njegovemu razvoju, pa je največja prednost povezanost, ki se v takih trenutkih vzpostavlja med njim in staršem. Branje mojima otrokoma, ko sta bila čisto majhna, ostaja eden najlepših spominov, ki jih imam na njuno odraščanje. Čarobni svet pravljic, neskončna vprašanja, divjanje domišljije, predelava strahov in tudi smeh ob zabavnih zgodbah so bili naši spremljevalci še dolgo potem, ko sta postala samostojna bralca. V času hitenja, skrbi za službo, šolo in dom nam zmanjkuje časa. Časa, ki ga preživimo skupaj z otroki. Branje pred spanjem je ritual, ki nas zbliža in nam napolni baterije za naslednji dan. Morda nam otrok takrat lahko zaupa kaj, česar nam drugače ne bi. Morda bo takrat spregovoril o svojem dnevu, dogodku, ki se je zgodil, pa je nanj čez dan pozabil.

 

BRANJE NASPROTI SODOBNI TEHNOLOGIJI

Pred leti sem brala članek o prvi I-šoli na svetu, in sicer nekje v Skandinaviji. Učenci ne uporabljajo več zvezkov, pisal, knjig, temveč se poslužujejo le tablic, telefonov in računalnikov. S tem so se sicer znebili problema pretežkih šolskih torbic, a po mojem mnenju dobili več težav na drugih področjih. Znano je, da se s pisanjem in razvijanjem grafomotoričnih spretnosti razvijajo možganske povezave, česar ne moremo reči za tipkanje po tipkovnici. Z branjem, ki kot oblika preživljanja prostega časa izzveneva, se krepijo otrokova domišljija, besedni zaklad, utrjuje se stavčna zgradba, spodbuja se kreativnost, otroci razvijajo razumevanje o številnih življenjskih temah in še bi lahko naštevali.

Tudi samo branje z računalnikov oz. tablic je nekaj drugega kot branje knjig. Strokovnjaki ugotavljajo, da v možganih nastajajo spremenjene sinaptične povezave med nevroni, ki so neposredna posledica spremenjenih oblik branja ob interakciji z elektronskimi besedili. Uporaba spleta spodbuja površno branje, hitro in raztreseno razmišljanje ter površinsko učenje brez dolgotrajnih rezultatov. Otroci in mladostniki, ki nimajo izkušenj z linearnim branjem, tj. klasično branje knjig v nasprotju z izbirnim branjem, kar pomeni preskakovanjem iz ene spletne strani na drugo itn., bodo težko poglobljeno brali in razvijali vse našteto.

 

ZA KONEC

Kot pri večini stvareh pri vzgoji se tudi vzgajanje bralca začne z vzgledom. To ne pomeni, da morate biti strastni bralci, dovolj je že, da namesto tablice in telefona občasno vzamete v roke knjigo ali revijo. Da morda, ko greste z otrokom k zdravniku, vzamete s seboj knjigo in se v čakalnici ne kratkočasite s telefonom. Da ste redni obiskovalci knjižnic, kar je z majhnimi otroki lahko res velik zalogaj, vendar dragocena vstopnica v svet branja. V knjižnicah je danes poskrbljeno tudi za najmlajše, ki se hitro lahko začnejo dolgočasiti. Brskanje za knjigami jim ponudi spoznanje o neskončnih možnostih izbire in užitka ob branju, upoštevanje pravil, ki veljajo v knjižnici, jih nauči samoobvladovanja in umirjanja. Branje izposojenih knjig zvečer z vami pa češnjico na torti.

 

Petra Kastelic, univ. dipl. soc. pedag.

 

Viri:

https://bilingualkidspot.com/2017/10/19/benefitsimportance-reading-youngchildren/, pridobljeno 29. 1. 2018.

http://www.bukla.si/?action=articles&article_id=1247, pridobljeno 29. 1. 2018.

 
 
BRATJE IN SESTRE

Odnosi med sorojenci so zapleteni, starši imamo s tem pogosto veliko dela, negotovi smo glede mnogih stvari. Kaj je pravično? Ali smo do vseh enaki ali do vsakega drugačni? Ali naj se vmešamo v prepire med njimi in odigramo vlogo razsodnika? Ali se bodo sploh kdaj razumeli ali se bodo ves čas samo prepirali?

Starši želimo otroke pripraviti na življenje. Del življenja je tudi, da bomo stari, betežni in otroku ne bomo zmogli vedno stati ob strani. In enkrat nas ne bo več. Ob težkih trenutkih se bodo obrnili na brata ali sestro. Tudi zato je negovanje vezi med brati in sestrami tako pomembno. Včasih so starejši otroci pazili na mlajše, bili so odgovorni za njihovo varnost in celo kaznovani, če se je mlajšemu kaj zgodilo. Danes starši včasih otroku odvzamemo pomembnost vloge starejšega brata ali sestre. Z vsemi otroki poskušamo ravnati enako, saj se bojimo, da bi bili krivični. Pa vendar bomo krivični ravno v primeru, če bomo do vseh enaki. Vsak otrok je drugačen, všeč so mu drugačne stvari, ima svoje vrline in šibka področja, prijetne in manj prijetne lastnosti, vsak od bratov in sester se odziva drugače.

 

OTROK NIKOLI NE PRIMERJAJMO MED SEBOJ!

Če enemu otroku rečemo, da je počasnejši, pametnejši, vestnejši, prijaznejši ali boljši v čemerkoli od bratov in sester, bomo v otrocih vzbudili tekmovalnost. Tudi tista, »zakaj ne moreš takoj pospraviti igrač tako kot tvoj brat« ali pa »tvoja sestra je imela v tretjem razredu same petice«, skoraj neizogibno povzroči jezo na sorojenca. Primerjanje otrok med seboj je primerno le na področju upoštevanja pravil, ki so v naši družini nepremakljiva. Če pričakujemo od otrok, da za seboj pospravijo krožnik z mize, je prav, da to zahtevamo od vseh, ki to fizično zmorejo. S tem bomo zagotovili čim bolj enak odnos do vsakega otroka. Pri tem moramo biti dosledni. Na nekaterih drugih področjih pa so si otroci iz istega gnezda med seboj preveč različni, da bi bilo od njih pravično zahtevati enako. Čeotrok zmore pri petih letih narisati res lično risbo, ni rečeno, da jo zna tudi drugi. Morda ta niti ne mara risanja in raje sestavlja kocke, česar je zelo vešč. Spomnim se, kako spreten je bil sin v sestavljanju sestavljank. Kmalu je prehitel skoraj dve leti starejšo sestro. Ta pa je bila izredno ustvarjalna, pripravljala nam je gledališke predstave, ki smo se jim vsi čudili, v igro je vključila tudi mlajšega brata. Zakaj bi ju primerjala, zakaj bi ocenjevala, kdo je boljši? Enemu so ležale ene stvari, drugemu druge. In v tem je čar življenja in sobivanja, da smo si različni, se dopolnjujemo in delamo življenje pestrejše in zanimivejše.

 

MAMIN LJUBLJENČEK IN OČETOV LJUBLJENČEK

Nekateri starši imajo srečo in med otroki nimajo ljubljenčka. Drugim se zgodi, da v družbi enega otroka bolj uživajo kot v družbi drugega. Pogosto se navežemo na otroka, ki nam je podoben, z njim lažje čutimo čustveno povezanost kot z otrokom, ki je bolj podoben partnerju. Iz zadrege in negotovosti si lahko pomagamo tako, da se pogovorimo s partnerjem ali z osebo, ki ji je otrok podoben, in tako poskušamo izvedeti čim več o tem, kako otrok razmišlja in čuti.

Včasih nam niso všeč nekatere otrokove lastnosti, ki so morda lastne osebi, s katero se ne razumemo najbolje (bivši partner, mama …) ali celo nam. O tem ne razpravljamo javno in naj nam ne uide misel »tak si kot tvoj oče«. Poiščimo lastnosti, ki jih pri otroku cenimo in se osredotočimo nanje. Poiščimo tiste otrokove prijetne lastnosti, po katerih nam je podoben, in lahko najdemo skupne točke za pogovor ali aktivnosti, tako se nam otrok ne bo zdel tako tuj.

V družinah, kjer sta dva otroka, se pogosto razdelijo v pare. Otrok več časa preživi s tistim staršem, s katerim se bolje razume. Seveda je to zelo naravno, nastane pa težava, če sta zasedbi vedno enaki. Tako se razlike in razdalja med nami in otrokom, s katerim si nisva najbolj blizu, lahko še poveča. Zato z vsakim otrokom poskušajmo preživeti nekaj trenutkov sami in z njim počnimo stvari, v katerih uživava oba, pa naj bo to kuhanje, sprehod, kino ali kaj tretjega. Pri najstniku bomo morali kdaj morda stopiti korak nazaj in z njimi preživeti čas na način, ki je njemu prijeten. Tako se bomo manj prepirali in pogosteje videli tudi prijetno plat našega vihravega najstnika.

 

ODNOS MED MAMO IN OČETOM

Odnos med mamo in očetom močno vpliva na odnos med sorojenci. Starši smo otrokom model za komunikacijo in vzpostavljanje odnosov. Če smo mi spoštljivi en do drugega, je večja verjetnost, da bodo takšni postali tudi naši otroci, če pa od njih zahtevamo spoštljivost, mi pa se kar naprej prepiramo, si očitamo in si nasploh grenimo življenje, bo vzor močnejši kot naše besede, s katerimi bi želeli otrokom privzgojiti lep odnos do brata, sestre in ljudi nasploh.

 

PREPIRI MED SOROJENCI

Če med otroki ni velike starostne razlike, je zelo običajno, da se med seboj prepirajo, kar pa ne vpliva na tesnost vezi med njimi, ko bodo odrasli. Prepiri med otroki so staršem neprijetni, vendar so pomemben način učenja, kaj se drugim zdi sprejemljivo in česa ne bodo dopuščali, na kakšen način lahkodruge prepričamo, da spremenijo mnenje, sledijo našim predlogom ali jih pripravimo do sodelovanja. Če imamo več kot dva otroka, se naučijo še nekaj – da vse metode nimajo enakega učinka na vse ljudi.

Z vrstniki v vrtcu ali šoli je lažje kot z brati in sestrami. Prijatelju lahko reče »ne bom se več družil s teboj, nisi več moj prijatelj«, sorojencu tega ne more reči. Obsojen je na sobivanje in na iskanje načina, kako lahko pogladita nesoglasja in se spet približata en drugemu.

Če bomo posredovali pri vsakem prepiru in mi rešili zadevo, se ne bodo ničesar naučili. Ne vmešavajmo se, razen če se nam zdi neizogibno. Pa tudi takrat je bolje, da jim ne ponudimo rešitve težave, saj je težava njuna, torej naj se za rešitev potrudita sama. Poskusimo odstraniti razlog za prepir, npr. igračo, in jima povejmo, da jo bosta dobila nazaj, ko se bosta dogovorila. Če se ne bosta dogovorila, igrače ne bosta dobila nazaj. Majhni otroci pri tem potrebujejo pomoč, zato jih lahko usmerjamo k iskanju rešitve. Predlagajmo jim nekaj možnosti, oni pa naj izberejo. Npr.: »Lahko se skupaj igrata z igračo ali pa se eden pol ure, drugi pa naslednje pol ure. Lahko bratu pustiš igračo, on pa ti posodi eno od svojih«. Ko se dogovorita, ju pohvalimo, povejmo, da smo ponosni nanju, ker sta tako pametno rešila težavo.

 

SPODBUJANJE RESNICOLJUBNOSTI

Ko gre za obračunavanje, kdo je začel prvi in kdo je komu vrnil klofuto, se hitro lahko zapletemo in igramo razsodnika. To pa je vloga, obsojena na to, da bomo prej ali slej krivični ali pa bodo otroci imeli občutek, da se jim je zgodila krivica in bodo jezni na nas. Rajši spodbujajmo resnicoljubnost. Roni Jax celo predlaga tekmovanje v odkritosti. Vsak naj pove svojo plat zgodbe, za odkritost pa otroka nagradimo s pohvalo. Meni osebno je odkritost tako velika vrednota, da otrokom rečem, da bom bolj huda, če bodo lagali, kot pa če bodo povedali po resnici. In se potem tega tudi držim. Večkrat otroka, ki je zmogel biti iskren, za to pohvalim. Nato se pogovorim o situaciji, v kateri se je znašel, kako bi lahko ravnal drugače in kaj mora tisti trenutek narediti, da bo poravnal škodo (npr. opravičiti se, zalepiti raztrgano risbico …), kaznujem pa ne.

 

SPODBUJANJE EKIPNEGA DUHA

Zaradi pogostih sporov med otroki večkrat ne opazimo, kaj je v njihovem odnosu dobrega. Osredotočimo se na iskanje dobrega in s tem bomo med njimi spodbujali sodelovanje in prijetne medosebne odnose. Kadar otroci kaj naredijo skupaj, se lepo igrajo, spodbujajo, si pomagajo pri domačih opravilih, domači nalogi ipd. jih ne pozabimo pohvaliti. Tako bomo krepili povezanost med njimi.

Otroci, ki imajo brate in sestre, imajo veliko srečo, saj se znotraj družine naučijo, kako se obnašati v razmerjih. Odnos z vrstnikom je namreč drugačen kot z odraslim. Otroci, ki so se imeli priložnost tega učiti znotraj družine, so v vrtcu in šoli pogosto iznajdljivejši, saj vedo, kako se ravna v konfliktnih situacijah, da se je potrebno v življenju prilagajati, da ne dobiš vedno tega, kar želiš, da je potrebno vztrajati in se postaviti zase, spet drugič pa popustiti.

Tina Plahutnik, univ. dipl. soc. del.

 

Vir:

Jay, Roni (2010), 10 najpomembnejših stvari, ki jih lahko naredite za otroka, Ljubljana: Mladinska knjiga.

 
 
VZGOJA ZA POTROŠNIŠTVO

Otroci vstopijo v potrošniški svet že zelo zgodaj. S starši obiskujejo trgovine, sodelujejo pri izbiri, dajejo pobude za nakup, spremlja­jo oglase ipd. Strokovnjaki s področja trženja, komuniciranja in psihologije se zavedajo, da otroci predstavljajo pomembno ciljno skupino, zato je postalo pomembno zadovoljiti otroke kot potro­šnike. Trg izdelkov za otroke je postal najhitreje razvijajoč in naj­donosnejši.

Starši opažamo, da so izdelki, ki privlačijo otroke, na nižjih policah. Ko stojimo v vrsti pred blagajno, so ob strani praviloma police, polne sladkarij, te pa so na dosegu rok in oči naših malčkov. Vzgoja otrok na področju potrošništva je danes težja, kot je bila kadarkoli do sedaj. Hitro rastoči trg izdelkov je izziv že za odrase, ki se včasih težko upiramo ponudbi in pogosto krmarimo med potrebami, željami in finančnimi zmožnostmi. Čas, namenjen nakupovanju, pa pri neredkem odraslem že vpliva na to, da ima na račun časa, ki ga preživi v trgovini, manj časa za kakovostno preživljanje prostega časa.

 

DRUŽINSKO ŽIVLJENJE SE SPREMINJA

Spremembe v družinskemu življenju so v prid potrošništvu. Odrasli pogosteje dajo prednost karieri, finančni varnosti, zato se za otroke odločajo kasneje. Imajo manj otrok, ki jim lahko nudijo več materialnega. Vedno dlje smo v službi, z otrokom preživimo manj časa, zato mu v zameno za druženje kupimo kakšno igračo več, kar je najbolj opazno na področju računalniških igric. Več je ločitev in otroci ločenih staršev praviloma dobijo več. Darilo za rojstni dan od mami in darilo od očija, enako se ponovi v prednovoletnem času pa še kdaj vmes.

OGLASI

Oglasi nam slikajo idealizirano podobo življenja, uspeha, zunanjosti. Zaradi velike razlike med medijsko in dejansko podobo, človek postane frustriran. Reklame vabijo, da bodo materialne dobrine zapolnile naše nezadovoljstvo in negotovost, vendar se to ne zgodi. Zadovoljstvo je kratkotrajno in potreben je nov »odmerek« dobrin. Večkrat slišimo, da se otroci razveselijo nove igrače za kratek čas, potem jo vržejo v kot. To bi nam lahko bilo jasno sporočilo, da smo morda pri zasipanju otrok z igračami malo pretiravali.

Starši bomo otroke težko obvarovali pred marketinškimi potezami trgovcev, lahko pa jih vzgojimo v kritične potrošnike. Ob gledanju televizije imamo priložnost, da oglase pokomentiramo, da otroka opozorimo na to, da je namen oglasa, da bi kupili prav ta izdelek in ga napeljemo na razmišljanje o kakovosti. Katere čokoladne kroglice so najboljše, tiste iz reklame, ali neke druge, ki mu gredo bolj v slast? Poleg tega smo lahko kritični do tistih delov oglasa, ki imajo namen navdušiti, vendar niso povezani s samim izdelkom. To lahko ubesedimo nekako takole: »Kakšno zvezo pa ima roza avto z bomboni? To so dali v reklamo le za to, da si jo zapomnimo in da boš naslednjič v trgovini najprej opazila te bombone.« Otroci se hitro učijo in opazili bomo, da bodo kmalu že sami komentirali reklame in nas opozorili na zavajanje.

 

OTROCI SE POTROŠTNIŠTVA UČIJO TUDI OD STARŠEV

Danes so trgovine odprte vsak dan, nekateri jih imamo na dosegu roke, zaradi česar (pre)pogosto zaidemo vanje. Tedensko načrtovanje jedilnika in s tem potrebnih živil je marsikomu tuje, spet drugi so pri tem vestni. Naše nakupovalne navade so tiste, ki jih bo po zgledu prevzel tudi naš otrok. Če glasno komentiramo, kako nam želijo trgovci z reklamami vzbuditi želje po stvareh, ki jih v resnici ne potrebujemo, po drugi strani pa se temu ne moremo upreti sami in je morda trgovina za nas način sproščanja, preživljanja prostega časa z družino, se bodo te navade navzeli tudi naši otroci. Predlagam, da otroka, če imamo le možnost, kdaj pustimo doma in se po nakupih odpravimo sami. Izognili se bomo situacijam, ko bi morali brzdati njihove želje, kupili bomo manj in še hitreje bomo opravili. Tako nam bo ostalo več časa za igranje z otrokom in preživljanje prostega časa v naravi, otroku pa bomo prihranili nekaj potrošniških trenutkov.

 

»NIMAM DENARJA.«

Starši do otrok pogosto nismo iskreni. Ko nas otrok prosi, da mu kupimo igračo, sladkarijo ali uresničimo kako drugo materialno željo, hitro posežemo po besedah »nimam denarja«. Pa je to vedno res? Ali bi mu v primeru, če bi denar imeli, želeno stvar kupili? Včasih za temi besedami skrijemo pravi odgovor, ki se morda glasi: »Tega ti ne bom kupila, ker se mi ne zdi primerno, denar bomo raje porabili za ogled lutkovne predstave.« ali pa »Ne dolgo tega, si dobila igračo, zato ti te ne bom kupila.« Če otroku rečemo, da ne bo dobil igrače, ker nimamo denarja, mu s tem hkrati sporočimo, da bi mu v primeru, če bi ga imeli, stvar kupili. Z drugimi besedami – kupovanje na veliko je v redu, če le imaš dovolj denarja. Včasih opazim, da so v materialnem smislu razvajeni tudi otroci revnejših staršev, saj jim ti pogosto kupujejo cenejše malenkosti. Za tem se morda skriva bolečina starša, ki se zaveda, da otroku ne more nuditi počitnic na morju, potovanj, treniranja priljubljenega športa. Ampak otrok ne ve, da je lizika poceni in da mu le to lahko privoščimo, navada, da vedno, ko gremo v trgovino, nekaj dobi, pa postane njegova razvada in vzorec. Ko ti otroci odraščajo, včasih postanejo zahtevni, od staršev malodane zahtevajo stvari, ki presegajo njihove finančne zmožnosti, saj so od malega navajeni, da vedno kaj dobijo. Bodimo iskreni do otrok, povejmo, da mu neke igrače ne bomo kupili ali ker se nam ne zdi primerna ali ker ima igrač že dovolj ali ker je predraga. Povejmo resnico.

ŽEPNINA

Otroke učimo hišnih opravil, pospravljanja, kuhanja ipd. S tem pridobijo veščine, delovne navade, učijo se odgovornosti. Pomembna veščina za življenje je tudi rokovanje z denarjem. Kdaj je pravi čas za žepnino, je odvisno od značaja otroka in naših prepričanj.

Ali naj z žepnino razpolaga popolnoma po svoji volji? Po mojem mnenju je srednja pot pri večini vzgojnih dilem najmodrejša. Tudi če ima otrok svojo sobo, zahtevamo, da jo do neke mere pospravi, čeprav nam kdaj celo reče, da je to njegova soba in da njemu ustreza, če je razmetana. Podobno je z denarjem. Menim, da vzgoja na tem področju ne pomeni le, da otroku damo denar in naj z njim ravna, kakor želi. Majhni otroci se ne bodo naučili iz ene izkušnje in naslednjič ravnali drugače, poleg tega bi bilo očitanje »saj sem ti rekla, da boš potem brez denarja in si ne boš mogel nič kupiti«, odveč, saj otrok nima zrelosti, znanja in izkušenj, na podlagi katerih bi se lahko razumsko odločal. Morda si z denarjem, ki ga ima na voljo, lahko vsak dan kupi nalepke ali figurice. Če mu to dovolimo, bo s tem dobil informacijo, da je v redu, če si vsak dan kupimo nekaj, kar nam je všeč, čeprav tega ne potrebujemo. Otrok tudi pri ravnanju z denarjem potrebuje omejevanje in usmerjanje. Naj ima otrok toliko odgovornosti, kot jo v določeni starosti lahko nosi, kar je več od tega, je naša odgovornost. Predlagam, da je nakup, tudi v primeru ko gre za otrokov denar, stvar dogovora med otrokom in staršem.

 

KAJ SI ŽELIŠ ZA ROJSTNI DAN?

»Nič,« je pogost odziv otrok. Ob tem odgovoru se moramo starši zamisliti. Ali nima morda otrok preveč igrač in mu takoj uresničimo vsako željo? Omogočimo mu, da si nečesa močno želi, da hrepeni, naj odloži željo za nekaj časa, tako bo igračke še bolj vesel. Ob tem se bo učil, da mora kdaj potrpeti, počakati in da si v življenju ne moremo uresničiti vseh želja. Sploh pa ne takoj.

Kmalu bodo trgovine okrasili v prednovoletnem duhu, police pa se bodo začele šibiti pod težo igrač. Zmanjšajmo uresničevanje materialnih želja in otroku privoščimo, da hrepeneče stopi v praznični čas. Naj mu dobri mož prinese tisto, kar si želi.

Tina Plahutnik, univ. dipl. soc. del.

 
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 9 od 39
© 2018 Studio Hieroglif - Revija ZMAJČEK | Design by ImpresDesign