Naročilo revije Zmajček

Poletni Zmajček je osvežujoč!

 

V novi številki revije zmajček

Ste že slišali za malega oblačka, ki osamljenim preganja  žalost? Zgodbico OBLAČKOVA PESEM je napisala Sabina Burkeljca, ilustrirala pa Andreja Gregorič.

 

 
DOMŠLJIJA JE VRT, KI GA JE TREBA NEGOVATI

Beseda DOMIŠLJIJA označuje prosto kombiniranje misli in predstav, ki niso nujno osnovane na resničnosti. Sinonimopomenka za domišljijo je FANTAZIJA, ki pa je od resničnosti še bolj oddaljena. Čeprav realnost človeka usmerja v tradicionalne vzorce ravnanj – kalupe in šablone, ga »'notranji šepet«' vedno znova vabi k iskanju drugačnosti in presežnosti. Domišljija je torej nekakšno vrojeno varovalo, ki življenju daje navdih, zaupanje in upanje. Tudi pogled v preteklost spoznavamo prek ohranjenih domišljijskih vsebin ljudskih pesmi, pravljic in bajk, polnih mitičnih in mističnih bitij – odk Kralja Matjaža, do Jage babe, vil, škratov …

nasveti_08_01.jpg

Izvor in poslanstvo domišljije

Da bi domišljijo lažje razumeli – pri sebi in otrocih – si poglejmo njen izvor in poslanstvo.  Psihologi jo obravnavamo v okviru procesov mišljenja. Mišljenje namreč sestavlja realistično (R-mišljenje), ki  kombinira stvarna dejstva brez subjektivnih  primesi, in avtistično (A-mišljenje), ki je pod vplivom čustev in želja, na primer sanjarjenje. Oboje se bolj ali manj prekriva, kajti z domišljijo na razne načine kombiniramo izkušnje. Ker pa je vsako človekovo  mišljenje s strani človeka motivirano, je že s tem nujno odvisno od njegove subjektivnosti. Še danes se dogaja, da ljudi z razgibano domišljijo gledamo po strani, češ da so nedorasli, nezreli. Toda brez domišljije bi ne nastalo nobeno umetniško delo in nobena strategija. Potrebujejo jo tudi znanstveniki – , le kako bi sicer sestavljali hipoteze? Navadni smrtniki si z njo pomagamo pri oblikovanju ciljev in načrtovanju prihodnosti, pa tudi ob dnevnem sanjarjenju, v smislu kaj bi bilo, če … Naravi smo lahko hvaležni, ker nam tudi s pomočjo domišljije pomaga preživeti, najti cilje, ideje, ideale – in v zadnjem obdobju življenja ublažiti samoto.

Nekoč sem obiskovala gospo pri 86-ih letih, ki je živela sama. Poleg šibkega zdravja je imela »'težavo' « s številnimi namišljenimi snubci, ki so jo' »obletavali'« noč in dan. Spraševala me je za nasvet, kako naj jih odžene. Svetovala sem ji, naj jih raje sprejme in z njimi pokramlja o čem lepem in veselem, le načrt naj si naredi, kdaj bo s kom, da bi ne prišlo do gneče. Zgode in prigode iz teh namišljenih druženj sem poslušala zs vsem spoštovanjem.

Otrokovo oživljanje sveta

Ena od pomembnih značilnosti otrokovega sprejemanja in doživljanja sveta je oživljanje vsega, kar se dogaja v njem samem  in okolju. S ponotranjeno vizualizacijo čustev in občutenj si svet  domišljijsko podredi po svoji meri. Zaradi  identifikacije s starši, zlasti z mamo, sprva tudi njiju doživlja kot eno s samim seboj. V čustveno in spoznavno odprti ter prožni družini, s prilagodljivimi pravili in vlogami,  bodo otroci sproščeno gradili svoj domišljijski svet in ga delili s člani družine.  Ob opazovanju njihove vznesene radosti pa bomo tudi odrasli lahko podoživeli pozabljeno čarnost otroštva. Strokovnjaki so ugotovili, da neovirana domišljija uravnoteži razvoj intelekta. V domišljijski igri otrok raznolike situacije doživlja z vidika različnih vlog in pozicij do drugih, hkrati pa tudi vloge drugih do sebe. S tem pa postopno vzpostavlja zrelejši odnos do realnosti. Petje pesmic, pripovedovanje pravljic, igranje različnih vlog, nima namena preganjati otrokovega dolgčasa, pač pa  mu pomaga razumeti  čustveno-socialne dimenzije medsebojnih odnosov, na osnovi katerih se razvijajo občutljive etične presoje. Opazujmo malčkov odnos do medvedka ali druge ljubkovalne igrače, na katero je posebno navezan. Do tretjega leta je medvedek zanj bitje, ki ga pomirja, uspava, varuje; pomembni so mu njegova mehkoba, toplota in vonj – kar za otroka predstavlja izvorno komunikacijo.  Po tretjem letu pa se vloga obrne, ne da bi se otrokova čustvena navezanost spremenila. Zdaj je otrok tisti, ki medvedka neguje, previja, hrani, daje spat. Še tako razcefran in umazan ostaja njegov veliki prijatelj, le čustvena relacija do njega se razvojno spreminja.

Sproščanje pritiskov in strahov

nasveti_08_02.jpgPoleg tega, da domišljija razvija ustvarjalnost, je treba povedati, da otrok (in odrasli, le da to v glavnem počnemo zavestno) skoznjo sprošča tudi pritiske in strahove stvarnosti, ki jih ne bi zmogel obvladati na kak drug način. Kolikšen delež ene in druge ravni je v domišljijski igri prisoten, je odvisno od otrokove osebnosti in okolja, zlasti razumevajoče podpore staršev.  V domišljijski igri še posebno izstopajo socialna čustva (ljubezen, sovraštvo, sočustvovanje, naklonjenost, antipatija). Situacije, ki jim otrok v stvarnem življenju (še) ni kos, temeljito »'predela«' v domišljijskem svetu. S svojim sodelovanjem v taki igri lahko starši marsikatero otrokovo težavo razrešimo na povsem neboleč način.

Štiriletni Rok se je zelo bal sosedovega psička kodra. Strah pred njim je »'reševal'l« tako, da je svojega psička -- igračo ljubeznivo ogovarjal z imenom kodra in ji ponujal hrano. Ta igra mu je bila zelo ljuba, a kodra se je kljub temu bal, dokler se v igro ni vključil očka in domišljijsko odigral vlogo prijaznega kužka.

Ker se otrok učenja čustvenih reakcij uči iz posnemanja staršev, v njegovi igri nemalokrat opazimo vzorce lastnih ravnanj.  Na igrače se včasih krega ali z njimi igra brezobzirno. V domišljijski igri lahko opazimo njegovo težnjo po premagovanju bojazni (sam sebe ima za vsemogočnega), dominaciji in veljavi (igra se, da je kralj), zmagi, uspehu, posedovanju, pa tudi zaščiti in ljubezni. Otrok, ki ima sicer silno rad svojega medvedka, ga v igri meče ali celo brca. Morda je vanj usmeril ljubosumje do mlajšega bratca? V takih primerih nikar ne reagirajmo, kot da to počne v realnostsnici. Skozi neškodljivo igro izživlja čustva, ki jih v resnici ne zmore  (ali ne sme!) izraziti. To namreč počnemo tudi odrasli, le na drugačen način. Zgodi se, da bi koga najraje …, a socializiran vzorec vedenja nam tega ne dovoli. Mimogrede: če jeze ne znamo sprostiti, lahko celo zbolimo. To seveda ne pomeni, da  bi  morali slediti hipnemu vzgibu in udariti, a premišljena oblika sprostitve je dobrodošla. Če socializacije nagonov in potreb ne osvojimo v otroštvu – tudi preko domišljijske igre! –, ostanemo neodporni na socialne pritiske in razumevanje ter prenašanje drugačnosti.

Meje domišljije

nasveti_00_02.jpgKje so meje še sprejemljive domišljije, je težko reči; tudi laž  je pravzaprav domišljijska tvorba, ki jo sestavimo z določenim namenom, največkrat zaradi obrambe pred socialnimi ali čustvenimi pritiski. Nekateri odrasli se v domišljijo zatekajo, da bi jim ne bilo treba odrasti.  Drugi jo povsem zatajijo ali pripisujejo zgolj otroštvu, kar zagovarjajo s tem, da je domišljija neproduktivna. Življenje z njimi je strašno dolgočasno, še posebnoej to občutijo otroci. Zreli starši vedo, da hitro spreminjajoči se svet zahteva netipične rešitve, nenehen dvom o že uveljavljenih resnicah ter od človeka terja pripravljenost za tveganje. SpričoZaradi povedanega je domišljija vrt, ki ga je treba negovati, da bi lahko presegali sedanje norme, svobodno soustvarjali svet – brez bojazni, da bi nenavadne ideje izzivale posmeh. Domišljijo sestavljajo radovednost, čudenje in odprtost za nove izkušnje; vse to pa soje temelji za reševanje številnih življenjskih problemov.

Zvezdana Majhen, univ. dipl. Psihologinja
 (REVIJA ZMAJČEK; Priloga za starše, februar 2008)
 
< Nazaj   Naprej >
© 2018 Studio Hieroglif - Revija ZMAJČEK | Design by ImpresDesign